Velike družine, enotne v služenju Bogu
»Glej, GOSPODOVA dediščina so sinovi,« je zapisal Psalmist. »Nagrada je sad telesa. Kakor puščice v junakovi roki, takšni so sinovi iz mladosti. Blagor možu, ki je napolnil svoj tul z njimi!« (Psalm 127:3–5, SSP)
DA, OTROCI so lahko Jehovov blagoslov. In kakor je lokostrelcu v zadovoljstvo to, da zna usmeriti puščice, ki jih ima v svojem tulu, tako so starši srečni, ko svoje otroke usmerijo na pot, ki vodi v večno življenje. (Matevž 7:14)
V davnini so bile med Božjim ljudstvom običajne družine s ,polnim tulom‘ otrok. Pomislite denimo na njihova leta suženjstva v Egiptu: »Sinovi Izraelovi so bili plodoviti, rodili so se obilo, razmnoževali so se in postali so jako, jako mogočni; in napolnila se je zemlja ž njimi.« (2. Mojzesova 1:7) Če bi primerjali število Izraelcev, ki so prišli v Egipt s številom tistih, ki so odšli iz njega, bi lahko domnevali, da je bila družina z desetimi otroki povprečno velika družina!
Stoletja pozneje je Jezus odraščal v družini, ki bi se mnogim danes morda zdela velika. Jožef in Marija sta poleg prvorojenega Jezusa imela še štiri sinove in nekaj hčera. (Matevž 13:54–56) To, da sta imela toliko otrok, verjetno tudi razloži, kako sta se lahko odpravila na pot iz Jeruzalema proti domu, ne da bi opazila, da Jezusa ni v njihovi skupini. (Lukež 2:42–46)
Današnje velike družine
Danes se mnogi kristjani zaradi duhovnih, ekonomskih, socialnih in drugih razlogov odločijo za manjšo družino. Kljub temu pa velika družina v mnogih družbah še vedno ostaja pravilo. Po poročilu The State of the World’s Children 1997 je področje z najvišjo rodnostjo subsaharska Afrika. Tam ženska v povprečju rodi šest otrok.
V velikih družinah krščanskim staršem ni lahko vzgojiti otrok tako, da ti ljubijo Jehova, vendar so mnogi pri tem uspešni. Uspeh je odvisen od tega, ali je družina enotna v čistem čaščenju. Pavel je občini v Korintu pisal besede, ki veljajo tudi za današnje krščanske družine. Takole pravi: »Prosim vas pa, bratje, [. . .] da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temuč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli.« (1. Korinčanom 1:10) Kako se lahko doseže takšno složnost?
Starša morata biti duhovna
Najpomembnejši dejavnik pri tem je, da sta starša popolnoma predana Bogu. Razmislite, kaj je Mojzes rekel Izraelcem: »Poslušaj, Izrael: GOSPOD, naš Bog, je edini GOSPOD. Zato ljubi GOSPODA, svojega Boga, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje. In te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:4–7)
Bodite pozorni na Mojzesovo opominjanje, da morajo biti Božje zapovedi ,v srcu‘ staršev. Le tako bodo starši nagnjeni k temu, da bodo svoje otroke redno duhovno poučevali. Kadar so starši duhovno močni, pravzaprav z velikim veseljem poučujejo svoje otroke o duhovnih rečeh.
