Vprašanje bralcev

● Ali mora skupščina pravno obravnavati primer, če je kristjan sprejel oziroma privolil v presaditev kakšnega organa, npr. očesne roženice ali ledvice?

Glede transplantacije (presaditve) človeškega tkiva ali kosti enega človeka — na drugega, bi moral vsak kristjan odločiti sam, po svoji vesti. Nekateri kristjani bodo menili, da je sprejemanje tkiva ali delov telesa drugega človeka kanibalizem. Morda mislijo, da presajeno tkivo ali organ postane del njihovega telesa, ker pač ohranja telo pri življenju in deluje v njem. Za njih torej to ni bistveno drugače, kot če bi se hranili s človeškim mesom. To gledišče se je pojavilo verjetno zaradi tega, ker Bog ni dal točnega predpisa, če sme človek jesti meso drugega človeka, medtem ko tak predpis obstaja glede prehranjevanja z živalskim mesom, ki ga je dovolil jesti, potem ko je živali bila izpuščena kri, ki jo je vzdrževala pri življenju. Morda premišljujejo o primerih ljudi iz biblijskih dni, ki so se hranili s človeškim mesom. Kot primer, glej poročila v 2. Kraljev 6:24—30; 5. Moj. 28:53—57; Žalostinke 2:20 in 4:10. V Janezu 6:48—66 je Jezus v prispodobi govoril o tam, da naj jedo njegovo telo in pijejo njegovo kri. Ko so to slišali nekateri Židje, ki niso spoznali duhovnega pomena teh besed, so bili naravnost pretreseni in so seveda zapustili Jezusa. Ti primeri pokazujejo, kako nekateri ljudje čutijo glede uživanja človeškega mesa.

Drugi iskreni kristjani pa danes morda mislijo, da Biblija ne izključuje definitivno transplantacije človeških organov. Menijo, da v nekaterih slučajih presajeno tkivo darovalca ne postane del telesa človeka, ki ga je sprejel. Rečeno je, da se celice človeškega telesa v sedmih letih popolnoma prenovijo, tako je tudi z vsakim tkivom, ki je bilo presajeno. Nekateri to utemeljujejo tudi s tem, da transplantacija organov ni kanibalizem, ker se darovalca ne ubije, da bi si priskrbeli hrano. V nekaterih primerih so osebe tik pred smrtjo izrazile željo, da njihove organe po smrti porabijo za presaditev. Če pa presaditev zahteva uporabo transfuzije, bi to nedvomno bilo nasprotno Božjim zapovedim. (Dejanja ap. 15:19, 20)

Jasno je, da se osebna gledišča in občutki vesti glede presajanja organov razlikujejo. Dobro je znano, da je uporaba človekovih organov za presajanje v medicini mnogostranska, od majhnih elementov, kot so hormoni in očesna roženica, pa do velikih kot npr. ledvice in srce. Medtem ko se v Bibliji strogo prepoveduje uporaba krvi, pa se po drugi strani ne prepoveduje sprejemanja človeškega tkiva. Zato mora vsakdo sam o tem odločiti in pazljivo in v molitvi premisliti, kaj lahko stori in kaj ne, da bi ostal pred Bogom čist. To je stvar osebne odločitve. (Gal 6:5) Skupščinski pravni odbor pa ne bo pravno obravnaval nikogar, ki so mu presadili kakšen organ.