Kot kristjan gledati naprej!

LOVCI na tjulnje so bili brezupno izgubljeni v deželi ledu in snežnih viharjev. Ko je bilo najhuje, je rekel eden izmed njih: »Ne verjamem, da bo kdo od nas preživel, da bi poročal o tem doživetju!« Nekateri možje enostavno niso hoteli obupati. Eden od njih, vodja skupine, je mislil na svojo zaročenko, ki jo je zelo ljubil. Njegovi izčrpani tovariši so že domala povsem obupali, on pa je pred seboj vedno videl njen obraz. Ni hotel umreti, zato je spodbujal svoje tovariše, da ne ležejo v sneg, temveč stopajo dalje. On in približno petdeset mož je preživelo ta strašanski napor. Ljubezen do njegove zaročenke, ki jo je kasneje poročil, in jasna podoba njenega obraza pred njegovimi duhovnimi očmi je mnoge rešila smrti.

Ta resnična zgodba ponazarja važnost tega, da naj kristjan nikoli ne izgubi izpred oči svoj cilj v boju za življenje. Včasih je lahko boj nekega kristjana, da ostane na poti pravičnosti, enako naporen kakor trpljenje izčrpanih lovcev na tjulnje. Smrt nastopi, ko se človek preneha »boriti« in popusti silnemu pritisku, da bi legel in zaspal. Kako srečni so tisti, ki s svojimi duhovnimi očmi vidijo stvari, ki jih spodbujajo, da gledajo naprej in se ne vdajo!

Prav to so storili možje starega časa. Mojzes, na primer, si je »rajši izvolil trpljenje z Božjim ljudstvom«, kot da bi še dalje razkošno živel na dvoru egiptovskega faraona. In zakaj je tako izbral? »Kajti gledal je na povračilo.« Da, Mojzes je gledal naprej in ni videl samo nagrade, temveč tudi tistega, ki mu je to nagrado obljubil. Mojzes je tako rekoč videl »Nevidnega«, svojega Boga, Jehovo. (Hebr. 11:24—27, EI)

Tudi Jezus Kristus se ni vdal v trdem boju za ohranitev svoje čistosti, četudi se je moral boriti »s silnim vpitjem in solzami.« (Hebr. 5:7) To trpljenje ga je naučilo poslušnosti. Še dalje je gledal naprej, nagradi naproti, ki mu jo je obljubil njegov Oče Jehova. (Hebr. 12:2)

KAJ VIDIMO, ČE GLEDAMO NAPREJ?

Najvišji Bog se je ljudem razodel po svojem imenu Jehova, kakor tudi po svoji ljubezni in usmiljenju, ljubeči skrbi in velikodušnosti. (Psalm 83:18; Dej. ap. 14:17) Jehova je v teh stvareh tako radodaren, da naj bi bili kot zvesti Job starega časa sposobni vzklikniti: »Le s sluhom ušesa sem slišal o tebi, a sedaj te oko moje vidi!« (Job 42:5) Z očmi vere tudi vidimo, da sedi Jezus na Božji desnici v nebesih. On je tisti, ki je žrtvoval svoje življenje, da bi nas osvobodil sužnjevanja grehu in smrti. Kako prevzemajoč pogled! (Kol. 3:1, 2; primerjaj Dej. ap. 7:55, 56.)

Če to ni dovolj, vidimo na obzorju kako nastaja nov dan. Dan, ko bo Božje kraljestvo Zemljo spremilo v raj, je zelo blizu. Te resničnosti ne smemo nikoli izgubiti izpred oči. Naš pogled mora biti kakor leča dobre kamere pravilno naravnan, da bi stvari, ki so pred nami, napravile jasen vtis v našem srcu in razumu.

»Svetilo telesu je oko,« je rekel Jezus. »Kadar je oko tvoje zdravo, je svetlo tudi vse telo tvoje.« (Luk. 11:34) Če je čisto oko uperjeno na Boga Jehovo, Njegovega Sina in Njegovo Kraljestvo, bomo tudi pod najtežjimi okoliščinami sposobni premagati nagnjenje k popuščanju. Zato naj bi naslednjemu nasvetu posvetili veliko pozornosti: »Tvoje oči naj gledajo naravnost in tvoje trepalnice naj zro ravno pred tebe! Uravnavaj stezo svojih nog in vsa pota tvoja naj bodo pravilna!« (Preg. 4:25, 26, EI)

GLEDATI NAPREJ ZAHTEVA NAPOR

Iz resnične zgodbe, napisane na začetku, lahko spoznamo, da so potrebni veliki napori, da bi v izredno težkih okoliščinah lahko vztrajali. Človek ima občutek, da bi najraje prenehal z bojem in podlegel. V sedanjem trenutku svetovne zgodovine živimo v skrajno težki situaciji, pred katero je Pavel svaril v 2. Timoteju 3:1: »To pa vedi, da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi.« Res so mnogi kristjani dali izreden zgled za vztrajanje, pri drugih pa nasprotno lahko opazimo znake utrujenosti, nekateri so nagnjeni celo k temu, da v tekmi odstopijo. V veliko pomoč nam je, če poznamo razloge, zakaj nekateri pokazujejo znake utrujenosti, predvsem pa nam pomaga, če vemo, kaj lahko naredimo, da bi se uspešno borili proti temu. Naslednje točke so nekaterim kristjanom, ki so izgubili srčnost in skoraj popustili, pomagale še dalje gledati naravnost naprej.

