Matevž oznanja: Mesija je prišel!

KATERI dogodki v človeški zgodovini so najpomembnejši? Brez dvoma rojstvo, javno delovanje, smrt, vstajenje in vnebohod Jezusa Kristusa — Božjega Sina.

V soglasju z božanskim načelom: »Po izjavi dveh ali treh prič se bo ugotovila vsaka beseda«, je Bog Jehova poskrbel, da so bila o življenju Jezusa Kristusa napisana štiri poročila, da bi se potrdila resničnost dogodkov. (5. Moj. 17:6; 2. Kor. 13:1, EI) Evangelije so napisali Matevž, Marko, Lukež in Janez. Upravičeno je rečeno, da obravnava vsako poročilo določeno temo in s svojega gledišča in da poročila odsevajo osebnost njihovih piscev ter da je vsak od njih pisal za drugačen krog bralcev.

O Matevžu, prvem evangelistu, vemo malo. Sklepa se, da je bil skromen človek, saj samo iz njegovega poročila izvemo, da je bil eden izmed preziranih pobiralcev davka. (Mat. 9:9) Ne čudite se, davkarje so zaničevali in sicer zato, ker so bili v službi Rimljanov na posebno bolečem področju: šlo je za denar! Razen tega so bili na slabem glasu, ker so zlorabljali svoje pravice in ljudi izsiljevali. To se vidi iz izjav davkarja Zaheja. Ko je bil Jezus pri njem v gosteh, je Zahej pokazal, da je spremenil svoje mišljenje, ko je rekel: »Če sem koga kaj ukanil, povrnem mu četverno.« (Luk. 19:8) Izgleda, da je Matevž bil pošten davkar, sicer ga Jezus ne bi bil povabil neposredno ‚z dela‘, naj gre z njim.

Že v Edenu, ko je Adam postal neposlušen, je Bog Jehova s simboličnimi besedami izrekel prerokbo o prihodu Mesije, v kateri je bil označen kot »Seme« žene. Za časa kralja Davida se ga je že imenovalo »maziljenec«. Predvsem pa je njegov prihod napovedoval prerok Daniel. (1. Moj. 3:15; 22:17, 18; Ps. 2:2; Dan. 9:24—27) Ko je končno ta težko pričakovan Mesija prišel, je bila to tako vznemirljiva novica, da Matevž ni izgubljal časa, ter jo je oznanil v svojem Evangeliju. Zanesljivi viri kažejo, da je svoje poročilo napisal že leta 41 n.št.

Razpoznavna znamenja

Jasno se spozna, da se je Matevž namenil postaviti s svojim Evangelijem most med dogodki, ki so zapisani v Hebrejskih spisih in tistimi, ki so povezani z življenjem Mesije. Po pričevanjih starih cerkvenih zgodovinarjev je Matevž svoj Evangelij napisal najprej v hebrejščini in šele pozneje v grščini. To gledišče se podpira z dejstvom, da niso vsi citati iz starih spisov iz Septuaginte, (medtem ko so drugi evangelisti često citirali iz nje), temveč iz hebrejskega besedila. Nadalje pokaže Matevž bolj kot drugi, da so se z življenjem in delovanjem Jezusa, izpolnile biblijske prerokbe. (Primerjaj Matevž 8:16, 17; z Markom 1:34 in Lukežem 4:40.) Matevž je tudi največkrat od vseh evangelistov poudaril temo »nebeškega kraljestva«. Zato se njegov Evangelij imenuje tudi Kraljestva. (Mat. 4:17; 5:3; 11:12; 22:2)

Po njegovem pisanju se spozna njegova prejšnja služba — davkarja. Matevž je še posebej hvaležen za veliko in nezasluženo dobroto, ki mu je bila izkazana kot davkarju, namreč, da je smel postati Mesijev apostol. Samo on poroča, kako je Jezus poudarjal dejstvo, da se zahteva usmiljenje in ne samo žrtve. Zanimivo je, da je samo Matevž zapisal Jezusove tolažilne besede, ki se začnejo s pozivom: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim (poživim, EI).« (Mat. 9:9—13; 11:28—30; 12:7; 18:21—35)

