‚Ljubil jih je do konca‘

APOSTOL Janez je bil z Jezusom v zelo dobrem odnosu. Njega »je Jezus ljubil«, kakor je navedeno v njegovem Evangeliju. Na zadnji »spominski večerji« je Janez slonel Jezusu na prsih in Jezus mu je, ko je bil na mučilnem kolu, izkazal posebno čast, da vzame njegovo mater, Marijo, v svojo hišo in skrbi zanjo kot za svojo mamo. (Jan. 13:23; 19:25—27; 20:2; 21:20)

Ta vez med Jezusom in Janezom ni nastala na osnovi telesne privlačnosti. Janez tudi ni bil pretirano čustven, kakor nekateri sklepajo, čeprav je mnogo govoril o ljubezni. Dejansko je iskrena in resnična, Bogu podobna ljubezen močna čista lastnost, tesno povezana z lojalnostjo. V vseh svojih pismih je Janez pokazoval močno ljubezen do Jezusa Kristusa in Jehove. Jezus, ki je »vedel, kaj je v človeku«, je to zelo cenil in zato je vzklila med njima pristna naklonjenost. (Jan. 2:25)

Kadar razmišljamo o tej poslednji večerji, ki jo je preživel Jezus s svojimi nasledniki, se težko prestavimo v njihov položaj. Nihče izmed njih, niti Janez, ni točno vedel, kaj se bo pravzaprav tisto noč Jezusu zgodilo. Ko je Jezus rekel, »vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj«, je Peter zatrjeval, da se kaj takega ne bo zgodilo, še manj pa, da bi se odrekel svojega Učitelja. ‚Tako so govorili tudi vsi učenci.‘ (Matevž 16:21—23; 26:31—35) Kako strahovit udarec je moral biti, ko so se stvari obrnile točno tako, kakor so bile napovedane! Zanje se je ta večerja pričela kot spomin na prvotno pasha večerjo, toda za Jezusa je imela največji pomen, kakor se vidi iz vsega, kar je Jezus rekel svojim učencem in izrazil v molitvi svojemu Očetu, posebno še »po večerji«, ko je vpeljal spominsko svečanost v spomin na svojo smrt. O tem lahko veliko izvemo, če beremo Janezov Evangelij od 13. do 17. poglavja.

To podrobno poročilo je bilo napisano približno 65 let zatem, ko se je to zgodilo, in to gotovo potrjuje Jezusove besede v zvezi z delovanjem ‚pomočnika, svetega duha‘: »On vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal.« (Jan. 14:26) Da, ljubljeni Janez je bil dobro poučen in lahko si zamislimo globino njegovih občutkov in cenjenja, ko je napisal o Jezusu:

»Pred praznikom velikonočnim pa, ko je Jezus vedel, da je prišla njegova ura, da prejde s tega sveta k Očetu: ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca.« (Janez 13:1)

Janez je gotovo pogosto odseval to čudežno, zanesljivo in lojalno ljubezen, ki jo je Jezus pokazal, in izkazal bogastvo nezaslužene dobrote. Ti učenci so bili zaradi tega prepričani v sebe, toda ko je prišla preizkušnja, so bili slabi in so odpovedali. Niso bili slabi po srcu, to je bila samo človeška slabost, ki jo je satan izkoristil, toda le za trenutek. (Lukež 22:32)

»TO DELAJTE« — ZAKAJ?

Sedaj je blizu obletnica Jezusove smrti, 14. nisana leta 33. n. št., in slavje »Gospodove spominske večerje«. To bo v ponedeljek, dne 31. marca 1980, po sončnem zahodu v vseh skupščinah Jehovinih prič. Kakšen je glavni smisel tega? Zakaj je Jezus, ko je ponudil kruh in zatem kelih svojim učencem, ponovil besede: »To delajte v moj spomin.« (1. Korinčanom 11:20, 23—26)

