»Gospod, odpri oči kralju Anglije«
AVGUSTA 1536 so ga obsodili kot krivoverca, oktobra istega leta so ga sežgali na grmadi. Tik preden so ga zadavili in sežgali, je glasno rekel: »Gospod, odpri oči kralju Anglije.«
Ta mož je bil William Tyndale. Zakaj so ga obtožili krivoverstva in sežgali na grmadi? Česa kralj Anglije ni videl? Se lahko iz tega, kar se je zgodilo Tyndalu, kaj koristnega naučimo? Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, moramo najprej kaj izvedeti o Tyndalu samem.
Tyndalova rana mladost
Tyndale se je rodil verjetno leta 1494 v Gloucestershiru (Anglija). Študiral je na Oxfordu in leta 1515 diplomiral za magistra filozofije. Kmalu zatem je nekaj časa bil na Univerzi v Cambridgeu.
Tyndale se je 1522. vrnil v Gloucestershire in je bil zasebni učitelj otrok Sira Johna Walsha. Svoje mišljenje je podpiral z Biblijo, zato je kmalu prišel v spor z uglednimi katoliškimi duhovniki in doktorji, ki so obiskovali fevdalno posestvo. Gospo Walsh je to skrbelo, zato ga je vprašala, »zakaj bi morala verjeti njemu in ne velikim, učenim in zaslužnim možem«.
Tedaj se je Tyndale odločil, da bo prevedel v angleščino Priročnik krščanskega bojevnika (The Manual of a Christian Soldier), učenjaka Desidiriusa Erasmusa. To delo je obsojalo prevladujoče verske običaje in nauke. Erasmus je, na primer, pisal: »Vedno znova me čudijo brezobzirne želje papežev in škofov, da se jih naziva z ‚gospodi in učitelji‘, čeprav je Kristus svojim učencem prepovedal, da bi se tako nazivali. ... Izrazi apostol, pastir in škof pomenijo opravilo ali službo, ne gospostva ali oblasti.« V tem delu je Erasmus tudi spodbujal, da bi se več preučevalo Biblijo.
Tyndala so njegovi razdraženi nasprotniki kmalu obdolžili krivoverstva. Čeprav se je zavedal nevarnosti, je bil vse bolj prepričan, da se lahko proti nevednosti bori samo tako, da se Biblijo prevede v angleščino, ki se jo je tedaj govorilo; tako bi jo lahko brali preprosti ljudje.
Kmalu po tistem mu je neki duhovnik, s katerim se je pogovarjal, rekel: »Bolje je, da smo brez Božjega kakor brez papeževega zakona.« Zgrožen nad takšnim odgovorom mu je rekel: »Upiram se papežu in vsem njegovim zakonom. ... Če me bo Bog varoval, bom poskrbel, da bo čez nekaj let mladenič za plugom bolje poznal Sveto pismo od tebe.« Tyndale je držal besedo. Trdno je bil odločen, da naredi Biblijo razumljivo vsakemu ‚mladeniču za plugom‘, zato je leta 1523 odšel v London, kjer je obiskal katoliškega škofa Cuthberta Tunstalla; mislil je, da mu bo ta Erasmusov prijatelj pomagal.
Njegovemu prevodu so nasprotovali
Vendar Tunstall ni upal sodelovati pri delu, ki mu je cerkev tako silno nasprotovala. Toda Tyndale se je spoprijateljil z bogatim trgovcem Humphreyem Monmouthom; pri njem je ostal nekaj mesecev. Zavedal se je velike nevarnosti, ki mu je pretila, in kmalu uvidel, »da ni prostora v londonski hiši mojega gospodarja, kjer bi mogel prevajati Novo zavezo, in da tudi v vsej Angliji ni primernega mesta za to«. Zato je z Monmouthovo pomočjo leta 1524 odšel v Nemčijo. Tam je začel prevajati Krščanske grške spise, (bolj znane kot Nova Zaveza), toda ne iz latinščine, kakor je prevajal Biblijo John Wycliff, temveč iz originalnega jezika, grščine.
