Vprašanja bralcev

● Kakšna navodila daje Biblija glede iger na srečo? Ali bi bilo na primer nepravilno, če bi kristjan vlagal male zneske pri igri s kartami samo za zabavo?

PISMO nam ne daje nobene osnove za strogo pravilo proti vsaki »stavi«, ne glede kako majhna bi bila. Kljub temu nam pomaga spoznati, da so hazardne igre resen prestop, posledica tega pa je lahko izključitev iz krščanske skupščine in Božjega Kraljestva.

Besede »kockati« in »igrati za denar« se včasih uporabljajo v zvezi z dejavnostmi, ki vključujejo tveganje, ne oziraje se na izgubo, oziroma upanje na dobiček. Za nekoga se morda govori, da »dobiva«, če mu nova dejavnost, v katero vlaga sredstva, prinaša korist. Toda naše obravnavanje se nanaša na tisto vrsto »iger na srečo«, kjer gre za vloge. V Slovarju Slovenskega knjižnega jezika I. na strani 785 piše: »Hazard je igra za denar, kockami, je igra na srečo, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja.« »Igra na srečo se običajno definira kot prostovoljno tveganje določenega denarnega zneska, ki se imenuje vložek (zastavek), vplačilo ali stava za izid igre ali nekega drugega dogodka.« (Encyclopedia Americana) Biblija ne govori izrecno o takšni vrsti igre na srečo.

V Sodnikih 14:11—19 se govori, da je postavil Samson uganko, ki je vključevala plačilo, toda to ni bila neke vrste igra na srečo, temveč je bila to njegova strategija, ko je ‚iskal možnosti proti‘ sovražnim Filistejcem. Tudi uporaba »žreba« v Izraelu ni bila igra na srečo, temveč je bilo to sredstvo, po katerem so dobivali Božja navodila ali reševali spore. (Preg. 16:33; 18:18; 1. Sam. 14:41, 42) Čeprav so Hebrejci imeli igre in igrali tekme, ni nikjer dokaza, da bi bili stavili nanje. (Jer. 12:5) V Hastingsovi Encyclopaedii of Religion and Ethics se pripominja: »Dokler so bili (Izraelci) poljedelci, je izgledalo, da so bili brez škodljivih (nesrečnih) iger na srečo. V Babilonu so postali trgovci in pomešali so se z ljudstvom, kateremu so igre na srečo bile del vsakdanjega življenja.« (Zv. VI, str. 164.)

V tem pogledu se besedilo v Izaiji 65:11, 12 (NS) nanaša na »boga dobre sreče«, pri katerem so babilonski igralci na srečo iskali pomoči. Vsak Izraelec, ki bi, kakor je v teh stavkih omenjeno, pripravil mizo s hrano takšnim malikovalskim bogovom sreče, bi krenil na odpadniško pot.

Dejansko edini primer v Bibliji, ki bi se lahko označil kot igra na srečo, je bilo žrebanje rimskih vojščakov za Jezusova oblačila. (Mat. 27:35; Jan. 19:23)

Čeprav Biblija ne govori podrobno o igrah na srečo, je poskrbela za načela, ki nam pomagajo, da takšne igre pravilno ocenimo. Jasno nam povedo, da bi se kristjan moral zavedati motiva, zakaj se v igri na srečo sodeluje in kaj takšne igre pogosto povzročijo.

Na splošno se priznava, da igre na srečo peljejo v pohlepnost ali vsaj spodbujajo k temu. Važno je, da kristjani to vedo, ker Biblija strogo obsoja »lakomnost«. Bog nas obvešča, da »lakomniki« ne bodo podedovali njegovega Kraljestva in da je takšna pohlepnost enaka malikovanju. Zato se iskreni kristjani želijo izogniti takšnih stvari, ki bi jih lahko navedle k pokazovanju lakomnosti in tako ne bi več odsevali Božje slave. (Kol. 3:5; 1. Kor. 6:9, 10; Rim. 3:23)

Seveda se lahko pohlep pokaže na razne načine. Nekdo lahko pokaže pretirano požrešnost pri jedi in pijači in morda postane požeruh ali pijanec. (Titu 1:12, 13; Preg. 23:20; 1. Tim. 3:3) Vendar je jed normalna stvar v življenju, celo potrebna. In celo užitek, ki ga imajo nekateri pri zmernem uživanju alkoholnih pijač vključuje naravni proces, ko se troši del vsakdanje količine tekočine, ki v telesu »zgori« kot gorivo. Zato se »lakomnost« ne povezuje tako hitro ali tako zlahka s temi stvarmi kakor z igrami na srečo.

Pohlep v hazardnih igrah je glavni vzrok mnogih zločinov in nasilja, ki je povezano z velikimi igrami na srečo. Skoraj vedno je lakomnost osnovni nagib posameznika, ki igra na srečo. Mar mnogi ne igrajo na srečo, ker upajo, da bodo dobili tisto, kar drugi izgube? To priznavajo celo osebe, katerih mišljenje ne temelji na Bibliji. Profesor D. M. Smyth je komentiral: »S tem, da vladavine pospešujejo loterijo, apelirajo na najnižjo človeško lastnost — lakomnost. Prispevajo k pokvarjenosti in ne k izboljšanju človeškega življenja. ... Tisti, ki pospešujejo loterijo, spodbujajo h gledišču, da je pravilno, če se posameznik okoristi izgube mnogih.« (Toronto Star)

Da, nekdo bi lahko razmišljal: ‚Kaj bi bilo, če bi zaigrali prijateljsko karte ali kakšno drugo igro s sorodniki? Lahko bi vložili male vsote denarja, tako da nihče ne bi veliko dobil niti izgubil. Mar ne bi bila to neškodljiva zabava brez lakomnosti?‘

