So to simboli malikovalstva?

MAJA 1976 je eden newyorških časopisov kot darilo »za ženo vašega življenja« predlagal verižico, ki naj bi ji pokazala, »da jo ljubite tako kot ona vas«. To je bila srebrna verižica z obeskom, ki je bil »v srebro vdelano porcelansko srce«.

Mnoge, ki so brali ta reklamni oglas, oblika obeska ni motila. Toda nekateri lahko zagotovo trdite, da krščanska žena ne bi smela nositi okraska, ki je podoben srcu, oziroma srček. Zakaj ne?

Ugovarjajo lahko, da je srce simbol malikovanja, ker so izvedeli, da so ga uporabljali nekoč v nekrščanskem oboževanju. Pri tem lahko uporabijo biblijski nasvet: »Kakšna je zveza templja Božjega z maliki? ... Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Jehova, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem.« (2. Kor. 6:15—17)

Zaradi tega si postavimo splošno in osnovno vprašanje, ki se lahko pojavi v zvezi z mnogimi vzorci in oblikami nakita, in sicer: Kako bi kristjan moral gledati na oblike in vzorce, ki so kdajkoli bili povezani ali so še vedno v zvezi s krivo religijo?

To vprašanje se lahko pojavi, ko izbiraš tapete za svoje stanovanje ali ko želiš kupiti kravato ali obleko ali nakit, kot so na primer manšetni gumbi, zapestnica ali ogrlica. Lahko se vprašaš o izvoru oblike, tudi če se zanimaš za neko svetilko ali posodo. Lahko se vprašaš: Ali je ta vzorec kakorkoli povezan z malikovanjem? Mogoče te bo na to spomnil kakšen znanec. In ti seveda ne želiš narediti nič napačnega. Toda kaj je pravilno?

Oglejmo si nekaj primerov. Alexander Hislop je pisal v svoji knjigi The Two Babylons:

»‚Srce‘ je bilo eden od svetih simbolov (egipčanskega boga) Ozirisa, ko je bil ponovno rojen in se je pojavil kot Harpokrates, kot otroško božanstvo ... Oboževanje ‚svetega srca‘ se je, kot izgleda, razširilo tudi v Indijo, ker tam pogosto upodabljajo Višnu ... s srcem, ki mu visi na prsih ... Čaščenje ‚svetega srca‘ torej ni bilo nič drugega kot simbol, s katerim se je oboževalo ‚svetega Bela‘, Mogočnega v Babilonu.«

Nadalje je bilo srce simbol babilonskega boga Bela.

V starem času so uporabljali še veliko drugih religioznih simbolov. V Feniciji, Asiriji in drugih deželah je bilo na primer zelo znano sonce s perutmi. V G. d’Alviellovi knjigi The Migration of Symbols je rečeno: »Upravičeno se lahko reče, da je sonce s perutmi predvsem egiptovski simbol. Verjetno si ga že videl na egipčanskih umetniških predmetih.«

Egipčani so uporabljali še druge stvari iz narave kot religiozne simbole. O skarabéju ali govnjaču se poroča v The World Book Encyclopedii:

»Pri Egipčanih je skarabéj simboliziral vstajenje in nesmrtnost. Podobe teh insektov so izdelovali iz kamna ali kovine in jih nosili kot amulete.«

Kot religiozne simbole so uporabljali tudi določene rastline. Mnogi narodi so imeli v svoji religiji in mitologiji neko sveto drevo, na primer »palmo, granatno drevo, cipreso in vinsko trto«. Lilija je primer iz novejšega časa. Vzorec lilije, ki je bil znan že v stari Indiji in Egiptu, je postal sestavni del grba francoske kraljevske hiše. »V čast svete trojice je Karl V. v Franciji leta 1376 zmanjšal število listov lilije na tri.« (Encyclopaedia Britannica, izdaja 1976, zv. IV, str. 182.)

Podoben je religiozni pomen triperesne deteljice. O tej rastlini ali njenem vzorcu je rečeno v neki enciklopediji:

»Mala deteljica (irsko: seamróg), katerakoli vrsta različnih (triperesnih) vrst deteljic, ... ki so doma na Irskem. Prvotno so izbrali deteljico za narodno znamenje Irske, ker je po legendi sveti Patrick uporabil rastlino, da bi ponazoril nauk o trojici. Večina vrst detelje ... je pri Ircih že zelo zgodaj vzeta za simbol sreče, in to praznoverje se je ohranilo med pripadniki mnogih narodov vse do našega časa.«

Pomen izvora

Kače, križi, zvezde, ptice, cvetje ... da, skoraj neskončno je število vzorcev in simbolov, ki so bili v tem ali onem času povezani z malikovanjem. Kako pa naj iskreni kristjan ve, česa naj se izogiba in kaj lahko prezre?

