Stvarstvo pričakuje izpolnitev svojega upanja
»V upanju, da se bo tudi stvarstvo samo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih Božjih otrok.« (Rim. 8:20, 21, EI)
1., 2. Kako se po našem upanju razlikujemo od posvetnih ljudi, ki brezupno upajo v korist človeštva?
UPANJE se človeštvu zdi neosnovano! Nemalo ljudi misli tako.
2 Vendar so tudi takšni, ki brezupno upajo, to je, upajo brez kakršnekoli osnove, da se bo njihovo pričakovanje izpolnilo. Toda mi upamo na podlagi solidnega temelja in pričakujemo izpolnitev našega sijajnega upanja. V tem smo podobni možu iz starega časa.
3. Komu smo podobni glede tega in kako se je uresničilo pravilno utemeljeno upanje tega starodavnega patriarha?
3 Ta mož je bil orientalec, po imenu Abraham, ki je najprej živel na ozemlju današnjega Iraka. Ker je imel posebno upanje, ki mu je bilo dano, se je odselil v soseščino današnjega mesta Berseba, severno od Sinajskega polotoka. V Abrahamovem primeru je upanje za določene narode povezano z rojstvom dečka, ki ga je rodila njegova žena Sara. Bil je star že devetindevetdeset let in njegova žena devetinosemdeset let. Visoka starost bi morala že omajati njune upe na rojstvo sina. Toda Abrahamu je to obljubila Oseba, ki svojih obljub nikoli ne prelomi, namreč njegov Bog, Jehova. Kaj je tedaj naredil Abraham? Trdno je zaupal v to upanje, ki mu ga je dal Bog. Zgodovinsko poročilo v Bibliji se glasi: »On je veroval v upanje, kjer ni bilo ničesar upati, da postane oče mnogih narodov, kakor mu je bilo rečeno (od Boga): Tako bo seme tvoje.« (Rim. 4:18) Abrahama upanje ni razočaralo, ker mu je njegova žena Sara po čudežu rodila sina Izaka. Iz tega rojstva so izšli narodi!
4. a) S čim so povezana vsa človeška stvarjenja — ne samo sedaj živeče prebivalstvo in kako daleč nazaj? b) Kakšna vprašanja se pojavijo v zvezi s prvim človekom, ko je bil sam postavljen v svoje zemeljsko prebivališče?
4 Danes so vsa človeška stvarjenja vezana s tem upanjem, ki ga je dal Bog! Ne nanaša se samo na sedaj živeče prebivalstvo, temveč tudi na vse ljudi, ki so živeli vse nazaj do neposrednega potomstva Adama, prvega človeka na Zemlji. Zahvaljujoč Stvarniku je bil ta prvi človek, ko je bil ustvarjen, telesno in duhovno popoln. Postavljen je bil v popolno zemeljsko prebivališče, v Edenski vrt, kjer so bile vse potrebne stvari za ohranitev popolnega in srečnega človeškega življenja. Njegov Stvarnik, njegov nebeški Oče, mu je postal tovariš, ki se je iz nevidnega kraljestva z njim redno pogovarjal. Poleg vseh kopenskih živali, ptic in rib okrog sebe v Edenskem vrtu, je imel Adam dovolj vsega, da ni postal osamljen. Toda zakaj ga je njegov nebeški Oče postavil v ta očarljivi raj? Da bi bil zapuščen gozdar ali vrtnar? Kako dolgo bi naj užival vse te dobrote iz rok svojega življenjedajalca?
