Zakaj bo naše dobro upanje zagotovo uresničeno

»Tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro.« (Rim. 8:28)

1. O čem je v 20. stoletju obveščeno vedno večje število ‚zdihujočega stvarstva‘, in kakšno je njihovo upanje po vseh teh desetletjih in zakaj?

V NAŠEM dvajsetem stoletju je vedno večje število ljudi obveščeno o bližajočem se ‚razodetju slave Božjih sinov‘ in tako sedaj vedo, kaj skoraj pričakujejo. Kljub svojemu ‚zdihovanju in trpljenju‘, ki mu je podvrženo človeštvo doslej, se te obveščene osebe veselijo tega upanja. Kljub desetletjem, ki so minila, odkar se je začela zbirati ta »velika množica«, je tudi njihovo upanje živo. Kot »življenja drevo« živi v njihovih srcih, ker temelji na Božji obljubi, ki je zapisana v Bibliji. (Preg. 13:12; Razod. 7:9; 21:5; Rim. 8:19—22)

2. a) V kakšnem pravičnem stanju moli »velika množica« za opravičenje Boga Jehove? b) Za kakšno dejanje prosijo v prošnji »Posvečeno bodi ime tvoje« in kdaj se bo to izpolnilo?

² Predvsem upajo v skorajšnje opravičenje vesoljne suverenosti Stvarnika Jehove. Cenijo, da pravično izvaja svojo suverenost nad vsem svojim vesoljnim stvarstvom. Zato so neizprosno proti »stari kači«, satanu hudiču, ki podcenjuje in napačno predstavlja Jehovino suverenost in ki je večino človeškega stvarstva obrnil proti tej suverenosti. Molijo molitev očenaš k Jehovi in govore: »Posvečeno bodi ime tvoje.« (Mat. 6:9, 10) Tako prosijo, da bi Jehova sam posvetil svoje ime. Na to prošnjo bo odgovoril v prihajajoči »veliki stiski«, ki bo dosegla svoj višek v »bitki velikega dne Boga vsemogočnega«, v Harmagedonu, čemur bo sledilo zvezanje »stare kače« in vseh tistih, ki pripadajo njegovemu demonskemu »semenu«, in vrženi bodo v brezno. (Ezek. 36:23; 38:16, 23; 39:27; Razod. 16:14, 16; 20:1, 2)

3. O katerih dogodkih bo pričala preživela »velika množica« tistih, ki so polni upanja, po Razodetju 7:9, 10?

³ »Velika množica« tistih, ki imajo upanje, bo preživela, da bi pričala o opravičenju Jehovine vesoljne suverenosti in posvečenju njegovega imena. Povsem primerno je tedaj, da Razodetje 7:9, 10 preroško opisuje, da bodo zatem stali pred prestolom opravičenega Boga in pred požrtvovalnim Sinom Jezusom Kristusom in s hvaležnostjo govorili: »Rešitev (zahvaljujemo) našemu Bogu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu.« (NS)

4. Kaj dela »velika množica« s krotkostjo in globokim spoštovanjem pred posvetnimi oblastmi, ker se ne boji kot posvetni ljudje?

⁴ V sedanji situaciji pred izbruhom »velike stiske«, ko je svet ohromljen od strahu, se »velika množica« ne boji tistega, česar se bojijo posvetni ljudje. Pogumno poslušajo, kar je zapisal apostol Peter: »Kristusa pa kot Gospoda posvečujte v srcih svojih. Pripravljeni bodite vsekdar na odgovor vsakemu, ki vas vpraša za vzroke upanja, ki je v vas, toda s krotkostjo in strahom.« (1. Petr. 3:15, 16)

5. Kako sodelujejo v izpolnitvi Jezusove prerokbe v Matevžu 24:14 in kako gledajo na Jezusove zapovedi iz Matevža 28:19, 20?

⁵ Svoje sijajno upanje nesebično sporočajo vsakomur, ki ga dosežejo. Tako sodelujejo v izpolnitvi Jezusove prerokbe: »In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje.« Sedaj je zanje bolj nujno kot kdajkoli poprej, da sledijo Jezusovi zapovedi: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih ... učeč jih.« (Mat. 24:14; 28:19, 20)

6. Zakaj imamo mi večjo prednost od kristjanov v preteklih stoletjih, ki so enako upali?

⁶ Nihče drugi nima biblijsko utemeljenega upanja, kot ga imamo mi. To je najboljše, kar lahko delimo z drugimi. Naše upanje je zaklad, ki se ga veselimo. »V upanju se veselite,« nam je rečeno. (Rim. 12:12) Lahko smo prepričani, da se bo skoraj uresničilo. Potrpežljivo pričakujemo njegovo izpolnitev, in ne zaman. Prvi kristjani so le radostno pričakovali, kar se bo sedaj uresničilo, mi pa bomo nadvse blagoslovljeni, ker bomo dejansko doživeli njegovo veliko uresničenje.