Tudi Matevževa pozornost do številk izdaja njegov poklic. Samo Matevž nam pove, da je Juda Jezusa izdal za 30 srebrnikov. (Mat. 26:15) Tam, kjer govorijo drugi evangelisti samo o nekom ali uporabljajo ednino, je Matevž točnejši in piše o dveh ali v množini. (Primerjaj Matevž 4:3; 8:28; 20:29, 30 z Markom 5:2; 10:46, 47; Lukež 4:3; 8:27; 18:35—38) Dejansko izgleda, da je imel Matevž rad številke. V zgledni molitvi (6. poglavje) navede sedem prošenj (Lukež samo 5), v 13. poglavju sedem prispodob in v 23. poglavju sedem »gorja«, ki jih je Jezus naštel proti duhovnikom svojega časa. Tudi Jezusovo rodoslovje razdeli na tri skupine po 14 imen. (Mat. 1:1—17)

Razpoznavna znamenja Matevževega Evangelija lahko jasno spoznamo, če ga primerjamo z Lukeževim, ko bomo videli, kako se dopolnjujeta. To je seveda razumljivo, če pomislimo, da bo davkar čisto drugače mislil kakor zdravnik. Pri vsem tem ne smemo pozabiti vloge svetega duha. Razen tega je Matevž pisal, da bi verne Jude prepričal, da je bil Jezus dolgo pričakovani Mesija, medtem ko predstavlja Lukež Jezusa kot Rešitelja vsega človeštva. Zato navede Matevž rodovnik Jezusa preko Davida samo do Abrahama, Lukež pa ga našteva vse do ‚Adama, Božjega sina‘. (Mat. 1:1—16; Luk. 2:23—28) Matevž opisuje Jezusovo poreklo po njegovem očimu Jožefu, ki mu je zagotovil zakonito pravico do prestola, medtem ko Lukež navaja poreklo njegove matere Marije, po kateri je podedoval naravno pravico do prestola. Matevž pripoveduje o angelu, ki se je pokazal Jožefu, Jezusovemu krušnemu očetu, medtem ko Lukež poroča o angelu Gabrielu, ki je obiskal Marijo, Jezusovo mater. Podobno Matevž pove, kako so astrologi obiskali otroka — Jezusa, »Kralja Judov« in mu prinesli dragocena darila; Lukež pove, da so bili preprosti pastirji povabljeni, naj si ogledajo novorojenega Odrešenika.

Matevž predstavi Mesijo

V svojem poročilu o Jezusovem življenju Matevž ne izpusti nobene priložnosti za dokazovanje, da je Jezus bil napovedani Mesija. Kako je to storil? Tako, da se je okroglo stokrat skliceval na Hebrejske spise, s katerimi je podprl svojo temo. Ko je, na primer, zapisal podrobnosti v zvezi z Jezusovim rojstvom, je poudaril, da se je s tem, da je Jezusa rodila judovska devica Marija, izpolnila prerokba. (Iza. 7:14; Mat. 1:21—23) Zatem, ko je Matevž poročal o begu Jožefa z družino pred morilskim ukazom kralja Heroda, opozarja na to, da se je to zgodilo v spolnitev biblijske napovedi: »Iz Egipta sem poklical Sina svojega.« (Ozea 11:1; Mat. 2:14, 15) Trpljenje, ki ga je povzročilo Herodovo povelje, da se usmrti vse dečke v starosti do dveh let v Betlehemu in vsej okolici, je bilo, kot pokaže Matevž, pravtako napovedano. (Jer. 31:15; Mat. 2:16—18)

