Kaj pravi Biblija?
Ali se igranju kart lahko ugovarja?
NA stotine je iger s kartami. Med njimi so takšne za enega igralca, kot je pasijansa, in drugačne, na primer poker, ki ga lahko igra do deset igralcev. Pri nekaterih igrah gre za spretnost, pri drugih za srečo. Milijone ljudi preživlja pogosto veliko ur z igranjem kart. Ti ljudje igram s kartami ne ugovarjajo, drugi pa se sprašujejo, če je igranje kart v redu. Ali so kakšna biblijska načela, ki jih je treba pri tem upoštevati?
Nekdo je lahko zaskrbljen zaradi izvora kart. Dokaže se lahko, da je bilo kartanje v navadi že od leta 800 n. št. v Hindustanu. Današnje karte za igranje so pravokotne in izdelane iz tanke lepenke, na njih pa so tiskane številke in slike. Običajno vsebuje zavitek kart 52 kosov v štirih barvah, od vsake po 13 kart. Tri karte od vsake barve prikazujejo kralja, kraljico in fanta. Te slike izvirajo verjetno iz srednjega veka.
Ali se naj ugovarja kartam, ker se na njih nahajajo slike kralja in kraljice? Ne, saj se v Bibliji omenjajo kralji in kraljice, bogaboječi ljudje pa izkazujejo spoštovanje do tistih, ki zavzemajo takšen položaj. Seveda ne bi bilo v soglasju z Biblijo, če bi neko sliko naredili za predmet oboževanja. Apostol Janez je pisal krščanskim bratom: »Otročiči, varujte se malikov!« (1. Jan. 5:21) Ni v navadi, da bi se oboževalo slike s kart. Kdor ima na osnovi Biblije šolano vest, vsekakor ne bo uporabljal za igro karte, na katerih so nemoralne slike. (Mat. 5:27, 28) Igre s takšnimi kartami tudi niso splošno razširjene.
Drugi so mnenja, da je vsako kartanje nepravilno, ker spodbuja tekmovalnost. Apostol Pavel je pisal: »Če živimo po duhu, po duhu tudi ravnajmo. Ne postanimo sebični, tako da bi medseboj tekmovali in bili drug drugemu nevoščljivi.« (Gal. 5:25, 26, NS) Kogar vodi sveti duh, Božja delujoča moč, ta se trudi, da se izogiba tekmovalnega duha, ki ga izzove sebičnost in ga navaja, da izzove drugo osebo k tekmovanju, da bi pokazal, da je boljši od nje. Toda nima vsakdo, ki igra karte takšnega tekmovalnega duha.
Če se v tebi pri katerikoli igri razvije tekmovalni duh, bi bilo vsekakor prav, da ga poskušaš zatreti. Morda se boš celo odločil, da je zate bolje, da zaradi svojih pretirano občutljivo izraženih značajnostnih potez ne sodeluješ v igrah z žogo, kartami ali drugimi igrami. To seveda ne pomeni, da vsakogar, ki sodeluje v takih igrah, prežema težnja za tekmovanjem. Mnogi igrajo različne igre zaradi zabave in imajo pred Bogom in ljudmi čisto vest.
Nekateri igralci kart upajo v srečo in kličejo »Fortuno« ali »gospo Srečo«. Bi bilo to pravilno? Biblija govori proti temu. Bog je opozoril svoje ljudstvo iz starega časa: »Vi pa, ki zapuščate Jehovo, ki pozabljate mojo sveto goro, ki pripravljate mizo Sreči, ki polnite Usodi vrč dišavnega vina, vas določam za meč.« (Iza. 65:11, 12) Takrat je bilo seveda posredi krivo oboževanje, toda nekdo, ki si želi Božje odobravanje, ne more iti preko tega, da ni pravilno upati v srečo. Toda vsi, ki igrajo karte, se ne zanašajo na srečo.
Nekateri so morda zaskrbljeni glede časa. Če igramo karte pogosteje kakor le občasno, lahko izgubimo za to toliko časa, da začenjamo zanemarjati važnejše stvari. Toda isto se lahko dogaja, če uporabimo preveč časa za igranje z žoge ali obiskovanje koncertov. Bogu predani ljudje bodo naredili prav, če ne zanemarjajo preučevanje Biblije in drugih duhovnih stvari zaradi takšnih zabav. Še več, oni ‚izkoristijo čas, ker so dnevi hudi‘. (Efež. 5:15, 16) Očitno je, da družina, ki tu in tam igra karte, in pri kateri igre s kartami niso najvažnejša stvar v življenju, ne dela nekaj, kar bi ji v duhovnem pogledu škodovalo.
Toda s tem ni rečeno, da so vse igre s kartami v soglasju z Biblijo. Nekateri kvartarci igrajo za denar. Tvegajo svoj denar in pričakujejo, da bodo dobili več. To postopoma ruši samoobvladanje, vseeno, če se dobiva ali izgublja. V igralcu se budi želja, da bi pogosteje igral, toda ne zaradi zabave, temveč zaradi dobička. V njegovem srcu se naglo razvija pomanjkanje sočutja do drugih. Zmagovalcu je malo mar, da jemlje od drugih težko zasluženi denar in pri tem ni niti mignil s prstom. Hitro ga bo zgrabila lakomnost in morda bo začel uporabljati nepoštene metode, samo da bi zmagal.
Ali Biblija to odobrava? Kvartavec, ki igra za denar, izgublja samoobvladanje, medtem ko mora Božji služabnik gojiti prav to lastnost. To je sad Jehovinega duha, enako, kakor ljubezen, ki ni sebična in ‚ne išče svojih interesov‘. (Gal. 5:22, 23; 1. Kor. 13:4, 5) Razen tega Biblija ne odobrava služenje denarja z igrami na srečo. V Bibliji se priporoča delo s poštenimi rokami in apostol opozarja neredne osebe, naj delajo ‚in svoj kruh jedo‘. (2. Tes. 3:8—12; Efež. 4:28)
Kaj bi bilo, če bi nekdo s kvartanjem postal pohlepen? Ali vzemimo, da je nekdo nepošten zato, ker karta. Niti eno niti drugo ne pristoja Jehovinemu služabniku. ‚Lakomneži‘ se prištevajo med nepravične in ‚ne bodo podedovali Božjega Kraljestva‘. (1. Kor. 6:9, 10) Bogaboječi ljudje se trudijo, da ‚postopajo v vsem pošteno‘. (Hebr. 13:18)
Vzemimo, da nimaš nič proti določenim igram s kartami, veš pa, da bi to vznemirilo vest nekoga drugega, če bi igral karte v njegovi družbi. Dobro se boš odločil, če ne boš igral kart, kadar je on navzoč. Apostol Pavel, ki je stalno pazil na tujo vest, je molil, da bi njegovi bratje v veri obzirno postopali, da ‚ne bi pozabili važnejših stvari in ne bi komu dajali spotike‘. (Filip. 1:9, 10; primerjaj 1. Korinčanom 8:13.)
Treba se je torej ozirati na važnejše stvari, kadar gre za vprašanje: ali naj ugovarjamo kartanju. Otroci in mladi ljudje naj bi seveda govorili s svojimi starši, ki jim bodo morda dovolili igrati karte ali pa tudi ne. Nasprotno temu naj bi odrasel človek spoznal, da se prepušča posamezniku, kakšno stališče bo zavzel do iger s kartami.