5. Od koga so bili odvisni odgovori na ta vprašanja in kakšen prikladen nasvet bi si popolni Adam lahko zapomnil?
5 Adamu je bilo pojasnjeno, da je vse to odvisno od njega! S svojim popolnim spominom Adam ne bi mogel nikoli pozabiti nasveta svojega nebeškega Očeta: »Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko boš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!« (1. Moj. 2:16, 17)
6. Kaj je Božja zapoved odprla človeštvu in kako so se rodili Adamovi potomci?
6 Ta Božja zapoved je Adamu odprla pot do večnega življenja, čeprav je bila to Božja volja. Kakor pokazuje poznejše poročilo, je živel Adam 930 let, toda mogel bi živeti neskončno dlje. On je odgovoren za naše umiranje. Upoštevati bi morali, da je prvi človek na Zemlji imel potomstvo, sicer nas ne bi bilo tu. To se ni zgodilo s pomočjo nehumanega načina razmnoževanja, ki ga današnji znanstveniki imenujejo brezspolno oploditev, kakor je slučaj pri nekaterih rastlinah. Namesto tega je Bog, kakor v primeru ptic in kopenskih živali, zanj pripravil ženo, tako da jo je ustvaril iz njegovega rebra. Ob poroki prvega moža in žene na Zemlji jima je Bog dal upanje v neskončno življenje na rajski Zemlji. Blagoslovil ju je in jima rekel, naj množita svojo vrsto, da bi napolnila vso Zemljo, čez katero bi se naj razširil njun raj. (1. Moj. 2:18—24; 1:26—28)
7. Kakšnega stanja med ljudmi nista pričakovala Adam in Eva in zakaj naj ne bi smeli za takšen razvoj človeških zadev kriviti kače?
7 Pričakovanje človeštva je bilo tedaj obetajoče. Adam in Eva nista nikoli pričakovala, da bosta videla svoje potomstvo, kako ‚vzdihuje in trpi‘ zaradi fizičnega, moralnega in socialnega stanja, v katerem smo danes. Neposlušno vzeti in jesti sad z drevesa spoznanja dobrega in hudega morda samo po sebi izgleda malenkost, toda to je krivo za današnje stanje. Ker sta jedla ta sad, sta naprej Eva in nato Adam, uničila to upanje, ki sta ga dobila od Boga, ko sta bila še brez otrok. Če se ne bi vmešal Bog, bi bili mi danes popolnoma brez upanja. Res je, da je bila kača vključena v razvoj dogodkov, toda ne grajajmo za vse tega plazilca. Zato nas Biblija opozarja na nevidno duhovno osebo, ki je delovala za kačo. Kdo je bil to? Nebeški angel, ki se je odločil odvrniti Adama in Evo od tega, da bi si Jehovo naredila za svoje upanje.
8. K čemu je bila zapeljana Eva in zakaj mi danes nismo v prvotnem Edenskem vrtu?
8 Ta uporni spletkar, ki je govoril po kači, je prevaral Evo, da je poskušala postati podobna Bogu. Tako si je postavila lastno upanje. Do tedaj ji je bil njen mož, Adam, Božji prerok. Adam je bil kot Božji govornik, ker ji je povedal o Božji zapovedi, naj ne jesta od prepovedanega sadu. Zatem ko je hotela z uživanjem prepovedanega sadu postati boginja, je postala prerok kače, ker je uporabila svoj lepi glas in navedla Adama, da se ji pridruži v nezakonitosti. Končno je Adam iz razlogov, ki so sramotili Boga, ‚poslušal glas svoje žene‘, krive prerokinje. (1. Moj. 3:17) Bog Jehova je izrekel smrtno obsodbo nad nezvestim prerokom Adamom; tudi Eva, Adamova žena, je prišla pod to obsodbo. Kakor da sta mrtva, sta bila tedaj izgnana iz Edenskega vrta, da bi preživela ostanek svojega življenja zunaj, na neobdelani zemlji. Mi vsi, še nerojeni v njunih organih za razmnoževanje, smo bili izgnani z njima.
9. Ali se je tema namernima grešnikoma nudilo drugo upanje od tistega, ki ga je dal Bog v zapovedi Adamu, in kako je v tem pogledu z nami — njunimi potomci?
