Psalmi

Zakaj se je potrebno pri vsem, kar delaš, obračati k Jehovi?

NIČ, kar je v nasprotju z Božjo voljo, ne more uspeti. S človeškega gledišča lahko izgleda, da ima določen podvig sijajno prihodnost, navsezadnje pa se pokaže zgrešen. Zato bi bilo dobro, da vedno pri vseh naših dejavnostih upoštevamo Stvarnika.

Sto sedemindvajseti psalm nam močno poudarja, da je to važno. Takole beremo: »Ako Jehova ne zida hiše, zaman se trudijo, ki jo zidajo. Ako Jehova ne varuje mesta, zaman bedi priden čuvaj. Zaman je, da vstajate pred svitom in pozno hodite počivat in jeste kruh mnogega truda, toliko daje Bog ljubljencu svojemu v spanju.« (Ps. 127:1, 2)

Nekdo morda gradi hišo, toda ni jamstva, da bo v njej živel. Nenadna smrt, katastrofa ali nezgoda lahko povzročijo, da je delal zaman. Neko mesto je morda dobro straženo in utrjeno, kljub temu ga lahko uniči vojna, potres ali požar. Ljudje morda zgodaj vstajajo in delajo do poznega večera, šele tedaj sedejo, si odpočijejo in jedo. Kljub temu jih morda njihovo delo ne zadovoljuje. Ker so od dela preveč izčrpani, morda niti v hrani ne uživajo. Nasprotno pa ima Božji služabnik brez neprestanega truda in borbe toliko, kot si ti ljudje pridobijo s težkim delom. Užitek spanja ali odmora je zanj zares Božji dar.

Psalmist je zato na takšne stvari, kot so varnost doma, sigurnost mesta in pokrivanje življenjskih potreb, gledal kot na Božje blagoslove. V isti luči je videl tudi lepo družino, rekoč: »Glej posest Jehovina so otroci, plačilo njegovo sad telesni. Kakor pšice v roki junakovi, tako so otroci mladih let. O, blagor možu, ki je napolnil tul svoj z njimi! Ne bodo osramočeni, ko govore s sovražniki svojimi med vrati.« (Ps. 127:3—5)

Pravilno je bilo imeti moža, ki je postal v mladosti, ko je bil še močan in krepak, oče sinov. Ko so njegovi sinovi odrasli, so postali podobni puščicam v njegovih rokah. Po zakonu so lahko branili svojega očeta pred njegovimi nasprotniki. Ker so starešine mesta sodili na odprtem prostoru pri mestnih vratih, so lahko njegovi sinovi govorili nasprotnikom v nekem sodnem slučaju in uspešno odbijali neutemeljene obtožbe in lažna pričevanja.

Ker je Jehovin blagoslov neobhodno potreben, da bi lahko neko delo uspelo, bi se morali truditi, da postopamo tako, kot On odobrava. Svoje posle bi morali opravljati v soglasju z duhom navdihnjenih besed: »Ako Jehova hoče, bomo živeli in to ali ono storili.« (Jak. 4:15)