Seznanimo se s prvimi kristjani

Pavlovo pismo Korinčanom

VEČINA od nas radi pišemo in dobivamo pisma. To je dober način za vzdrževanje stikov s prijatelji in ljudmi, ki jih imamo radi in so kje daleč. Še posebej pa so zanimiva pisma, ki so jih pisali kristjani v prvem stoletju. Iz teh pisem vidimo, v kakšnem svetu so živeli in kaj jih je težilo. Če bomo brali takšna pisma, bomo bolje poznali prve kristjane.

V Bibliji sta, na primer, ohranjeni dve pismi, ki jih je apostol Pavel pisal kristjanom v Korintu (Grčija), razodevata pa nam privlačen svet z različnimi ljudmi in problemi. Še posebej pa nam pomagata spoznati apostola Pavla, znanega kristjana, ki je kot prvi (pionir) oznanjeval »dobro vest« v mnogih krajih Rimskega cesarstva.

Pavel je prišel v Korint leta 50 n.št., ravno sedemnajst let po Jezusovi smrti. Tisti čas je bilo mesto kot čebelnjak. Imelo je ugoden položaj, in je bilo bogato založeno trgovsko središče. Zato je privlačilo ljudi vseh barv in iz vseh narodov.

Korint je bil tudi svetovno športno središče. Vsaki dve leti so bile v njem Istmijske igre, po pomenu takoj za Olimpijskimi igrami. Mesto je bilo religiozno. Korint je bil še posebej znan zaradi čaščenja grške boginje Artemide, in po nemorali, povezani s tem čaščenjem. Izraz, delati po ‚korintsko‘ je dejansko pomenil »vlačugarstvo«.

Pisma

Pavel je s svojim oznanjevanjem v Korintu izzval običajno nasprotovanje skrajno konzervativnih Hebrejcev. Ker pa je našel tudi bolj dovzetne ljudi, je ostal v mestu. Po letu in pol, ko je odšel, je bila tam dobro utrjena krščanska skupščina. Približno tri leta zatem je Pavel pisal pismo, ki ga sedaj imenujemo Prvi list ali Prvo pismo Korinčanom.

Zakaj je Pavel napisal to pismo? Eden od razlogov je bil, da so mu Korinčani poslali nekaj vprašanj, na katera je bilo treba odgovoriti. Toda bil je še pomembnejši vzrok: iz Korinta je dobil vznemirljive vesti. Deljenje, lažni nauki, nečista dela in domišljavi ljudje, so ogrožali duhovnost te nove skupščine. Zato je Pavel napisal to energično, pa vseeno toplo pismo, da bi zadeve uredil. Je to Korinčanom kaj pomagalo? Do neke mere je. Ni še preteklo leto dni, ko je napisal drugi list Korinčanom. V katerem je pohvalil njihovo boljše stališče.

Ker so bila ta pisma navdihnjena, niso zastarela. Načela, ki so v njih, še vedno veljajo. Pazljivo torej beri ta dva pisma, če želiš razumeli krščanska načela o zakonu, o organiziranju sestankov za pravo čaščenje, načelo pravega krščanskega poglavarstva in da je potrebno, da smo vsi ‚združeni v istem umu in mislih‘. (1. Korinčanom 1:10) Prvo pismo je tudi zelo znano po izrednem opisu ljubezni in mojstrskem pojasnilu ter zagovarjanju upanja v vstajenje. (1. Korinčanom 13. in 15. poglavje.) Kot smo že omenili, pa nam ta pisma tudi pomagajo bolje spoznati prve kristjane.

Ljudje

Kakšni ljudje so bili kristjani v Korintu? Nekateri so bili po poreklu Hebrejci; med njimi je bil tudi Krisp, ki je bil, ko je prišel Pavel prvič v Korint, načelnik hebrejske sinagoge. (Dejanja apostolov 18:8) Bili so tudi nehebrejci, nekateri od njih so prej sodelovali v zloglasni korintski nemorali. (1. Korinčanom 6:9—11)

Izgleda, da je tudi nekaj sužnjev sprejelo krščanstvo. V skupščini je bilo tudi nekaj vdov in samskih ljudi, kakor tudi ljudi, katerih zakonci niso sprejeli dobre vesti. (1. Korinčanom 7:12—40) Z drugimi besedami, če pustimo ob strani razlike glede časa in družbenega okolja, se krščanska skupščina v Korintu ni veliko razlikovala od mnogih današnjih skupščin v velikih mestih.

Ker so verniki v Korintu bili v glavnem novi v krščanski veri, so tudi to pokazovali. Dovolili so, na primer, nekemu moškemu, da je ostal v skupščini, čeprav je imel krvoskrunske odnose s svojo mačeho. Morda so mislili, da krščanska svoboda dovoljuje kaj takega. Tudi so se namesto, da bi bili enotni, razdelili na stranke in namesto Jezusu Kristusu, sledili ljudem. Nepravilna stališča se lahko spozna iz načina, kako so praznovali Gospodovo spominsko večerjo; nekateri so se ob tej priliki celo opili! (1. Korinčanom 1., 5. in 11. poglavje)

Razen tega so nekateri krščanski verniki tožili svoje sovernike na sodišču. Drugi so morda pod vplivom grške filozofije učili, da ni vstajenja. Nekateri so bili ponosni in ‚napihnjeni‘, očitno so menili, da so v nečem boljši od ostalih v skupščini. (1. Korinčanom 4:18; 3:18; 6:1—8; 15:12)

