Sveta služba v tem »času konca«

1. Kako vemo, da živimo v »času konca«, in kaj o njem pravi Daniel 12:4?

V LUČI razodetih prerokb Biblije nam ne bi smelo biti težko videti, da živimo v napovedanem »času konca«. Glede na ta kritični čas, je v Danielu 12:4 rečeno: »Ti pa, Daniel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca. Mnogi bodo to preiskovali in spoznanje se pomnoži.« »Ti pa, Daniel, zakleni ta razodetja in zapečati knjigo do časa konca. Mnogi jo bodo preiskovali in spoznanje se pomnoži.« (EI) »Velika množica«, opisana v zadnji knjigi Biblije, je imela korist od te rasti biblijskega znanja in razumevanja. (Razod. 7:9—17)

2. a) Zakaj je to, kako »velika množica« prinaša »sveto službo«, pomembno? b) Kako se razlikuje grška beseda, prevedena s »služiti«, od grške besede, prevedene s »sveto službo«?

² Odkar se je leta 1935 začela zbirati ta »velika množica« ‚v sveti službi Bogu‘, je prav način, kako so to delali, zelo pomemben. Zakaj? Ker je rekel Jezus Kristus zvesti enajstorici apostolov, ko je bil zadnjo noč z njimi: »To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčijo vas iz shodnic, pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu.« (Jan. 16:1, 2) Namesto »sveta služba Bogu« piše v jeruzalemski Bibliji »sveta dolžnost«; v The New English Bible piše »religiozna dolžnost«; v Rotherhamovi The Emphasised Bible pa »božanska služba«. Originalna beseda, ki se tako prevaja, se glasi: la.trei’a. Glagolska oblika tega grškega samostalnika je la-treu’ein. Razlikuje se od grškega glagola di.a.ko.nein’, ki pomeni »streči ali služiti« in ki se uporablja pri običajnih, vsakdanjih zemeljskih stvareh, ki niso svete, kakor je primer v Matevžu 8:15.

3. Zakaj so Židje, ki so se držali zakona Zaveze, mislili, da s tem, ko so usmrtili Jezusa in preganjali učence, niso storili nič napačnega?

³ Savel iz Tarza (Mala Azija) je bil nekoč na krivo pot speljan Žid, ki je preganjal kristjane, dokler se ni spreobrnil. Za svoje rojake je rekel, da so ‚Izraelci, ki jim je bilo dano sinovstvo in veličanstvo in zaveze in postavodaja in božja služba (sveta služba: la.trei’a) in obljube, njihovi so očaki (Abraham, Izak, Jakob), in od njih je po telesu Kristus‘. (Rim. 9:4, 5, EI) Ker so se držali te »svete službe«, podane v Zaveznem zakonu, so nezvesti Židje mislili, da ne morejo narediti nič napačnega, če pribijejo Jezusa Kristusa na steber in njegove zveste učence preganjajo celo do smrti.

4. Kako govori Pavel o službi duhovnikov v prostorih šotora in kaj so te dejavnosti simbolizirale?

⁴ V času, ko je veljala zaveza Zakona, je imela »sveta služba« svoje mesto in je bila Bogu sprejemljiva. Zato jo apostol Pavel visoko postavlja, ko pravi: »Imela je sicer tudi prva ukaze glede Božje službe (‚svete službe‘, la.trei’a) ter pozemeljsko svetišče. Narejen je bil namreč prvi šotor, v njem svečnik in miza in položni hlebi; in temu se pravi ‚Sveto‘. Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki se mu pravi Najsvetejše. ... To je torej tako urejeno in v prvi šotor hodijo duhovniki vedno, ko opravljajo službo, (‚sveto službo‘; la.trei’a).« (Hebr. 9:1—6, EI) Ta obredna sveta služba je bila povezana z žrtvovanjem v korist izraelskega ljudstva. Ni se nanašala na vsakdanje stvari naroda. Kakor poudarja apostol Pavel, je vsa ta »sveta služba« pod staro zavezo zakona simbolično ponazarjala krščanske stvari.