Čeprav se je Biblijo začelo tiskati v največji tajnosti, je to kmalu odkril Johann Dobneck (Cochlaeus), ki je bil znan kot »najhujši sovražnik prevajanja Božje besede v ljudski (govorni) jezik«. Obrnil se je na oblasti in Tyndale je moral zbežati v Worms z 10 ali morda nekaj več tiskanimi polami, ki so bile do tedaj natisnjene. Leta 1526 mu je uspelo natisniti najmanj 3000 izvodov svojega prevoda in jih pretihotapiti v Anglijo s trgovci, ki so bili znani kot »New Testamenters«. Tveganje, povezano z nakupom teh Biblij, je bilo še večje, ko so škof Tunstall in drugi duhovniki začeli ‚lov na Biblije‘ in jih na trgu St. Paula v Londonu sežgali.
William Warham, canterburški nadškof, je odkril možnost nakupa Tyndalovih prevodov, še preden so prišli med ljudi. Tudi Tunstall je delal podobno, tako so uničili veliko izvodov Biblij. Toda kakšen je bil rezultat? Tyndale je razložil: »Dobivam denar, da bi se rešil dolgov, in ves svet bo proti sežiganju Biblij dvignil svoj glas; z ostankom denarja pa bom lahko izboljšal prevod Nove Zaveze.« Tako je imel denar, s katerim je natisnil še več izvodov in izboljševal prevod. Duhovništvo z ničimer ni moglo ustaviti širjenja Božje besede!
Toda zakaj so duhovniki in kralj Anglije, Henrik VIII., zaprli oči pred prevodom v ljudski jezik, kakršen je bil Tyndalov? Katoliški učenjak Erasmus je navedel med drugim tudi naslednji razlog: »Sveto pismo na mnogih mestih obsoja pregrehe duhovnikov in knezov in če bi ljudstvo to bralo, bi začelo godrnjati proti poglavarjem.« Seveda pa le ti niso ugovarjali samo prevodu v ljudski jezik. Kralj je bil tudi proti »škodljivim razlagam« oziroma obrobnim zapisom Tyndalovega prevoda. Tudi duhovništvo je ugovarjalo obrobnim opombam, ker so po njihovem mnenju bile razdiralne za katoliško verovanje. Kakorkoli že, njihovo nasprotovanje je bilo krivo, da se oči preprostega ljudstva niso odprle.
Tyndale se je držal svoje obljube in pri prevajanju uporabljal izraze, ki jih je lahko razumel tudi ‚mladenič za plugom‘: tako na primer »starešina« ali »starejši« namesto »duhovnik«, »skupščina« namesto »cerkev«, »ljubezen« namesto »dobrodelnost«, »kesanje« namesto »pokora«. Na uporabo novih besed namesto starih cerkvenih nazivov so ortodoksni katoličani, kakor je bil Sir Thomas More, gledali kot na krivoverstvo.
Vmes pa je Tyndale izdal številne »protiklerikalne« objave. Tako, na primer, je v zapisu Poslušnost kristjana napadel papeževo oblast, obsodil bogastvo duhovništva in osvetlil še druge zlorabe in slaba dela. V njem je zagovarjal prevod Biblije v angleški ljudski (govorni) jezik: »Govori se, da se je ne da prevesti v naš jezik, ker je preveč robat. Ni pa tako robat, kot govore lažnivci. ... Tako postopanje in preprečevanje branja Svetega pisma ni ljubezen do vaših duš, ... čeprav vam dovolijo, da berete Robina Hooda ... in basni o ljubezni in lahkomiselnosti, ... ki so tako umazane, kot si jih lahko srce zamisli, da bi pokvarili mišljenje mladih.«
Tyndala so torej začeli gledati kot krivoverca, njegov prevod Krščanskih grških spisov pa so uvrstili med krivoverske spise.
Hebrejski spisi
Tyndale se je tudi začel učiti hebrejščine in čim je mogel, je začel Hebrejske spise prevajati v angleščino. Ko je prevedel Pentateuh, je odplul iz Amtwerpna v Belgiji, da bi ga dal natisniti v Hamburgu. Toda pri Holandski obali je pretrpel brodolom in izgubil vse svoje knjige in zapise. Ko je leta 1529 prišel v Hamburg, je srečal starega znanca Milesa Coverdala, ki mu je pomagal prevesti celoten Pentateuh. Končno je bil 1530. leta natisnjen, vendar so duhovniki in kralj pred tem prevodom še tesneje zaprli oči.