9 Adamu in Evi, tema prvima namernima prestopnikoma zakona, ni bilo dano nobeno drugo upanje kot tisto, ki ga je Bog izrekel v zapovedi Adamu. Upravičeno se jima ni nudilo nobeno upanje, ker sta zavrgla prvotno upanje, ki jima ga je Bog dal. Toda ali je ostal primer brezupen za vse nas — njuno potomstvo, ki ni za to odgovorno? Na našo srečo — ne!
BOG JE NUDIL UPANJE
10. Kdo je bil v Edenu prvi obsojen, kako je imenovan in kaj bo doživel v napovedani borbi?
10 Besede upanja niso bile namenjene osebno Adamu in Evi; ta dva sta jih samo slišala. Božje besede, ki so vsebovale osnovo za naše upanje, so bile namenjene upornemu duhu, ki je zvito uporabil kačo, da je napravil Evo za svojo uspešno prerokinjo. Ožigosan je z imenom satan, hudič. Ker je kot prvi uporabil zvitost in ukano s ciljem, da bi zapeljal celo s pomočjo kače v Edenu, je bil imenovan tudi »stara kača«. (Razod. 12:9; 20:2) To duhovno stvarjenje, ki je oboževalo samega sebe in prvo lagalo ženi proti Bogu, je bilo tudi prvo, nad katerim je Bog izrekel svojo sodno odločitev v Edenu. Bog mu je izrekel svoje prekletstvo in zatem napovedal borbo, v kateri bodo »stara kača« in tisti ob njeni strani doživeli poraz.
11. Kako je z izrekom obsodbe nad »staro kačo« dano upanje Adamovemu in Evinemu potomstvu?
11 »Stari kači« je rekel Bog: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo, med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Moj. 3:14, 15) To pomeni uničenje »stare kače« in njenih potomcev. Ali je ta Božja sodna odločitev nudila kakšen temelj za upanje v korist bodočega potomstva Adama in Eve? Ne neposredno, temveč s sklepanjem.
12. Kakšno ženo so vključevale v primer Božje besede, namenjene satanu, in zakaj ni Marija, mati Jezusa Kristusa, mogla biti ta »žena«?
12 V ta primer je vpletena neka žena. Kdo bi naj bila ta žena? To naj bi bil nekdo, ki bi pokazoval sovraštvo in mržnjo do »stare kače« in njenega potomstva. Eva, ki je postala lažna prerokinja »stare kače«, ni mogla biti primerna. Dala se je prepričati in verjela, da je Bog Jehova lažnik. Celo Marija, mati Jezusa Kristusa, ni bila primerna za to. Minilo je štiri tisoč let, preden se je rodila ta hebrejska deklica kot Abrahamova potomka pod hebrejskim Zakonom. Njen prvi sin, Jezus, je živel na Zemlji triintrideset let in pol. Ko je njegova zemeljska mati videla, kaj je povzročila »stara kača« na Kalvariji njenemu po čudežu rojenem sinu, je preživela že precejšen del svojega življenja. Zato je lahko »staro kačo« sovražila samo nekaj desetletij.
13. Kdo edino je bila lahko omenjena »žena« in kakšen položaj do simbolične kače, v katerega je prišla, ji je bil ljub?
13 Logično je, da je »žena« iz Božje prerokbe, tedaj ko je Bog govoril »stari kači« v Edenu, živela in slišala, kaj je govoril. Ta simbolična »žena« je živela tudi, ko je Eva umrla, da, vse do od Boga določenega časa rojstva obljubljenega »Semena« po »ženi«, kar se je zgodilo več kot tri tisoč let po Evini smrti. Kdo bi torej mogla biti ta simbolična »žena«, če ne Božja »žena«, to je njegova nebeška organizacija svetih duhovnih stvarjenj, ki se niso pridružili uporu »stare kače«? Ti so spoštovali Božji zakon z njegovo zvesto vesoljno organizacijo in se od njega niso ločili, da bi se pridružili organizaciji, ki je poročena s »staro kačo«. Bilo jim je ljubo, da je Bog postavil sovraštvo med nje in organizacijo »stare kače«.