BOŽJA DELA ZANESLJIVO SLUŽIJO ZA DOBRO

7., 8. a) Zakaj glede uresničenja ne pričakujemo preveč? b) Kaj v zvezi s tem vemo, podobno kot apostol Pavel, ki je o tem pisal v Rimljanom 8:28—30?

⁷ Mi ne upamo v uresničitev nečesa, kar bi bilo preveč, da bi se lahko uresničilo, ker je zapisano v Božji besedi. Nič od tega, kar je zapisano, ni za Boga nemogoče! Nemogoče je, da bi v svojih veličastnih obljubah odpovedal, ker je On vsemogočni Bog. Če ga ljubimo, in to dokazujemo s svojo poslušnostjo, ne bo zanemaril veličastno uresničiti vse dobre obljube. To vemo skupaj z apostolom Pavlom iz prvega stoletja našega štetja. V listu Rimljanom 8:28—30, ki ga je napisal okoli leta 56 n. št,. je Pavel to potrdil:

⁸ »Vemo pa, da Bog svoja dela dela v dobro tistih, ki ga ljubijo (NS)a, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem. Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati. In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil.«

9. Kako je stavek iz Rimljanom 8:28 preveden v King-Jamesovem prevodu in mnogih drugih sodobnih prevodih Biblije?

⁹ V King-Jamesovem prevodu Biblije v Rimljanom 8:28 beremo: »In vemo, da vse stvari skupaj delujejo za dobro tistih, ki ljubijo Boga, tisti, ki so poklicani po njegovem namenu.« V mnogih sodobnih prevodih Biblije se ta stavek glasi enako: Toda v The Bible in Living English od Byingtona beremo: »In vemo, da tistim, ki ljubijo Boga, obrača Bog vse sodelovanje v dobro, tem, ki so poklicani odgovarjajoče njegovemu namenu.« V Rotherhamovi The Emphasised Bible beremo: »Nadalje vemo, da tistim, ki ljubijo Boga, Bog povzroči, da vse stvari delujejo skupaj za dobro.« V The New Testament od Latteya beremo: »In mi vemo, da je tistim, ki ljubijo Boga, on vse stvari obrnil v dobro.« (Glej tudi The Authentic New Testament od Schonfielda, str. 338, odst. 2.)

10., 11. a) Kakšna so dela, ki jih dela Bog, da skupaj prispevajo v dobro poklicanega? b) Kakšne vrste osebnih postopkov ne bi smeli vključevati v »vse stvari«, ki so omenjene v Rimljanom 8:28?

¹⁰ Vse stvari, o katerih se govori v Rimljanom 8:28—30, so Božja dela, ne človeška. Po tem poročilu povzroča Bog, da so njegova dela skupaj v dobro tistih, ki so poklicani in ki ga ljubijo, ker želi, da dobijo Kraljestvo, za kar jih je poklical. Toda če kdo, ki trdi, da je krščen kristjan in ima nebeško upanje, ne deluje v soglasju s svojim nebeškim klicem, ne moremo pričakovati, da bo Bog takšna dela uredil v dobro tistega, ki jih dela, ali celo da bo njegov postopek sam po sebi deloval v njegovo dobro. Če se na primer neki kristjan, ki trdi, da ima nebeški poklic, med oddihom premočno ukvarja s športom in si zlomi nogo ali izpahne gleženj, ali bo Bog povzročil, da se bo ta poškodba dobro odrazila na tem športniku? Ali če v trenutku slabosti in nepravilnih nagnjenj ta kristjan ne upošteva rdeče luči in iz radovednosti, ali zato ker vidi druge moške, ki so jih zvabile prostitutke v nemoralo, tudi sam postane žrtev nadlegovanja vlačuge in nečistuje, mar se lahko pričakuje, da bo Bog povzročil, da bo ta doživljaj v dobro grešnika? Ali služi takšno preizkušanje Boga v dobro?

¹¹ Izid takšne telesne ali moralne poškodbe je povsem odvisen od prizadetega, kako bo reagiral na posledice svoje nepremišljene poti. Lahko se kaj nauči iz tako hudega doživetja. Toda ali ta pouk povzroči, da postane vsa ta zadeva eno od Božjih del, še posebno, ker mu morda Bog izkazuje usmiljenje v tej stvari? Gotovo ne! To ne bi smeli vključevati v »vse stvari«, ki jih je omenil Pavel v Rimljanom 8:28.