Nekateri bi to morda tako razlagali, vendar je tam, kjer se uporablja denar, čeprav v še tako malih količinah, nevarnost očitna. To je lahko ‚rahel začetek velikih dejanj‘ in še posebej nevarno bi bilo podpihovati kockarskega duha tam, kjer v igri sodelujejo otroci. Zakaj si ne bi le zapisovali točke ali se kako drugače igrali — le za zabavo? Duhovni starešine v skupščini se ne bodo vmešavali v to, kar ti delaš v tem pogledu. Ne bodo poskušali predpisovati zakonov, kakor so to delali religiozni voditelji, opisani v Lukežu 6:1—5. Če pa bi opazili, da je ogrožena duhovnost, lahko dajo prijazen nasvet kot takšni, ki »bedijo nad vašimi dušami«. (Hebr. 13:17, EI)

Izkušnje pokažejo, da so mnogi, ki so postali lakomni in strastni kockarji, pričeli z vlaganjem majhnih zneskov ‚za zabavo‘. Dobivali so manjše vsote denarja in zamikalo jih je, da poskušajo dobiti vedno večje. Pohlep lahko človeka spremeni v sužnja slabe navade celo tako, da živi življenje, ki je bilo prej zanj tuje. Bivši kockar iz Kanade je takole povedal: »Imam nečakinjo, ki tedensko izgubi 100 dolarjev. Njen mož mora delati na dveh delovnih mestih. Njeni otroci dobesedno stradajo. Ona pa prosi, si izposoja in krade, samo da bi igrala.«

Tudi ponos je pogosto nagib, ki stoji za igranjem na srečo. Možnost na zmago ugaja ponosnemu duhu. Toda Bog pravi: »Prevzetnost in napuh ... mrzim.« Prave oboževalce se spodbuja, da razvijajo skromnost in ponižnost. (Preg. 8:13, NS; 11:2; 22:4; Miha 6:8; Jak. 4:16)

Igralci na srečo pogosto poveličujejo ‚Gospo Srečo‘. Zanje »sreča« ni le beseda, ki pomeni dober rezultat, temveč nadčloveški vpliv, podoben bogu. Pohlep in ponos spodbujata kockarja, da upa v »srečo«.

Igranje na srečo često povzroči lenost. Spodbuja človeka, da sanja o tem, da je nekaj dobil iz nič, navede ga celo, da laže ali vara za dobiček, namesto da bi delal. Toda Božja beseda govori proti lenosti in spodbuja k varčnosti in marljivemu delu. »Če kdo noče delati, naj tudi ne je.« (Preg. 6:9—11; Efež. 4:28; 2. Tes. 3:10)

Slabi sadovi hazardiranja so tako razvpiti, da v mnogih družbah kockarje prezirajo, čeprav je le to zakonsko dovoljeno. Zato je želja, da imamo »dobro pričevanje od teh, ki so zunaj« in pazimo, da se drugi ne spotikajo na »dobro vest o Kraljestvu«, še eden izmed razlogov, zakaj se mnogi kristjani popolnoma izogibajo vsakega hazardiranja. (1. Tim. 3:7, 10; Mat. 24:14; 1. Kor. 9:11—23; 2. Kor. 6:3)

Tisti, ki služijo kot ‚pastirji črede‘, so upravičeno zainteresirani, da pomagajo svojim krščanskim bratom izogibati se vsega, kar bi lahko škodovalo njihovi duhovnosti. Če se torej nekdo začne ukvarjati z igrami na srečo in se dejansko vidi, da nagiba k lakomnosti ali da ima kakšne druge slabe sadove, povezane s hazardiranjem, bi mu morali starešine pomagati. Lahko mu osebno ali javno svetujejo o tistem, kar kaže nevarne težnje pohlepa. (1. Petr. 5:2, 3; Gal. 6:1) Če pa neki kristjan zakrknjeno še naprej hodi v smeri pohlepa, tedaj bo morda celo nujno, da se ga izključi iz skupščine, kar je v soglasju z navodili iz Božje besede, ki se glasijo: »Odpravite malopridneža iz svoje srede!« Pavel dodaja: »Ne motite se: ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešuštniki, ne mehkužneži, ne hotniki moških, ne tatovi, ne lakomniki, ne pijanci, ne obrekljivci, ne roparji, ne bodo posedli Božjega kraljestva.« (1. Kor. 5:11—13; 6:9, 10, EI)

Vendar se takšne stvari redko dogajajo, ker se pravi kristjani popolnoma izogibajo vseh vrst iger na srečo. Želijo prinašati sadove duha, ne pa sodelovati v dejavnostih, ki so znane po tem, da pospešujejo pohlep in proizvajajo dela mesa. (Gal. 5:19—23) Cenijo vrednost poštenega zaslužka, kakor je posvaril apostol Pavel: »Opominjamo vas pa, bratje, ... in si prizadevajte živeti v miru, držati se svojih opravil in delati s svojimi rokami, kakor smo vam naročili, da bi tako spodobno živeli pred tistimi, ki so zunaj, in bi ne potrebovali nikogar.« (1. Tesal. 4:10—12)

Kristjani menijo, da je vse, kar imajo — življenje, denar ali materialne dobrine — kot žrtvovano Bogu. Odgovorni so Bogu za to, kako jih uporabljajo. Zato, namesto da bi trošili svoj čas in denar za igre na srečo, kar bi lahko v njih zbudilo lakomnost in bi oškodovali druge, uporabljajo svoj čas in sredstva v slavo Jehove. (Preg. 3:9) Na ta način ‚delajo dobro, bogate v dobrih delih in so radodarni‘. Kakor je rekel Pavel, oni si »nabirajo zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja«. (1. Tim. 6:17—19)