14. a) Kakšno pričakovanje je bilo postavljeno pred Božjo »ženo« skupaj s poznejšimi izkušnjami žena? b) Ali smo bili rojeni kot Božji otroci in kakšno upanje je kljub temu dano človeštvu?
14 Takrat v Edenu je Bog svoji ženi podobni nebeški organizaciji dal upanje, da bo postala mati. Od takrat je lahko upala, da bo postala mati »Semenu«, čigar oče bi bil njen soprog, Bog Jehova. Njegovi »ženi« se je na izpolnitev tega upanja izplačalo čakati 4000 let. Bila je pripravljena prenesti kakršnekoli porodne bolečine, ki bi jo morda doletele, kakor je to vidno v primeru simbolične žene iz vizije, ki jo je opisal krščanski apostol Janez v Razodetju 12:1—5. Materinstvo je naravna želja vseh odraslih žena, zakaj ne bi mogla upati na materinstvo Božja »žena«, nebeška organizacija? Temu primerno je dal Bog upanje svoji »ženi«, da bo postala mati, še prej, preden je milostno dovolil Evi, ženi tedaj že grešnega Adama, da je postala mati zunaj Edena. Toda to ni bil blagoslov, ker je Bog rekel grešni Evi: »Jako pomnožim bolečino tvojo in nosečnosti tvoje težave, v bolečini boš rodila otroke.« (1. Moj. 3:16 v nasprotju z 1:28.) Ko je prenesel na potomstvo obvestilo o Božji prerokbi v zvezi s »semenom« in »ženo«, Adam ni deloval kot Božji prerok, tudi njegova žena Eva ni delovala kot Božja prerokinja. Bodisi da sta Adam in Eva verovala v Božjo obljubo iz 1. Mojzesove 3:15 ali ne, Bog je namenil njunemu potomstvu osnovo za to upanje. Čeprav je bil Adam ustvarjen kot »Božji Sin«, pa se mi, njegovi nepopolni z grehom zastrupljeni potomci, nismo rodili kot sinovi Boga Jehove. (Luk. 3:38) Zato nimamo že po naravi pričevanje Božjega svetega duha z našim lastnim človeškim duhom, da smo Božji otroci. Ali sploh obstaja upanje, da se bomo kdaj vrnili v Božjo družino? Da, obstaja!
15. Kaj pokazuje dejstvo, da nas je danes na Zemlji preko 4 milijarde, glede primera človeštva?
15 Če bi bilo stanje za nas brezupno, le zakaj bi tedaj Bog dopustil, da se nas je toliko rodilo od Adama in Eve — do danes preko sto generacij njunega potomstva? Danes nas po vseh vojnah in drugih katastrofah kljub boleznim in naravni smrti živi več kot 4,2 milijarde ljudi in predvidevajo, da bi nas bilo leta 2000 na Zemlji šest milijard. Ali je vse to zaman? Očitno ne!
16. a) Od čigave sposobnosti je odvisno uresničenje upanja stvarstva, ker je človek sam nemočen? b) Čigavo rojstvo in življenje na Zemlji je označilo preobrat v človeški zgodovini?
16 Seveda se človek ‚ne more izvleči z lastno močjo‘. Vendar primer človeštva ni brezupen, kljub slabo obetajočim izgledom stvari. Tako ni zaradi tega, ker bi človek sam lahko kaj storil, temveč je to zanesljivo osnovano na tistem, kar je Bog že in kar še bo naredil po svoji nespremenljivi obljubi. S tem ko je Bog dopustil, da se je od Adama in Eve rodilo okoli sedemdeset generacij, je omogočil svojemu Sinu iz nebes, da se je rodil kot človek Jezus Kristus. Na Zemlji je ta Božji Sin izvrševal Božjo voljo v korist vsega človeštva. To je označilo preobrat v zgodovini za nas ljudi!