Da bi nekdo postal duhovni človek in ljubil Jehova z vsem srcem, mora nujno brati Božjo Besedo, o njej poglobljeno razmišljati in njene nasvete redno udejanjati. Psalmist je o človeku, ki se veseli Jehovove postave in jo bere »noč in dan«, napisal, da bo postal »kakor drevo, zasajeno ob potokih vodá, ki rodi svoj sad ob svojem času in ki mu listje ne uvene, in karkoli počenja, se mu posreči«. (Psalm 1:2, 3)
Prav kakor drevo rojeva dobre sadove, če ga redno zalivamo, tako tudi duhovno hranjene družine rojevajo boguvšečne sadove v hvalo Jehovu. Zgled tega je Uwadiegwujeva družina, ki živi v zahodni Afriki. Uwadiegwu in žena imata osem otrok, vendar oba služita kot redna pionirja oziroma polnočasna strežnika Jehovovih prič. On pravi: »V naši družini imamo že več kot 20 let redni družinski biblijski pouk. Otroke sva o Božji Besedi poučevala že kot dojenčke in ne le pri našem družinskem preučevanju, ampak tudi v strežbi ter ob drugih priložnostih. Vsi otroci so oznanjevalci kraljestvene dobre novice in samo najmlajša, ki ima šest let, še ni krščena.«
Delati kot ekipa
»Z modrostjo se hiša zida,« pravi Biblija. (Pregovori 24:3) Rezultat take modrosti v družini je ekipno delo. »Kapetan« družinske ekipe je oče; njega je Bog postavil za poglavarja v hiši. (1. Korinčanom 11:3) Kako pomembna je odgovornost poglavarstva, je navdihnjeni apostol Pavel poudaril z naslednjimi besedami: »Ako pa kdo ne skrbi za svoje [gmotno in duhovno], zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8)
V skladu s tem nasvetom iz Božje Besede bi krščanski mož moral skrbeti za duhovnost svoje žene. Če je žena preobremenjena z gospodinjskimi opravili, bo trpela njena duhovnost. Novokrščeni kristjan iz neke afriške države je v svoji občini starešinam potožil, da je njegova žena videti ravnodušna do duhovnih stvari. Starešine so namignili, da žena potrebuje praktično pomoč. Tako ji je soprog začel pomagati pri gospodinjskih delih. Čas je posvečal tudi temu, da ji je pomagal napredovati v branju in biblijskem spoznanju. Ona se je na to dobro odzvala in zdaj je cela družina zedinjena v služenju Bogu.
Očetje morajo skrbeti tudi za duhovnost svojih otrok. Pavel je zapisal: »Očetje, ne dražite svojih otrok, temveč jih vzrejajte v Jehovovem discipliniranju in umskem uravnavanju.« (Efežanom 6:4, NW) Kadar starša poslušata opomin, naj ne dražita svojih otrok, ter napotilo, naj jih vzgajata, otroci čutijo, da pripadajo družinski ekipi. Nato bodo verjetno še drug drugemu pomagali in se spodbujali pri doseganju duhovnih ciljev.
K ekipnemu delu sodi tudi to, da se otrokom, ko so na to pripravljeni, zaupa duhovne odgovornosti. Neki oče, krščanski starešina z enajstimi otroki, vstaja zgodaj zjutraj in preden se odpravi na delo, z nekaterimi od njih preučuje. Ko se starejši krstijo, izmenjaje se pomagajo bratcem in sestricam, pri čemer jih tudi poučujejo o Bibliji. Oče nadzoruje in pohvali njihov trud. Šest od njih je že krščenih, drugi pa si še prizadevajo za tem ciljem.
Dobra komunikacija, skupni cilji
Za enotne družine je bistveno ljubeče komuniciranje in skupni duhovni cilji. Gordon, krščanski starešina iz Nigerije, je oče sedmih otrok, ki so stari od 11 do 27 let. Šest jih pionira, tako kakor starša; pred kratkim krščeni najmlajši pa z družino redno sodeluje v delu pridobivanja učencev. Dva odrasla sinova služita v občini kot strežna služabnika.
Gordon je z vsakim od njih osebno vodil biblijski pouk. Družina ima poleg tega vseobsegajoč program biblijskega izobraževanja. Vsako jutro skupaj razpravljajo o enem biblijskem citatu, nato pa se pripravijo na občinske shode.
Med cilji, ki jih ima vsak družinski član, je prebrati vse članke v revijah Stražni stolp in Prebudite se!. Nedolgo tega so svojemu vsakdanjiku dodali dnevno branje Biblije. O prebranem se družinski člani med sabo tudi pogovarjajo in se s tem spodbujajo, da vztrajajo v tej navadi.
Tedenski družinski biblijski pouk se je tako dobro uveljavil, da ni nikogar treba spominjati nanj – vsak se ga že vnaprej veseli. Vsebina, način in dolžina družinskega pouka so se v teh letih spreminjali, pač glede na starost in potrebe otrok. Družina si je tudi blizu z drugimi zvestimi Božjimi služabniki, kar na otroke zelo dobro vpliva.