Gotovo ni vseeno, kakšen vzorec ima kristjan na steni v svojem stanovanju, naj svoji obleki ali na nakitu. Primer za to je zakon, ki ga je dal Bog Jehova Izraelcem in ki je prepovedoval striženje roba las na glavi na okroglo in brade. (3. Moj. 19:27) Očitno je bilo v tistem času med poganskimi narodi okrog njih v navadi določeno striženje brade, in sicer v zvezi z oboževanjem enega njihovih božanstev. (Jer. 9:26; 25:23) Če bi bil kakšen Izraelec posnemal to modo, bi lahko opazovalci sklepali, da v svojih religioznih zaključkih in mišljenju podpira pogansko oboževanje. Božje ljudstvo je bilo poslušno in se je varovalo poganske mode pričesk. Zato je tudi prav, da se kristjan izogiba stvari, ki bi ga lahko povezovale z malikovanjem.

Nasprotno pa okoliščina, da so malikovalci kdajkoli ali nekje uporabljali določene okraske samo po sebi še ne pomeni, da se morajo pravi oboževalci v vsakem primeru tega varovati. Granatna jabolka, palmova drevesa in biki so na primer sestavljali dele okraskov v Jehovinem templju v Jeruzalemu. (1. Kralj. 6:29—35; 7:15—18, 23—25) Ni bilo napačno, da so pravi oboževalci te naravne reči, ki jih je ustvaril Bog, uporabljali kot okraske, četudi so jih uporabljali v drugih religijah kot simbol malikovanja. Vsakdo, ki je obiskal tempelj, je vedel, da Božje ljudstvo teh okraskov ni oboževalo ali jih častilo kot svete simbole.

Nadaljnje, kar je treba upoštevati, je pomen, ki ga ima določeni vzorec v deželi, kjer živiš.

Pomen se spreminja

V mnogih primerih se spreminja pomen nekega vzorca pač po kraju in času. Določena oblika ima lahko za določenega opazovalca ob določenem času ter kraju poseben pomen, toda za opazovalca v nekem drugem kraju ali ob drugem času lahko ima drugačen pomen. Upoštevajmo naslednji primer:

Na kaj te spomni kljukasti križ? Dejansko je to star religiozni simbol, ki so ga uporabljali po vsem svetu. V delu The World Book Encyclopedia je o tem napisano:

»Star simbol, ki so ga pogosto uporabljali za okrasek ali religiozni znak ... Kljukasti križ so našli na bizantinskih zgradbah, budističnih napisih, keltskih spomenikih in grških kovancih. Zelo razširjen simbol je bil tudi med Indijanci severne in južne Amerike.«

Ker pa je bil kljukasti križ v novejšem času simbol tretjega rajha, večina opazovalcev danes niti ne pomisli na njegov prejšnji — religiozni pomen. Kakor je pojasnjeno v pravkar navedeni enciklopediji, pomeni danes kljukasti križ »vse slabo, kar so storili nacional-socialisti v času svoje vladavine v Evropi«.

Tako lahko nek simbol spremeni svoj pomen tudi v drugih pogledih. Poganski religiozni simbol lahko izgubi svoj poganski pomen. V knjigi The Migration of Symbols je glede tega rečeno:

»Pogosto se zgodi, da nek simbol iz dežele v deželo spreminja svoj pomen. Tako lahko neki simbol postane samo okrasek, če ga umetniki, ki ničesar ne vedo o njegovem prvotnem pomenu, reproducirajo na osnovi njegove estetske vrednosti ali samo zaradi njegove originalnosti.«

Tako se lahko na primer pomen določenega vzorca spreminja iz kraja v kraj. Primer za to je triperesna deteljica. V nekaterih krajih ga imajo danes še na splošno kot simbol nebiblijske trojice. V drugih področjih je lahko takšna zveza razmeroma neznana, toda tam lahko imajo deteljico na zapestnici ali na kravati kot simbol sreče.a (Primerjaj Izaija 65:11, 12.) Zopet v drugih krajih ne poznajo nobenega od teh dveh pomenov; če je v teh krajih deteljica sestavni del vzorca neke tapete ali obleke, jo bodo imeli ljudje večinoma samo za lepo, naravno dekoracijo, kakor na primer cvetje, pisane liste ali lepe rastline.