5. Ali je to, kar pravi Pavel kristjanom po Rimljanih 12:1, da naj delajo, nekaj posebnega, in kako on to imenuje?

⁵ V soglasju s tem je Pavel v svojem pismu kristjanom v Rimu napisal: »Rotim vas torej, bratje, pri Božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu prijetno daritev; tako bo vaše bogoslužje (‚sveta služba‘; la.trei’a) po pameti. In ne ravnajte se po tem svetu.« (Rim. 12:1, 2, EI) Zato bi, če bi v zvezi z njihovim žrtvovanjem delali nekaj, kar sicer ne bi bilo nič posebnega, ne naredili nič drugega, kot to na splošno delajo ljudje v tem posvetnem sestavu stvari.

6. Kaj so se Izraelci obvezali Bogu, ko so po Mojzesu vstopili v zavezo zakona, in kaj je o tem rekel mučenik Štefan?

⁶ Zatem ko je bil izraelski narod osvobojen iz suženjstva v starem Egiptu, je dobil organizirano obliko svete službe Bogu. Krščanski mučenik Štefan je to takole povedal: »‚Toda narod, ki mu bodo sužnjevali, bom sodil jaz‘, je dejal Bog; ‚in potem izidejo in bodo meni služili (prinašali sveto službo; la.treu’ein) na tem mestu.‘« (Dej. ap. 7:7) Ko so Izraelci po posredniku Mojzesu stopili v zavezo zakona z Bogom Jehovo, so se obvezali, da mu bodo prinašali sveto službo. Pozneje je večina z zavezo vezanih Izraelcev začela oboževati druge bogove. Zaradi tega, kakor je Štefan nadaljeval, se je Bog »obrnil in jih prepustil, da so služili (prinašali sveto službo; la.treu’ein) zvezdam, kakor je pisano v knjigi prerokov: ‚Ste mi mar prinašali klavne in nekrvave daritve tistih štirideset let v puščavi, hiša Izraelova?‘« (Dej. ap. 7:42, EI)

7. a) Kaj so po Pavlovih besedah prinašali Židje Bogu, da bi dosegli izpolnitev njegovih obljub? b) Kaj je prinašal Pavel Bogu svojih prednikov po tem, kar so Židje imenovali sekta?

⁷ Veliko let pozneje je Bog Jehova razveljavil svoj zavezni zakon z naravno Izraelovo hišo, ker je apostol Pavel na zaslišanju pred kraljem Agripo v Cezareji rekel: »In ki jo upa doseči (izpolnitev obljube) naših dvanajst rodov s stanovitno službo (sveto službo; la.treu’ein) noč in dan. Zaradi tega upanja, o kralj, me Judje tožijo.« (Dej. ap. 26:7, EI) Zaradi takšne obtožbe je Pavel lahko rekel pred rimskim namestnikom Feliksom v prisotnosti židovskih tožnikov: »To ti pa priznavam, da po nauku, ki ga ti imenujejo ločino, tako služim (prinašam sveto službo; la.treu’ein) Bogu naših očetov, da verujem vse, kar je pisano v postavi in v prerokih.« (Dej. ap. 24:14, EI; 28:22)

8. a) Katera »ločina« je tista, po kateri celo današnja »velika množica« obožuje Jehovo? b) Zakaj je zelo nevarno prinašati napačno »sveto službo« in kaj je rekel Pavel, da je naša zaščita?