Marsikaj počnejo skupaj kot družina in si oddelijo čas za razvedrilo. Enkrat tedensko imajo »družinski večer« in takrat se igrajo kviz, si pripovedujejo okusne šale in zgodbe, igrajo na klavir in se nasploh sprostijo. Tu in tam se odpravijo na obalo ali pa na kak drug kraj, ki jih zanima.
Zanašati se na Jehova
Nihče od prej omenjenih ne zanika, da je vzgoja velike družine zahtevna. »Biti dober oče osmim otrokom je velik izziv,« pravi neki kristjan. »Za to, da so preskrbljeni, se zahteva veliko telesne in duhovne hrane; trdo moram delati, da bi zaslužil dovolj za njihovo preživljanje. Starejši otroci so v najstniških letih in vseh osem hodi v šolo. Vem, da je duhovna vzgoja zelo pomembna, toda nekateri moji otroci so trmasti in ne poslušajo. Žalostijo me, vendar vem, da občasno tudi sam naredim kaj, kar Jehovu žalosti srce, in on mi odpušča. Zato moram svoje otroke še naprej potrpežljivo korigirati, dokler se ne spametujejo.
Skušam posnemati Jehova, ki je potrpežljiv z nami, ker želi, da bi se vsi pokesali. S svojo družino preučujem in nekateri otroci si prizadevajo za tem, da se bodo krstili. Za doseganje rezultatov se ne zanašam na svojo moč; z njo lahko naredim bore malo. Trudim se, da bi se v molitvi čim bolj zbližal z Jehovom in ravnal po pregovoru, ki pravi: ,Upaj v Jehova iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.‘ Jehova mi bo pomagal tudi, da bom vzgojil svoje otroke.« (Pregovori 3:5, 6)
Nikoli se ne vdajte!
Vzgoja otrok je morda kdaj pa kdaj videti nehvaležna naloga, toda nikoli se ne vdajte! Vztrajajte! Če se otroci sedaj ne odzovejo pozitivno na vaše prizadevanje ali pa ga ne cenijo, bodo to morda storili pozneje. Za to, da otrok zraste v kristjana, ki rojeva sadove duha, je potreben čas. (Galatom 5:22, 23)
Monica, ki živi v Keniji, je ena od desetih otrok. Ona pravi: »Starša sta nas o biblijski resnici učila že čisto od naših mladih nog. Očka je z nami vsak teden preučeval krščanske izdaje. Zaradi njegove službe nismo preučevali vedno na isti dan. Včasih se je zgodilo, da smo bili ob njegovem prihodu iz službe ravno zunaj pri igri. Naročil nam je naj v petih minutah vsi pridemo noter, da bomo preučevali Biblijo. Po biblijskem pouku nas je spodbudil, naj vprašamo ali se pogovorimo o kakršnem koli problemu.
Prepričal se je, ali se družimo z boguvdanimi otroki. Redno je obiskoval šolo in vprašal učitelje o našem vedenju. Nekoč je izvedel, da so se moji trije starejši bratje stepli z drugimi fanti in da so včasih neotesani. Očka jih je za grdo vedenje kaznoval, vendar si je tudi vzel čas, da jim je iz Svetega pisma pojasnil, zakaj se je treba vesti bogaboječe.
Starša sta nam pokazala koristnost obiskovanja shodov, tako da sta se z nami pripravljala nanje. Z vajami doma sta nas tudi usposabljala za strežnike. V terenski službi smo ju spremljali že prav od malega.
Starejša brata sta danes posebna pionirja, ena sestra je redna pionirka, druga, ki je poročena in ima družino, pa je goreča Pričevalka. Mlajši sestri, ki imata 18 in 16 let, sta krščeni oznanjevalki. Starša vzgajata še dva mlajša brata. Sama že tri leta služim v kenijski podružnični pisarni Jehovovih prič. Svoja starša ljubim in cenim, ker sta duhovna človeka; dala sta nam odličen zgled.«
Ne glede na to, koliko otrok imate, nikoli jim ne nehajte pomagati hoditi po poti v večno življenje. Ko bo Jehova blagoslovil vaš trud, boste lahko ponovili besede, ki jih je apostol Janez izrekel o svojih duhovnih otrocih: »Večjega veselja nimam od tega, da slišim, da otroci moji žive v resnici.« (3. Janezov 4)