Na kaj mora torej v glavnem paziti kristjan? Ne na to, kaj je določeni simbol ali vzorec po možnosti pomenil pred stoletji ali kako mislijo o njem na drugi polovici zemeljske oble, temveč na to, kaj sedaj pomeni za večino ljudi v področju, v katerem živi.

V praksi

Kaj to pomeni v praksi? Očitno se še vedno časti nekatere stare religiozne simbole oziroma imajo še danes verski pomen, bodisi v isti religiji ali v kakšni drugi. Recimo križ.

V Encyclopaedii Britannici (1976) je rečeno: »Križ v raznih oblikah so uporabljali že davno pred krščanskim računanjem časa v skoraj vseh delih sveta kot religiozne ali drugačne simbole.« D’Alviella poroča: »Ko so Španci zavzeli Srednjo Ameriko, so našli v templjih domačinov pristne križe, ki so jih imeli za simbole ... istočasno strašnega in dobrodelnega božanstva.«

Jehovine priče pogosto navajajo biblijske dokaze za to, da Jezus v resnici ni bil usmrčen na križu, (na kolu s prečnikom). (Dej. ap. 5:30) Zato križa ne povezujejo z Jezusovo smrtjo. Kljub temu pa ima križ v večini delov zemlje še vedno religiozni pomen. Če bi torej neka Jehovina priča nosila križ in mislila, da je to samo nakit, bi opazovalci seveda drugače mislili. Najverjetneje bi sklepali, da ga kristjan nosi zaradi njegovega sedanjega religioznega pomena. Zato Jehovine priče ne nosijo tega religioznega simbola.

Toda vrnimo se k srcu. Srce je sicer bilo religiozni simbol v starem Babilonu. Ali ima danes tam, kjer živiš, takšen pomem? Najverjetneje ne. Služi morda le kot okras in spominja na človeško srce, in morda kvečjemu na »ljubezen«. V tem primeru bi lahko nekateri kristjani menili, da lahko nosijo nakit v obliki srca.

Toda upoštevati je treba še nekaj: čeprav srce v mnogih delih sveta danes ni religiozni simbol, je to še vseeno lahko tam, kjer živiš ti. Če torej ob določenem času, oziroma prazniku, kot je v Nemčiji na primer Valentinov dan, pošiljaš razglednice z vzorcem srca ali nosiš nakit v obliki srca, bi lahko pri drugih zbudil vtis, da sodeluješ pri tem religioznem praznovanju. Četudi kristjani na drugih krajih ali ob drugem času uporabljajo takšen nakit, boš morda prišel do zaključka, da je v tvojem položaju ali vsaj ob določenem letnem času bolje, da ga ne nosiš.

Od česa je to odvisno?

Ker je toliko različnih vzorcev, ki se jih je uporabljalo za krivo oboževanje, bi verjetno pri vsakem našli neki nezaželeni pomen, če bi se potrudili in vzeli čas za preiskovanje. Toda zakaj? Ali nas ne bi to po nepotrebnem vznemirjalo? Ali ne bi mogli svojega časa in pozornosti bolje uporabiti?

Če določeni vzorec ali oblika v deželi, kjer živiš, na splošno velja kot religiozni simbol, tedaj je prav, da ga ti ne uporabljaš. In če je v tvojem področju mnogo ljudi še posebej občutljivih glede na določeno obliko ali nakit, boš kot zrel kristjan menil, da se mu je bolje odreči, da bi preprečil nepotreben nemir ali spotikanje. Apostol Pavel je modro svetoval: »Zatorej si prizadevajmo za to, kar je za mir in medsebojno spodbudo. Dobro je mesa ne jesti in vina ne piti in nič takega (ne storiti), nad čimer bi se tvoj brat spotikal ali pohujševal ali slabil.« (Rim. 14:19, 21, EI)

Pavel je tudi pokazal, da naj bi se osredotočili na stvari, ki so res dragocene in se odrekali možnih povezav, ki niso odločilne. (1. Kor. 10:25, 26; 2. Tim. 2:14, 23) Tako se lahko kristjan osredotoči na ‚pravičnost in mir in radost v svetem duhu‘, na lastnosti, ki mu pomagajo razumeti, kaj je bistveno za Božje Kraljestvo. (Rim. 14:17)

[Podčrtna opomba]