⁸ Krščanstvo je bilo tako imenovana krivoverska »ločina«, po kateri je Pavel oboževal Boga Jehovo. (Dej. ap. 11:26; 1. Petr. 4:16) Danes »velika množica« javno priznava, da so krščanske Jehovine priče in da morajo iz tega razloga paziti, kako služijo Jehovi na svet način. Ker se je »čas konca« začel ob koncu »časa narodov« leta 1914, so se krivi bogovi in lažni gospodi zelo razmnožili. (Luk. 21:24) Apostol Pavel je že pred 19. stoletji menil, da je neobhodno potrebno opomniti »kristjane« v glavnem mestu Rimskega cesarstva; židovski odpadniki so »zamenjali Božjo resnico z lažjo in so častili ter molili (prinašali sveto službo, NS) la.treu’ein) rajši stvari ko Stvarnika.« (Rim. 1:25, EI) Pokazal je, kaj ga je varovalo, da ni bil speljan na krivo pot svete službe, ko je rekel: »Kajti čeprav bivajo tako imenovani bogovi na nebu ali na zemlji, kakor je bogov mnogo in gospodov, je vendar za nas en Bog, Oče. Od katerega je vse in smo mi zanj; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse in smo mi po njem.« (1. Kor. 8:5, 6, EI)

KAKO IN KDAJ IZKAZOVATI SVETO SLUŽBO

9. Kdaj ni več veljalo prinašanje ‚svete službe‘ Bogu po Mojzesovem zaveznem zakonu in zakaj?

⁹ V 1545 letih od leta 1513 pred n.št. do 33 n.št, ko je veljal Zakon zaveze za hebrejski narod, so zvesti Hebrejci prinašali Bogu Jehovi sprejemljivo ‚sveto službo‘. Toda ko je bil ta Zakon zaveze leta 33. n.št., ko je oslavljeni Jezus Kristus posredoval novo zavezo, razveljavljen, Mojzesova zaveza ni bila več sredstvo, po katerem bi se prinašala sveta služba, ki bi jo Jehova, Bog nove zaveze, priznal. (Hebr. 8:10—13) Da bi Bog Jehova priznal njihovo religiozno službo, so jo morali Židje prinašati po posredniku, večjem od Mojzesa, po Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, ‚semenu Abrahama‘. (Gal. 3:16) Na to je bilo posredno pokazano tistega pomladnega dne, 2. leta pred n.št., ko je hebrejski duhovnik Zaharija izjavil, da naj se njegov osem dni stari sin imenuje Janez.

10. a) Kaj je rekel Zaharija na dan obreze svojega sina glede Božjega namena, kaj naj mu prinaša njegovo ljudstvo, zatem ko ga je osvobodil njegovih sovražnikov? b) Čigav predhodnik je postal Janez v korist zaveze, potrjene s prisego?

¹⁰ Zatem je navdihnjeni Zaharija rekel, da je Božji namen, »da izkaže usmiljenje očetom našim in se spomni svete zaveze, svoje prisege, ki jo je prisegel Abrahamu, očetu našemu, da nam bo dal, da mi, rešeni iz rok sovražnikov svojih, služimo (prinašamo sveto službo; la.treu’ein) brez strahu v svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dni«. (Luk. 1:59—75) Janez, Zaharijev sin, je bil predhodnik Jezusa Kristusa, ki ga je Bog uporabil za izvajanje zaveze, sklenjene z Abrahamom, in jo tudi potrdil z nespremenljivo prisego. (1. Moj. 12:3; 22:15—18; Gal. 3:8, 16; Hebr. 6:13—17)

11. a) Kje se danes »velika množica« trudi prinašati »sveto službo« Bogu? b) Kakšno vprašanje se glede »velike množice« postavljal v zvezi s 1. Korinčanom 10:31?

¹¹ Kot osebe, že blagoslovljene po Abrahamovi zavezi, so tisti iz »velike množice« v zemeljskem preddverju Jehovinega duhovnega »templja« in se trudijo neustrašno prinašati »sveto službo« Abrahamovemu Bogu. Toda kako? Besede apostola Pavla iz 1. Korinčanom 10:31 se nanašajo tako na »veliko množico« kakor tudi na preostanek 144 000 duhovnih Izraelcev, namreč: »Če torej jeste ali pijete ali karkoli delate, vse delajte Bogu na slavo.«

12. Ali zaradi našega spremenjenega gledišča in zato, ker ta vsakodnevna opravila delamo pod imenom krščanskih Jehovinih prič, te stvari postanejo »sveta služba« ali ne?