12. Katera so vsa Božja dela, našteta v Rimljanom 8:29, 30, in v kakšnem vrstnem redu jih Pavel našteva?

¹² Ko beremo dalje 29. in 30. vrsto in vidimo Božja dela, ki so tu našteta, spoznamo, da so brez izjeme vsa Božja dela, ki so namenjena naprej določenim, poklicanim kristjanom, dobra. Skupaj prispevajo v dobro kraljevske dediščine na vsaki stopnji Božjega vodenja stvari. Sklicujoč se na te stopnje, piše Pavel: »Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati. In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil.«

13. a) Kdaj oslavi Bog tiste, ki so proglašeni za pravične? b) Na kakšni osnovi se posameznike proglasi za pravične?

¹³ Kdaj pa Bog izvrši to oslavljenje? Ko da ljudem spoznati sijaj njegovega prvorojenega Sina, sedaj vzvišenega pri Njem na desni. Tako jih Bog postavlja na pot, ki vodi do nebeškega oslavljenja. Po tem začetnem Božjem delu jih lahko on proglasi za pravične, toda samo tedaj, če oni verujejo v oslavljenega Kristusa tako zelo, da se brezpogojno predajo Bogu.

14. a) Kako neka oseba doseže, da je med tistimi, ki jih Bog »pokliče«? b) Kako nekdo doseže, da je prištet med »določene«?

¹⁴ Kako pa pokliče predanega, krščenega učenca svojega oslavljenega Sina, da bi ga lahko »prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni«? (Kol. 1:13) Bog stori to tako, da ga rodi s svojim duhom, da postane duhovno rojeni Božji Sin. Zatem lahko Bog pokliče ali povabi takšnega duhovnega sina, da postane deležnik nebeškega kraljestva, v katerem lahko uživajo samo tisti, ki so dokončno obujeni v duhovno življenje v nebesih. (1. Kor. 15:43—50) Bog je vnaprej določil, da naj bi imeli tisti, ki se pridružijo njegovemu Sinu, telo, ki je enake božanske narave, posnetek telesa njegovega prvorojenega sina Jezusa Kristusa. Zatem torej ko je poklican, duhovno rojeni Božji otrok postane član vnaprej določenega razreda, v okviru katerega mora dokazati, da je zvest vse do svoje zemeljske smrti. Bog je vnaprej določil ta razred, ne pa po imenu kateregakoli posameznika, ki vstopa v ta razred. Bog je vnaprej določil, da je število Kristusovih nebeških bratov 144 000, toda ni določil niti enega posameznika po imenu. (Razod. 14:1—3)

15. Kdaj in kako je dal Bog ‚svoje prvo priznanje‘ vnaprej določenim?

¹⁵ V listu Rimljanom 8:29, 30 apostol Pavel pokazuje, da je Bog razred kristjanov, ki mu nudi oslavljenje ali čast in dostojanstvo, proglasil za pravičnega, ga vnaprej poklical in ga ‚priznal‘. To je Bog naredil v Edenskem vrtu, ko je izrekel prvo prerokbo v zvezi s »Semenom« svoje »žene« in zmagoslavnim dejanjem tega »Semena«. (1. Moj. 3:15) Tako je tisočletja prej, preden je prišlo to »Seme«, bil Bog prvi, ki je spoznal potrebo po tem semenu in njegovo posebno nalogo. Takrat je Bog prvič »spoznal«, da je dolžan proizvesti takšno »seme«. To je bilo v Božjem načrtu prvo. To torej, kar je imel Bog za vredno »vnaprej spoznati«, je ohranil v mislih in v srcu, vse dokler ni proizvedel to »seme« v obliki svojega Sina Jezusa Kristusa in zvestih duhovno rojenih učencev tega Sina. Ves čas do nastopa tega »semena« je Bog vedel za to in je dal temu še posebej ugodno priznanje.

16. a) Kako vsako izmed ‚njegovih del‘, navedenih v Rimljanom 8:28—30 izpolnjuje svojo vlogo? b) Kaj je zato sigurno za vse, ‚ki so poklicani po Božjem sklepu‘?

¹⁶ Čigava so torej vsa ta »dela« od začetka do konca, ki so za nas podrobno opisana v Rimljanom 8:28—30? To so Božja »dela«. Ker je on dosleden Bog, v popolni harmoniji s samim seboj in vsemi svojimi postopki, ‚povzroča, da vsa njegova dela prispevajo skupaj v dobro tistih, ki ga ljubijo‘. Niti eno izmed ‚vseh njegovih del‘ ni nasprotno z vsemi ostalimi namenskimi deli. Ta dela potekajo urejeno — eno delo vodi k drugemu in pripravlja pot zanj. Božji namen je veličasten in On točno ve, kako ga bo izvedel. Zato so tisti, ki so »poklicani po Božjem sklepu«, lahko prepričani, da mu ne bo nikoli spodletelo. Če ostanejo zvesti in z njim prijazno sodelujejo, bodo gotovo imeli delež pri izpolnjevanju njegovega namena, tako da bodo aktivno sodelovali v njegovem nebeškem kraljestvu z Jezusom Kristusom.