V 3. in 4. poglavju predstavi Matevž Jezusovega predhodnika, Janeza Krstnika in poroča, kako je Jezusa krstil in kako ga je Bog priznal za Sina. Nato poroča o treh skušnjavah, ki jim je bil Jezus izpostavljen v divjini, in kako je začel Jezus svoje javno delovanje z oznanjevanjem: »Približalo se je nebeško Kraljestvo«, pri čemer je tudi veliko ljudi čudežno ozdravil. Evangelist pokaže, da je tudi Jezusovo oznanjevanje bilo spolnitev ene izmed prerokb. (Iza. 9:1, 2; Mat. 4:13—17)

Matevž se razen zadnjih deset poglavij, ni preveč trudil, da bi poročal po časovnem zaporedju. Ker je v Jezusovi pridigi na gori toliko odličnih naukov, jo Matevž opiše takoj na začetku javne Jezusove službe, čeprav jo je imel šele dejansko eno leto pozneje. Nedvomno je to najveličastnejša vseh pridig, zato Matevž o njej izčrpno poroča. Začenja jo z devetimi »blagri«, ki so vsem ljudem, ki ljubijo pravičnost in resnico, pristna tolažba. Mimogrede omenjeno, v novejših Biblija, tako tudi v Novi svet prevodu, je namesto »blagor«, zapisana beseda »srečen«.

O pridigi na gori je Mahatma Gandhi rekel Lordu Irwinu, nekdanjemu podkralju Indije: »Če bi se vaša in moja dežela lahko sporazumevali na osnovi naukov Kristusove pridige na gori, tedaj ne bi bili rešeni samo problemi najinih dežel, temveč tudi vsega sveta.« V pridigi na gori je tudi zlato pravilo. V soglasju s svojo temo poroča Matevž, da Jezus ni prišel, da uniči Mojzesov zakon, temveč da ga spolni. Zlato pravilo pa je v bistvu to, kar pomenijo zakon in preroki. (Mat. 5:17; 7:12)

Izgleda, da je Jezusovo poučevanje Matevža še posebej prevzelo. Izčrpneje ne poroča samo o pridigi na gori, temveč tudi o tem, kako je Jezus poslal dvanajst apostolov (10. poglavje), o sedmih kraljevskih prilikah (13. poglavje) in o nujnosti izkazovanja usmiljenja in pripravljenosti odpustiti tudi po »sedeminsedemdesetkrat« (18. poglavje).

V 8., 9., 12. in 14.—17. poglavju opisuje Matevž v glavnem mnoge Jezusove čudeže, kot je nahranitev 5000 ljudi in ‚štiritisoč mož, razen žena in malih otrok‘. V teh poglavjih je tudi Jezusova obsodba namerno hudobnih in hinavskih verskih voditeljev Judov, ki so neodpustljivo grešili. Razen tega najdemo v enem od teh poglavij Petrovo priznanje: »Ti si Kristus, Sin živega Boga«, in še en opis Jezusove spremembe, s katero je Bog Jehova zopet pričal, da je Jezus Kristus njegov Sin. (Mat. 16:16; 17:1—9)

Zaključni dnevi Jezusove službe

Zadnje dogodke Jezusove službe je Matevž opisal po časovnem zaporedju. Večino tega, o čemer je Matevž prej poročal, se je zgodilo v Galileji, nato pa je govoril tudi o Jezusovi službi v Pereji. Verski nasprotniki so Jezusa izzivajoče vprašali o razvezi, ker so upali, da ga bodo spravili v zadrego. Toda ker je Jezus bil zelo moder in je izvrstno poznal Svete spise, jim ni uspelo — edini razlog za razvezo je navedel »nečistovanje«. Samozavesten, mlad in bogat predstojnik je prišel k Jezusu in ga vprašal, kaj bi moral narediti, da dobi večno življenje. Ko je odšel, se sam sebi ni zdel več tako dober — njegovo bogastvo mu je bilo važnejše od večnega življenja. Apostoli so se zaradi tekmovalnega duha sprli, zato jih je Jezus spomnil na to, da ‚ni prišel, da bi njemu stregli, temveč da on služi in da svojo dušo kot odkupnino za mnoge‘. (Mat. 19:1 do 20:34)