ČLOVEŠTVO »PODVRŽENO NIČEMURNOSTI« Z UPANJEM NA SVOBODO
17. Kaj je apostol Pavel pisal v Rimljanom 8:19—24 o podvrženosti človeštva lastnemu brezupnemu trudu in kaj stvarstvo z vzdihovanjem pričakuje?
17 Približno 23 let zatem, ko je Jezus Kristus končal svojo zemeljsko službo in odšel v nebesa, je pisal krščanski apostol Pavel skupščini v Rimu in rekel: »Kajti stvarstvo željno pričakuje razodetja Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, ne iz svoje volje, ampak zaradi tistega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo samo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih Božjih otrok. Vemo namreč, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah. Pa ne le ono, ampak tudi mi, ki imamo prvine Duha; tudi mi sami pri sebi zdihujemo, ko čakamo posinovljenja, odrešenja svojega telesa. Za to upanje smo bili namreč rešeni.« (Rim. 8:19—24, EI)
18. a) Kdo je vse človeštvo podvrgel ničevosti in zakaj? b) Kam so nas privedli človeški napori danes in mar je to, kar nam grozi, ‚željno pričakovanje‘ zdihujočega stvarstva?
18 Tisti, ki je človeško stvarstvo podložil ničevosti ali razočaranju, je bil Bog. Temu niso bili podvrženi, ker bi tako sami hoteli, kakor ni bila naša volja, da se rodimo. Bog je želel, da živimo kljub temu da je Adama in Evo obsodil na smrt. (1. Moj. 3:16—24; 5:1—4) Vendar nismo rojeni v »svobodi slave«, ki sta jo na začetku imela Adam in Eva v Edenskem vrtu kot ‚Božja otroka‘. Rojeni smo v »sužnjevanju minljivosti«, pod smrtno obsodbo vseh Adamovih potomcev. (Rim. 5:12) Zato ne bi mogli rešiti samih sebe. Vsi naši napori za samorešitev so obsojeni na propad, na razočaranje. Kam so nas pripeljala vsa prizadevanja človeških vladavin? Kam so nas do danes privedli vsi ti socialni, ekonomski, finančni, zdravstveni in znanstveni ukrepi prizadevajočega si človeštva? Mi vsi smo še vedno podvrženi duševni, telesni in moralni razpadljivosti. Poleg tega sedaj izgleda, kot da bo jedrska vojna z medcelinskimi raketami, ki prihajajo iz morja in izpod neba, pomenila nenaden konec vsega. Ali se to lahko opiše kot ‚željno pričakovanje‘ zdihujočega stvarstva?
19. Zaradi kakšnega namena je Bog podložil padlega človeka ničevosti oziroma jalovosti in na osnovi katerega upanja je to storit?
19 Toda Stvarnik ljudi sam ni podložen jalovosti oziroma ničevosti. Pokvarjeno človeštvo ne more onemogočiti Stvarnikovega namena. Zato je on naše upanje in zato želi, da upamo v njega, ne v same sebe. Nas vse je podvrgel človeški nesposobnosti, tako da ne bi morda imeli kakšne osnove za upanje v sebe. Kot edini Izvor upanja je človeštvo podložil ničevosti, toda ne brez upanja, temveč kakor je zapisano v listu Rimljanom 8:20, 21, »v upanju, da se bo tudi stvarstvo samo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih Božjih otrok«.
20. a) Ali tako imenovani ‚svobodni svet‘ uživa »svobodo slave otrok Božjih«? b) Kakšno razodetje ‚željno pričakuje stvarstvo‘?