RAZVIJ POZITIVNO STALIŠČE

Spodbujanje daje veliko moči za vztrajanje. (Dej. ap. 27:33—36) Pozitivno stališče je potrebno, da bi nekoga spodbudili, medtem ko povzroči negativno stališče ravno nasprotno, deluje malodušno. Ali poznaš ljudi, ki mislijo zelo negativno in so kritični do vseh stvari? So to srečni ljudje?

Seveda ni nujno, da je vsaka kritika napačna, ker obstaja tudi utemeljena kritika. Ali se strinjaš, da je tisti, ki vse negativno kritizira, sam slabo razpoložen in zelo nesrečen? Ker ima stališče bistven pomen, je rešitev v razvijanju pozitivnega gledišča.

Jehova v človeku vedno išče dobre stvari, tudi pri tistih, ki ravnajo napačno. Čeprav je slabo postopanje kralja Josafata pri Bogu izzvalo slabo voljo, mu je Jehova rekel: »Vendar pa se je našlo nekaj dobrega pri tebi.« (2. Letop. 19:3) Zakaj ne bi bili mi v tem pogledu kakor Jehova in v drugih ljudeh iskali dobre strani? Če si na primer nagnjen k temu, da kritiziraš nekega nadzornika v krščanski skupščini, mar ne bi bilo koristneje razmisliti o njegovih dobrih straneh — o njegovi ljubezni do Jehove in do skupščine, o njegovem trdem delu pri pripravah za sestanke in o njegovi pripravljenosti pomagati? To ti bo pomagalo odstranjevati negativne misli. Če se na primer nahajaš v neprijetni situaciji, misli vendar na dobro, ki ga bo tvoje pravilno obnašanje v tej situaciji povzročilo. V Jezusu imamo preizkušen zgled, sovražniki so mu prizadejali mnogo bolečin, vendar se je »po trpljenju učil pokorščine«. (Hebr. 5:8)

RAZVIJAJ VEČ VERE IN ZAUPANJA

Morda si poznal osebe, ki trpijo zaradi občutka manjvrednosti. Celo kristjane lahko ti občutki tako zelo premagajo, da gledajo na sebe kot na nekoristne in neprimerne za nadaljno hojo po krščanski poti. Ali je takšno stališče pravilno? Seveda ne. Jehovi so njegovi zemeljski otroci zelo dragoceni. (Hagaj 2:7) Nihče, ki poskuša delati, kar je prav, ni v njegovih očeh manjvreden. To, kar potrebujemo, je povečano zaupanje v Jehovo in močnejša vera v Božje sposobnosti, da naredi iz nas sposobnejše služabnike. (2. Kor. 3:5)

Namesto da postanemo malodušni in vse opustimo, bomo s pravkar omenjeno mislijo sposobni z zaupanjem gledati naprej. Vztrajanje nam bo v radost, ker »srečen je, kdor zaupa Jehovi!« (Preg. 16:20, NS)

NE BODI ZASKRBLJEN

Tudi prekomerna zaskrbljenost jemlje ljudem veselje do življenja in jih utruja. Da je to pomembno dejstvo sedanjosti, je pokazal Jezus s svojimi besedami o »času konca«. (Dan 12:4) Opozoril je na to, da bodo ljudje »omrtvevali od strahu in pričakovanju tega, kar ima priti čez ves (naseljeni, NS) svet.« (Luk. 21:26)

Nekateri stalno govorijo o težavnem času, težkem gospodarskem položaju, visoki stopnji inflacije, naraščanju kriminala, o slabih družinskih razmerah, osamljenosti in o mnogih drugih nerazveseljivih stvareh. Zaradi teh stvari so določeni ljudje izgubili voljo, da bi se borili proti tem težavam, in so v nevarnosti, da izgubijo življenje. Vsi razlogi nas navajajo k temu, da imamo popolnoma drugačno stališče. Pavel takole svetuje: »Veselite se vedno v Gospodu (tudi če nastanejo problemi)! Še enkrat pravim: Veselite se! ... Nič ne skrbite, temveč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem.« S kakšnim rezultatom? Tedaj bo »mir Božji, ki presega ves razum, čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« (Filip. 4:4—7) Takšna oseba ne bo nikoli izgubila poguma.