¹² Ali te besede apostola Pavla pomenijo, da so vse stvari, ki jih kot kristjani delamo, »sveta služba« (la.trei’a) že zato, ker drugače gledamo na te stvari? Zakaj naj bi bilo tako? Komu zares služimo, kadar jemo, pijemo, spimo in opravljamo razna druga dela, ki jih morajo delati tudi drugi ljudje, ker so potrebna za življenje? Seveda sami sebi. Toda ko sedaj opravljamo te stvari, imamo v mislih Božje oslavljenje, zato ne jemo preveč, da bi zaradi tega zboleli ali postali požeruhi; ne pijemo toliko alkoholnih pijač, da bi se opijanjali; ne spimo redno tako dolgo, da bi postali lenuhi ali malomarneži. Ali sedaj, ko jemo, pijemo in spimo pod religioznim imenom krščanskih Jehovinih prič, enako kakor drugi ljudje delajo to pod svojimi religioznimi imeni; ali to samo po sebi te osnovne življenjsko potrebne stvari spremeni v »sveto službo«?

13. Zakaj je drugače, ko maziljene Jehovine priče vsako leto na določeni dan slavijo Gospodovo spominsko večerjo?

¹³ Seveda je drugače, ko krščanske Jehovine priče, ki so maziljene s svetim duhom, vsako leto slavijo Gospodovo spominsko večerjo. Ko jedo nekvašeni kruh in pijejo rdeče vino tistega pomladnega večera 14. nisana, delajo to po zapovedi Jezusa Kristusa, ki je temu pripisal globok pomen. Zato je to važen del »svete službe«, ki jo prinašajo Bogu ti člani Kristusovega duhovnega telesa. (1. Kor. 11:20—26; Mat. 26:26—30; Luk. 22:19, 20)

14. Zakaj je pametno delati tako, kot je zapisano v Rimljanom 13:1—7, in zakaj se samo zaradi tega ne razlikujemo od vseh ostalih, zakonom poslušnih državljanov neke dežele?

¹⁴ Nasprotno pa krščanske Jehovine priče s tem, ko delajo, na kar jih je napotil apostol Pavel v Rimljanom 13:1—7, delajo samo tisto, kar se zahteva od vseh državljanov ali tujcev v neki deželi. Prav je, da to delamo kot dobre in poslušne osebe, ker tako ne pridemo v spor z ‚višjimi oblastmi‘. To delamo tudi iz višjih pobud, to je, da ohranimo čisto vest in vrednotimo, kar je pravilno in primerno. Toda takšno naše delovanje pod imenom krščanskih Jehovinih prič ne bo samodejno spremenilo našega pravilnega obnašanja v biblijsko »sveto službo«. Vsi državljani, ki spoštujejo zakon, delajo enako, celo brez takšnih pobud kakor mi. Kako se torej v tem pogledu razlikujemo od njih?

15. Kakšno službo izvajamo, če ne poslušamo človeških prepovedi glede oboževanja Jehove, in delamo, česar ne delajo ostali ljudje, in zakaj?

¹⁵ Vzemimo torej, da nam oblasti neke dežele prepovedo kot krščanskim Pričam oboževati Jehovo. Bomo poslušali besede Kristusovih apostolov »Boga kot Vladarja je treba bolj poslušati kot ljudi«? (Dej. ap. 5:29, NS) Ker še naprej delamo to, kar ostali državljani ne delajo, in poslušamo, kar Bog zapoveduje svojim predanim, krščenim Pričam, prinašamo sveto službo Bogu. Tako je, pa čeprav bi oblasti in drugi ljudje v deželi našo dejavnost označili kot podtalno ali nezakonito.

16. Kakšen primer te obvezne »svete službe« je v listu Hebrejcem 10:23—25?

¹⁶ Božja beseda na primer zapoveduje: »Držimo se neomahljivo vere upanja — kajti zvest je on, ki je dal obljubo — glejmo drug na drugega, da se bomo spodbujali k ljubezni in dobrim delom; in ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč se spodbujajmo, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan.« (Hebr. 10:23—25, EI)

17. Ali to, kako »višje oblasti« po črki zakona označujejo našo poslušnost do Božjega opomina, spremeni duhovno nrav naše službe?