20 Danes vladarji z določenimi posvetnimi ideologijami označujejo svoja področja kot ‚svobodno zemljo‘ v nasprotju z narodi pod drugačnimi vladavinami. Toda karkoli bi trdile posvetne skupine, ki so med seboj v sporu, nobena med njimi nima »svobode slave otrok Božjih«. Edino Bog in Oče Gospoda Jezusa Kristusa nudi človeški družini upanje, da bo ponovno prišla v odnos, v kakršnem sta bila Adam in Eva, ko ju je ustvaril v Edenu. Toda ta obnova mora počakati na dejanje Boga. Kakšno bo, spoznamo iz apostolovih besed: »Stvarstvo željno pričakuje razodetja Božjih sinov.« (Rim. 8:19) Apostol Pavel, ki je te besede napisal v listu Rimljanom 8:15—17, je med te »Božje sinove« uvrstil tudi sebe.
21. Kdo je glavni izmed »Božjih sinov« in kako je bila ozdravljena njegova »peta« in s kakšnim namenom po Hebrejcem 2:14, 15?
21 Ti posebni »Božji sinovi« so seme Božje »žene«, o katerem govori Božja prerokba v Edenu, ki je zapisana v 1. Mojzesovi 3:15. Glavno seme tega »Semena« Božje nebeške organizacije je Jezus Kristus, za katerega je Bog dopustil, da mu je »stara kača« zdrobila peto ob njegovi smrti na mučilnem kolu leta 33 n. št. Toda Bog je to rano na peti ozdravil tako, da je svojega zvestega Sina obudil tretji dan po njegovi smrti. Ker je bil obujen kot nebeški duhovni Božji Sin, ne kot človeški sin, ga je lahko Božja nebeška »žena« sprejela nazaj. On bo, kakor piše v listu Hebrejcem 2:14, 15, »uničil njega, ki ima smrti oblast, to je: hudiča, in osvobodil tiste, ki so v strahu smrti vse življenje bili v sponah sužnosti«.
22. Kdo so drugorazredni člani »semena« Božje »žene«?
22 Podrejeni člani »semena« Božje »žene« so učenci Jezusa Kristusa, tisti, ki so z rojstvom s pomočjo Božjega duha postali duhovni »Božji sinovi« in sodediči svojega starejšega brata, Jezusa Kristusa, v nebesih.
23. Kakšno upanje imajo tisti, ki jih je Bog rodil, to je drugorazredni člani »semena« po 1. Petrovem 1:3, 4, in ali je to upanje v našem času še vedno živo?
23 Apostol Peter govori o njihovem nebeškem upanju kot o ‚živem‘ upanju, ko piše: »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je po obilem usmiljenju svojem prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, v prejem dediščine neminljive in neoskrunjene in nevenljive, shranjene v nebesih za vas.« (1. Petr. 1:3, 4) To njihovo upanje je še danes »živo«. Ni umrlo zaradi nekega navideznega odloga njegove uresničitve na preostanku, ki je še na Zemlji. Pričakujejo, da bodo skoraj videli izpolnitev tega upanja, ob času, ki ga je določil njihov Bog in Oče, Jehova. Apostol Pavel nas spominja na 1. Mojzesovo 3:15, ko piše duhovno rojeni skupščini v Rimu in pravi: »Bog miru pa potre satana pod vaše noge v kratkem.« (Rim. 16:20)
24. Kdo željno pričakuje razodetje teh »Božjih sinov«, in po katerem dogodku bo nastopilo to razodetje?
24 »Razodetje« teh »Božjih sinov« skupaj z glavnim Božjim Sinom, Jezusom Kristusom, je tisto, kar ‚željno pričakuje (človeško) stvarstvo‘ v skorajšnji prihodnosti. Toda malo pred tem dogodkom pričakujemo »veliko stisko«, ki jo bo nebeški Oče, Bog Jehova, sprožil nad nasprotniki in preganjalci, ki delajo težave njegovim duhovnim sinovom in njihovim lojalnim tovarišem. (Razod. 7:14, 15; 2. Tes. 1:6—10)