POGLOBI SVOJO DUHOVNOST

Vztrajna hoja v viharju zahteva veliko moči. Kopneče rezerve energije v telesu morajo biti obnovljene. Enako bo kristjan, ki svoje misli in srce ne oskrbuje stalno z duhovno hrano, izgubil svojo radost in se utrudil. Če takšno stanje predolgo traja, ne bo ostal na poti življenja. (Mat. 4:4)

Vrednost, ki se jo danes pripisuje užitkom, lahko celo nekdaj močne kristjane navede k temu, da ‚ljubijo poželenje bolj nego Boga‘. (2. Timot. 3:4, NS) Toda s tem bi izgubljali dragocen čas, ki ga potrebujejo, da bi se hranili z duhovno hrano. Tudi materializem ali ‚odločitev, da se obogati‘, lahko naš prosti čas tako zelo obremeni, da lahko s tem našo duhovnost uničimo. Opozorilo apostola Pavla je uporabno še posebej v našem času: »Njemu (ljubezni do denarja) vdani, so nekateri zabredli od vere.« (1. Timot. 6:9, 10)

Oseba, ki želi v teh viharnih časih ostati stanovitna, mora poglobiti svojo duhovnost tako, da si dnevno vzame čas za osebno preučevanje Biblije in biblijske literature. Razen tega se mora redno družiti z brati v veri. (2. Timot. 3:16, 17; Hebr. 10:24, 25) To ji bo pomagalo ohraniti čilost razuma in srca, kar je v Izaiji, 40:29—31 takole opisano: »Trudnemu daje (Jehova) krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči,... oni pa, ki čakajo Jehovo, dobivajo nove moči,... teko, a se ne utrudijo, hodijo, pa ne opešajo.«

HODI Z BOGOM

Srečen je tisti, ki ni osamljen, ampak ima na svoji poti tovariša. Da, »bolje je dvema nego enemu ... Zakaj, če padeta, vzdigne tovariš tovariša.« (Prop. 4:9, 10) Zvesti možje starega časa, kot sta bila Enoh in Noe, so imeli za spremstvo najboljšega tovariša. Hodili so s pravim Bogom. (1. Mojz. 5:24; 6:9) Če hodimo z Bogom, nam bo pomagal preživeti najhujše viharje. Posameznikov dnevni pogovor z Jehovo in njegov prisrčen odnos s svojim nebeškim Očetom, ga bo obvaroval pred padcem.

Če se na primer kdo počuti osamljenega, ker mu je smrt iztrgala ljubljenega zakonca ali otroka, mu bo ta prisrčni odnos z Bogom pomagal prenesti bolečo izgubo. Kadar se s kristjanom grdo ravna, če doživi krivico, ali če ga je hudo prizadel brat v veri, ga ta čudoviti odnos z Jehovo ščiti pred tem, da bi se v boju vdal. Tudi tisti, ki je grešil, bo na osnovi svojega odnosa z Jehovo spet vstal, če ga bo njegova vest navedla, da se odkritosrčno kesa, po odkupni Kristusovi žrtvi mu bodo odpuščeni grehi. (1. Jan. 1:7) Kot kristjan bo spet gledal naravnost in šel naravnost naprej.

GLEDANJE NAPREJ PRINAŠA BOGATO PLAČILO

Kakor smo videli, moramo imeti pozitivno stališče, da bi bili sposobni prestajati težke viharje našega življenja. Poleg tega se bomo morali soočiti z »veliko stisko«, močnim, svetovnim »viharjem«, ki bo uničil celotni sestav stvari. (Mat. 24:21, 22; Jerem. 25:31, 32) Božji duh nam bo pomagal, da prestanemo ta vihar in da bomo živi, ko bo vzšlo sonce nad očiščeno Zemljo, spremenjeno v svetovni raj.

Bog Jehova ne želi, da bi se utrudili in popustili. Želi, da bi se nahajali med tistimi, ki jih opisuje apostol Pavel v listu Hebrejcem 6:11, 12: »Želimo pa, da vsak izmed vas kaže isto gorečnost, da ohrani popolno gotovost upanja dp konca: da se ne polenite, temveč postanete posnemalci njih, ki so po veri in stanovitnosti podedovali obljube.« Zato se nikar ne utrudimo, temveč črpajmo moč iz našega osebnega odnosa z Jehovo, naše vere v odkupno žrtev Jezusa in jasnega stališča do Nove ureditve. Tedaj bomo kakor Mojzes, ki je v veri videl Jehovo, in kakor Jezus, ko je gledal na radost, ki je bila pred njim. Da, kakor stotisoči kristjanov po vsem svetu, ki gledajo naprej in z zaupanjem govorijo: »Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temveč, ki verujejo in ohranijo dušo.« (Hebr. 10:39)