Tyndalove obrobne pripombe so še bolj dražile oziroma izzivale, kot tiste v Krščanskih grških spisih. Izkoristil je priložnost in poudaril stvari, za katere je mislil, da si nasprotujejo glede cerkvenih izvajanj in Božjih zakonov. Upoštevaj naslednje primere: 4. Mojzesova 23:8: ‚»Kako naj kolnem, kogar Bog mogočni ne preklinja?« (obrobna pripomba: Papež lahko pove, kako.)‘ 5. Mojzesova 23:18: ‚»Ne prinašaj hotniškega (prostitutkinega, NS) plačila, ne pasjega denarja v hišo Jehove, svojega Boga.« (obrobna pripomba: Papež bo od njih jemal davek, škofi in opatje pa si ne želijo boljših zakupnikov.)‘ 5. Mojzesova 11:19: ‚»Govori o njih (mojih besedah), ko sediš v hiši svoji.« (obrobna pripomba: govori o robinhudstvu, pravijo naši prelati.)‘
Kroženje Biblije in Tyndalovih ter Lutherjevih spisov je v Angliji doseglo takšen obseg, da je kralj Henrik VIII. sklical maja 1530 zbor okoli tridesetih škofov in uglednih duhovnikov, med katerimi sta bila tudi More in Tunstall. Tako so v kraljevi razglas vključili obsodbo teh spisov. Označili so jih kot »bogokletne in škodljive angleške knjige«, ki bodo spridile vero in netile k uporu.
Od tedaj naprej niso sežigali samo knjig. V naslednjih dveh letih je bilo na grmadah sežganih deset »krivovercev«, nekatere je Tyndale poznal. Dragi so javno priznali, da imajo njegove knjige, priznali svojo »krivdo« ter plačali globo.
1533. leta se je Tyndale vrnil v Antwerpen in tam na novo pregledal in popravil svojo izdajo Krščanskih grških spisov ter nadaljeval s prevajanjem Hebrejskih spisov. Končal je rokopise knjig od Jozuetove do 2. Letopisov.
Izdajstvo, obsodba in smrt
Anglija se je zelo trudila, da bi našla in zaprla Tyndala, vendar ji vse do maja 1535 ni uspelo. Na nekem kosilu s trgovci v Antwenpnu je Tyndale spoznal Henrija Phillipsa. Ni se mu zdel sumljiv oziroma nevaren, zato ga je povabil v hišo, kjer je živel, čeprav je njegov gostitelj, Thomas Poyntz bil precej nezaupljiv. Ko si je Phillips pridobil Tyndalovo zaupanje, ga je izdal oblastem. Toda ni se jim zdelo pametno aretirati Tyndala v hiši. Zato ga je Phillips povabil na kosilo. Skupaj sta šla iz hiše in šla po ozkem prehodu; Phillips je hodil za Tyndalom. Ko sta prišla iz prehoda, je Phillips pokazal na Tyndala in stražniki so ga prijeli in zaprli.
Tyndala so za 16 mesecev zaprli v trdnjavo Vilvorde, 9,6 km od Bruslja. Zasliševala ga je posebna komisija, ki mu je dovolila izpričati njegovo verovanje, ki ga je izčrpno podpiral z Biblijo. Sledila je dolga razprava s teologi Katoliške univerze v Louvainu. Nazadnje so ga obsodili kot krivoverca in tik preden so ga zadavili in sežgali je rekel: »Gospod, odpri oči kralju Anglije.«
Njegova molitev je bila uslišana
Tyndale ni mogel vedeti, da bo njegova zadnja molitev kmalu uslišana in bo Biblija dostopna preprostemu ljudstvu. Tedaj so se mnogim drugim ljudem ‚odprle‘ oči za biblijske resnice.