Zadnji teden življenja na Zemlji se je Jezus zadrževal v Betaniji in v Jeruzalemu, in beremo lahko tudi o njegovem zmagoslavnem prihodu v to mesto. Zatem je šel Jezus v tempelj in ga ‚očistil‘; izgnal je vse, ki so z vero trgovali. Nato je povedal priliko o vinogradnikih, ki so umorili dediča vinograda, in s tem dal svojim sovražnikom vedeti, da je spregledal njihove nakane. (Mat. 21:1—46)

Čeprav so Jezusovi verski nasprotniki v prejšnjih pogovorih z njim vedno potegnili krajši konec, so ga spet poskušali spraviti v zadrego, ko so ga vpraševali o plačevanju davkov nepriljubljeni rimski vladavini, o vstajenju in o največji zapovedi. Njegovi modri in biblijski odgovori so jih utišali. Zatem Jezus svojim učencem pove, kako nujno je, da so ponižni. Hinavske verske nasprotnike ostro obsoja in napove sedem »nadlog«, ki jih bodo zadele. Zaradi njihovega nasprotovanja bo njihova hiša opustošena. (Mat. 22:1 do 23:39)

Ko so nekateri njegovi apostoli govorili o lepoti Herodovega templja, je Jezus izkoristil priložnost in izrekel veliko prerokbo o koncu judovskega sestava stvari in njegovem ponovnem prihodu, ali parousii. To se spolnjuje še posebej od 1914. leta sem. Nato pove tri prispodobe, ki se spolnjujejo v našem času, priliko o pametnih in neumnih devicah, o talentih in o ovcah in kozlih. (Mat. 24:1 do 25:46)

Edino Matevžev Evangelij vsebuje poročilo očividca o vzpostavitvi Spominske večerje v spomin na Jezusovo smrt. Nadalje je Matevž opisal Jezusov doživljaj v Getsemanskem vrtu, njegovo aretacijo, kako ga je Peter zatajil, kako so ga zasliševali, kako neodločen je bil Pilat in kako si je umil roke in kako so Jezusa na griču, imenovanem Golgota, pribili na kol med dva zločinca. (Mat. 26:1—75)

Ko so Jezusa aretirali, so se njegovi apostoli razbežali, razvoj stvari jih je silno potrl. Toda ne za dolgo, že tretji dan so izvedeli, da je Jezus vstal iz mrtvih. Pozneje so se v Galileji srečali z Jezusom in tam jim je — nedvomno malo pred vnebohodom — dal svojo zadnjo nalogo: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih. ... In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mat. 28:19, 20)

Brez dvoma Matevž svojo temo — da je »Jezus iz Nazareta res Mesija, Sin Božji«, dobro utemeljuje. To je storil tako, da je opozoril na veliko prerokb, ki so se spolnile na Jezusu, na čudeže, ki jih je povzročil, in na resnice, ki jih je učil. Matevž je bil nedvomno ostroumen in hvaležen mož, ki ga je spodbujal Božji sveti duh. Ker ga je vodil Božji duh in navedel, da je zapisal vse, kar je Bog Jehova želel, je lahko napisal obširno in vplivno poročilo o Jezusovem življenju.

Kako hvaležni smo lahko Bogu Jehovi, da je tako ponižnega, poštenega in nesebičnega služabnika in naslednika njegovega Sina navdihnil, da je napisal poročilo o delu Jezusa Kristusa na Zemlji, to nam jača vero! Seznanimo se dobro s tem poročilom, da bi lahko živeli po načelih, ki jih je postavil Jezus in da bomo sposobni ob vsaki priliki tudi drugim posredovati »dobro vest«, da je dolgo pričakovani Mesija prišel v od Boga določenem času in da so se na njem spolnile mnoge prerokbe, zapisane v Hebrejskih spisih. (Mat. 24:14)