Ali to zveni tako, kot da je bilo veliko problemov? Da, bilo jih je veliko. Toda spomni se, da je Pavel začel oznanjevati v Korintu šele pred petimi leti. Bog Jehova je sicer podelil posebne darove duha, da bi ojačal skupščino. Toda Korinčani so se bolj zanimali za dar jezikov, ki je bil res dramatičen znak za nekristjane, za izgrajevanje skupščine pa je imel majhno vrednost. Pavel jih je zato spodbudil, naj razvijajo dar prerokovanja, kar jim bo pomagalo, da se bodo duhovno okrepili. (1. Korinčanom 14:1—12)

Nagibi večine kristjanov v Korintu niso bili slabi. Ker so Pavlu poslali vprašanja, so očitno želeli vedeti, kaj je pravilneje. Pavel jih je tudi pohvalil: »Hvalim vas pa, bratje, da se v vsem mene spominjate in se držite zapovedi, kakor sem vam jih izročil.« (1. Korinčanom 11:2) Ko je napisal stroge nasvete, jih je večina ugodno sprejela, ‚bili so žalostni po Božji volji‘. (2. Korinčanom 7:11) Nekaj pa jih je še nasprotovalo Pavlovim nasvetom. (2. Korinčanom 10:10; 11:4—6)

Dobri zgledi

V knjigah spoznamo različne ljudi. Pavel omenja Sostena, ki je bil verjetno, preden je postal kristjan, znan Hebrejec v Korintu. (1. Korinčanom 1:1; Dejanja apostolov 18:17) Člani Hlojine družine, pravtako Korinčani, so seznanili Pavla o slabem stanju, ki se je razvilo v skupščini. Kakšen dober zgled pogumnega dejanja za pravično stvar! (1. Korinčanom 1:11) Člani Štefanove družine, ki so bili prvi kristjani v Korintu, so služili svetim in tako so dober zgled za gostoljubje. Pavel je za Štefana, Fortunata in Ahaika priporočal Korinčanom: »Spoštujte torej take.« (1. Korinčanom 16:18, 15, 17)

Tedaj je živel tudi Apolo, ki je tekoče in prepričljivo govoril. Pavel ga je prosil, da naj obišče Korinčane, toda tisti čas tega ni hotel storiti. Morda je imel druge obveznosti ali pa ni hotel še bolj podpihovati sektaškega duha, ki se je širil okrog njegovega imena. (1. Korinčanom 16:12) Zvesti Tit, ki je pozneje na Kreti zastopal Pavla, ga je nadomestil v Korintu in mu povedal dobre novice o spremembi njihovega stališča. (Titu 1:5; 2. Korinčanom 7:14, 15; 12:18) Spoznamo se z izrednim mladeničem, Timotejem. Pomagal je od začetka oznanjevanja v Korintu in Pavel je upal, da se bo Timotej kmalu vrnil tja. (1. Korinčanom 4:17; 16:10) Krščanska skupščina je bila, kot izvemo iz teh dveh pisem, zaposlena, bila je organizacija pravega naroda, ki se je zanimal za služenje Bogu in drugim.

Apostol Pavel

Apostol Pavel je bil od vseh najbolj zaposlen. Tukaj izvemo, da je oznanjeval Korinčanom ‚slaboten in v strahu in velikem trepetu‘, to pa je nekaj čisto drugega kot strog zanesenjak, kakršnega si predstavljajo mnogi ljudje. (1. Korinčanom 2:3) Kljub temu, da so bili Korinčani v težkih problemih, čutimo Pavlovo ljubezen do njih. Kadarkoli je mogel, jih je pohvalil in bil je vesel, ko je slišal, da so sprejeli njegov strog nasvet. (1. Korinčanom 4:14; 11:2; 2. Korinčanom 7:8—13)

Naša srca bijejo za Pavla, ko beremo o težavah, ki jih je moral prenašati — pretepanje, dolga potovanja, nevarnosti in o ‚trnu, ki ga je imel v telesu‘, verjetno pa je imel tudi zelo bolne oči. (2. Korinčanom 12:7—10; 11:21—27) »Razen tega, kar je zunanjega, je vsakdanji naval do mene, skrb za vse skupščine (NS).« (2. Korinčanom 11:28) Mnogi krščanski starešine bodo nedvomno razumeli njegove probleme.

Vendar se Pavel ni pritoževal. Te stvari je omenil samo zato, da bi zagovarjal svojo veljavo pred »nadapostoli«. (2. Korinčanom 12:11—13, EI) Dejansko je bil srečen, da je prenašal takšne težave, ker je bil to dokaz, da ni služil iz svoje moči, temveč Božje. (2. Korinčanom 12:9, 10) Daje nam torej dober zgled dejavne vere.

Pavel je rekel Korinčanom: »Prosim vas torej, posnemalci moji bodite.« (1. Korinčanom 4:16, EI) Celo danes bomo prav naredili, če bomo poslušali to spodbudo. Toda da bi lahko posnemali Pavla, ga moramo poznati — poznati moramo njegovo zvestobo, občutke in stališča ter njegovo predanost Bogu. To nam bo uspelo, če preberemo oba pisma, ki jih je pisal kristjanom v Korint. Zakaj ne bi z branjem teh dveh listov takoj začeli?