Leto dni pred Tyndalovo smrtjo je Miles Coverdale izdal prvo tiskano Biblijo v angleščini, del nje je temeljil na Tyndalovem delu. Naslovna stran je obrobljena z lesorezom, ki se pripisuje nemškemu slikarju Hansu Holbeinu, na njej pa je tudi ime Jehova v obliki hebrejskega Tetragramatona. Tyndale je prvi vpeljal ime Jehova v angleški jezik in sicer v prevodu Pentateuha v 2. Mojzesovi 6:3.
Popravljena izdaja Biblije od Johna Rogersa, ki je izšla pod imenom Thomasa Matthewa (zato znana kot Matthew-Biblija), je bila leta 1537 predložena kralju Henriku VIII., in kralj je dovolil tiskanje. Toda — kakšna ironija — ta Biblija je bila večinoma Tyndalov prevod, vključen je bil njegov rokopis vse do 2. knjige Letopisov. Na koncu knjige Malahija pa sta bili zapisani začetnici njegovega imena »W. T.«. »Tako so (nadškofa) Cranmera navedli, da je priznal celoten prevod, ki je bil izdan pod psevdonimom, čeprav so bili deli, izdani posamezno, obsojeni od cerkvene sinode. Tako je kralj dovolil dela, ki jih je prej z razglasom obsodil.« (History of the Church of England, R. W. Dixon, zvezek I., stran 521.)
Leto dni pozneje je škofovski namestnik Thomas Cromwell izdal odredbo, s katero je obvezal duhovništvo, da mora biti v vsaki cerkvi Biblija velikega formata, ki so jo pritrdili z verižico. Duhovništvo je moralo »vsakega posebej pozvati, spodbuditi in opomniti, da bere to živo Božjo besedo«. To so tako pridno delali, da so morali 1539. leta izdati drug razglas, da bi se preprečilo glasno branje Biblije v cerkvi med službo božjo. Očitno so se duhovniki razjezili, ker so mnogi ljudje prezirali njihove pridige in so se raje zbirali okrog tistega, ki jim je bral iz Biblije!
So se tebi odprle oči?
Tyndalova poslednja molitev je bila uslišana tako, da je bila Biblija dana na razpolago preprostemu narodu. Toda kako je s tem danes?
Mnogi pravijo ‚Imam Biblijo‘. Ali pa je to dovolj, da bi se nekomu ‚odprle oči‘? »Imajo oči, in ne vidijo,« je rekel Bog o svojem ljudstvu v stari Judeji, ker je postalo nezvesto. (Jer. 5:21) ‚Vid‘ lahko predstavlja tudi simbolični vid, duhovno spoznavanje. Res je, da imajo milijoni ljudi doma Biblijo, toda v večini primerov je na knjižni polici vsa zaprašena. Lahko rečeš, da so se tem ljudem dejansko odprle oči in so spoznali biblijsko resnico?
‚Toda jaz berem Biblijo,‘ bodo odvrnili nekateri. Dobro, ampak ali to pomeni, da se bodo nekomu, ki bere Biblijo, oči samodejno odprle? Ne, ne bodo se. Mnogi jo berejo le zato, ker jih literarno zanima. Sveto pismo pa nam pove, da se morajo odpreti ‚oči našega srca‘. (Efežanom 1:18) Da bi se nam oči zares odprle, moramo to, kar beremo v Bibliji, razumeti, si vzeti k srcu in v svojem življenju uporabljati.
Kako pa je s teboj? So se ti zares odprle oči? Si prepričan, da se to, kar piše v Bibliji, izplača brati in uporabljati v življenju? Če želiš pri tem pomoč, ti bodo Jehovine priče rade pomagale.
Če so se ti že odprle oči, tedaj jih moraš obdržati odprte. V Pregovorih piše: »Sin moj, na besede moje pazi, h govorom mojim nagni uho svoje. Nikar naj ti ne izginejo izpred oči, hrani jih v globočini srca svojega.« (Pregovori 4:20, 21)
[Poudarjeno besedilo na strani 18]
»Če me bo Bog varoval, bom poskrbel, da bo čez nekaj let mladenič za plugom bolje poznal Sveto pismo od tebe.«
[Slika na strani 17]
Tyndala so zadavili in sežgali