PREDVIDEN ŠE DRUGI RAZRED

17. Kakšen ljubeči namen je imel Bog v zvezi z vnaprej določenimi poklicanimi in od kdaj ?

¹⁷ Bog ima ljubeči namen, ki ga bo izvršil s pomočjo »poklicanih«, katerim je dal svoje ‚prvo priznanje‘. To je bilo objavljeno 2083 let po Adamovi ustvaritvi, namreč 1943. leta pred n. št. Takrat je rekel Bog zvestemu patriarhu Abrahamu: »Blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje.« Ta preko Abrahamovega »semena« preskrbljen blagoslov naj bi torej zajel ves svet. (1. Moj. 12:1—3; 22:17, 18) To vnaprej določeno »seme« bo sestavljeno iz Jezusa Kristusa in njegovih 144 000 »poklicanih« učencev. (Razod. 7:1—8; 14:1—3; Gal. 3:16, 29) Ta enostavna Božja obljuba, dana Abrahamu, je pokazovala vnaprej predviden razred »semena«, ni pa povedala njegovega končnega števila. Samo zadnja knjiga Biblije nam navaja to število.

18. Za kakšno preroško ponazoritev je Bog uporabljal posameznike ali skupine v času pred Kristusom?

¹⁸ V času pred Kristusom, so bili posamezniki ali skupine, ki so bili prijateljsko naklonjeni Abrahamovim naravnim potomcem. Bog je takšne uporabil kot tipične predstavnike ali preroške ponazoritve ljudi našega časa, ki bodo prijateljsko povezani z malim ostankom »poklicanih«, ki je še na Zemlji.

19. Kako Razodetje 7:9—14 prikazuje te aktivne sodelavce preostanka »poklicanih« Kristusovih učencev in kakšno prednost bodo imeli v bodočnosti?

¹⁹ Zadnja knjiga Biblije, ki jo je napisal krščanski apostol Janez okoli leta 98 n. št., je napovedovala in prikazala te aktivne sodelavce ostanka »poklicanih« kot brezštevilno »veliko množico«. Člani te »velike množice« bodo preživeli prihajajočo »veliko stisko«, da, po »bitki velikega dne Boga vsemogočnega«, Harmagedonu, bodo vstopili v novo ureditev na očiščeni Zemlji pod tisočletno vladavino Jezusa Kristusa in njegovih 144 000 »poklicanih«. Preroška slika te »velike množice«, ki je opisana v Razodetju 7:9—14, je bila ustno in v tiskani obliki pojasnjena 1935. leta. (Razod. 16:14, 16)

20. Koliko slik in prerokb, ki pokazujejo na »veliko množico«, je bilo pojasnjenih v naših publikacijah od 1935. leta naprej in zakaj je njihovo upanje edinstveno, pa se bo vendar zagotovo izpolnilo?

²⁰ V petinštiridesetih letih, ki so minila od takrat, je bilo v publikacijah Skupnosti pojasnjenih najmanj 42 preroških slik »velike množice« tistih, ki bodo preživeli Harmagedon. (Glej knjigo Tudi ti lahko preživiš Harmagedon in vstopiš v Božji novi svet, objavljena 1955, str. 367, 368.) Vsi ti simboli in prerokbe pokazujejo, da je Bog nameraval dobro s tistimi, ki so predvideni za »veliko množico«, in sicer zato, ker ga tudi oni ljubijo. Mnogi od njih so bili pripravljeni dokazovati svojo nezlomljivo ljubezen do njega vse do mučeniške smrti. Točno je, da upanje, ki je dano »veliki množici«, ni ponujeno veliki večini človeškega stvarstva. Čeprav je njihovo upanje čudovito in enkratno, z zaupanjem pričakujejo njegovo skorajšnjo uresničitev. Njihovo čudovito živo upanje jih ne bo nikoli razočaralo, ker je Bog, ki to upanje daje, zvest. Njegova obljuba, ki jim jo je dal, je vredna zaupanja in zagotovo se bo izpolnila, glasi pa se: »Sedeči na prestolu razpne svoj šator nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne vročina nobena; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njih oči.« (Razod. 7:15—17)

[Podčrtna opomba]