¹⁷ Če poslušamo to navdihnjeno opozorilo, čeprav bi zaradi tega morali trpeti, neizpodbitno prinašamo sveto službo najvišjemu Bitju, Bogu Jehovi, pa naj to nezadovoljne deželne višje oblasti označijo po črki zakona, kakor hočejo. (2. Tim. 2:8—10)

18. S kakšno vladavino je v zvezi »izpovedovanje našega upanja« in katero Jezusovo pooblastilo se nanaša na to?

¹⁸ Priznanje ali javna »izpoved našega upanja« je povezano z Božjim mesijanskim kraljestvom, ki bo vladalo v blagoslov vseh družin na Zemlji. Glede te »javne izpovedi« je Jezus, ko je prerokoval glede ‚konca tega sestava stvari‘ izrekel tole pooblastilo: ‚In ta evangelij kraljestva se bo oznanil po vsem svetu, vsem narodom v pričevanje: in takrat pride konec (tel’os).« (Mat. 24:3, 14, EI) »Pred vladarje in kralje vas (bodo) postavljali zavoljo mene, njim za pričevanje. In med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij.« (Marko 13:4, 9, 10)

19. Kdo so tisti, ki morajo sodelovati v izpolnjevanju teh prerokb, in del česa je njihovo delo?

¹⁹ Kdo mora izpolniti te prerokbe, da bi se lahko uresničile? Nihče drug kakor predani, krščeni učenci Jezusa Kristusa, ki jim je te besede izgovoril. Ker poznajo svojo dolžnost in svoj del pri uresničevanju teh prerokb, je to njihov del »svete službe«, od katere ne morejo odstopiti.

20. Kaj je Jezus rekel svojim učencem na gori v Galileji v potrditev, da morajo izvrševati »sveto službo«, in kaj morajo delati tisti, ki živijo v ‚času konca sestava stvari‘?

²⁰ Da bi podprl dejstvo, da morajo njegovi učenci izvrševati to »sveto službo«, je obujeni Jezus približno petstotim svojim učencem na gori v Galileji zapovedal: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca (syn.tel’i.a) sveta (sestava stvari).« (Mat. 28:19, 20; 4:15; 1. Kor. 15:6) Odkar so se leta 1914 končali »časi narodov«, živimo v ‚koncu tega sestava stvari‘. Zato velja za vse nas predane, krščene učence obujenega in pooblaščenega Jezusa Kristusa zapoved, da izvršujemo to »sveto službo«, ki nam jo je dal. To moramo brez prekinitve delati do ‚konca sestava stvari‘.

21. a) Kakšne prednosti so zagotovljene tistim, ki sestavljajo nebeški novi Jeruzalem? b) Kakšne bodo prednosti članov »velike množice«, ki ostanejo zvesti do konca »velike stiske«?

²¹ Glede 144 000 duhovnih Izraelcev, ki jim je dovoljen vstop v nebeško mesto, novi Jeruzalem, je napisano: »In nobenega prokletstva ne bode več. In prestol Božji in Jagnjetov bode v njem (mestu), in hlapci njegovi mu bodo služili (prinašali sveto službo; la.treu’ein), in gledali bodo obličje njegovo, in ime njegovo bo na njih čelih.« (Razod. 22:3, 4) Zvesti in poslušni člani neštevilne »velike množice« bodo blagoslovljeni z »rešitvijo« iz »velike stiske«, s katero se bo zaključil »čas konca«, in pod tisočletnim kraljestvom Božjega Jagnjeta bodo še naprej ‚prinašali sveto službo Bogu‘ v zemeljskih preddverjih njegovega duhovnega templja. »In Bog obriše vsako solzo z njih oči.« (Razod. 7:9—17)