Da je Jezus vedel, kaj vse je to pomenilo, se vidi iz tistega, kar je rekel nekaj dni prej, ko je povedal enostavno, vendar prepričljivo ponazoritev, v kateri je sebe primerjal s pšeničnim zrnom: »Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.« (Jan. 12:24) Naslednje njegove besede pokažejo, da ni pričakoval le mučeniško trpljenje in zasramovanje ob svoji smrti na mučilnem kolu, temveč tudi čudovit, dalekosežen učinek njegovega nadnaravnega primera požrtvovalne ljubezni. Jezus je s temi besedami izrazil iskreno željo, da oslavi ime svojega Očeta, in v tem trenutku je Jehova odgovoril na Sinovo prošnjo, ker »tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim«. (Jan. 12:25—33)

Jezus je z zgledom pokazal enako ljubezen kot njegov Oče, kakor je omenil na začetku svoje službe: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« Da, on je bil »človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v (ustrezno) odkupnino za vse«. On ‚je okusil smrt za vsakega‘. (Jan. 3:16; 1. Tim. 2:4—6; Hebr. 2:9) Dejansko je stopil na grešnikovo mesto, kakor je opisano v Izaiji 53:4—7, 10 in kot potrjuje apostol Pavel v Filipljanom 2:5—11, se je žrtvena ‚smrt na mučilnem kolu‘ čudovito izkoristila za človeštvo. Dobro bi bilo, da vsi preberemo vse te odstavke in razmišljamo o njih, medtem ko se približuje čas Spominske večerje.

Razen dalekosežnih učinkov, o katerih smo pravkar govorili, so bili pomembni še neposredni učinki, na katere je Jezus še posebej mislil, ko je vpeljal spominsko svečanost v spomin na svojo smrt. Res je, da je ob neki priložnosti o sebi govoril kot o »živem kruhu, ki je prišel iz nebes,« in je zatem nadaljeval: »Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta.« (Jan. 6:51) Zatem ko so ga nekateri Židje, ki so ga poslušali, prekinili, je Jezus nadaljeval z isto temo, z globljim pomenom za tiste, ki so bili v to vključeni. Že pred tem je govoril o jedi tega simboličnega »kruha«, zato je nadaljeval:

»Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan. ... Kdor je moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni (v skupnosti z menoj) in jaz v njem (v skupnosti z njim).« (Janez 6:53—56)

Presenetljive besede! Zbegale so celo »mnoge učencev njegovih ... in nič več niso hodili z njim«. Kakšno pa je tolmačenje teh njegovih besed? (Jan. 6:60—66)

Jezus je vedel, da bo človeštvo, na katerega se je skliceval v prejšnjih vrstah, imelo priložnost, okoristiti se odkupne žrtve v času njegovega Kraljestva, ko bosta »novo nebo in Zemlja« in ko celo ‚smrti ne bo več‘. (Razod. 21:1—4; Luk. 23:42, 43) Vedel je tudi, da je bila volja njegovega Očeta, da nekateri izmed z grehom prizadete človeške družine delijo z njim nebeški prestol kot kralji in duhovniki. (Lukež 22:28—30; Razod. 3:21; 20:6) Medtem ko je bil on kot Kristus glavno Abrahamovo seme, je vedel, da tudi drugi iz krščanske skupščine, ki so ‚v skupnosti z njim‘ (Jezusom Kristusom), sestavljajo duhovni »Božji Izrael« in so zato »Abrahamovo seme, in po obljubi dediči«. (Gal. 3:16, 28, 29; 6:16) To je bil zares izraz »nezaslužene dobrote na osnovi nezaslužene dobrote«. (Jan. 1:16, NS)

Tiste noči, 14. nisana, so bili enajsti zvesti apostoli z Jezusom prvi povabljeni, da jedo nekvašeni kruh in pijejo iz te čaše vino, kar je, kot je rekel Jezus, predstavljalo njegovo brezgrešno telo in kri. (1. Kor. 11:23—26) Drugi so sledili temu, kot je Jezus rekel, ko so »po njih besedi verovali v mene«. (Jan. 17:20) V zvezi s temi verniki se opaža, da se pogosto ponavljajo besede »v skupnosti z«, ki so se uporabljale samo v odnosu na Jehovo in Jezusa Kristusa in člani maziljene krščanske skupščine, kakor vidimo iz Janeza 6:56; 10:38; 14:10, 11, 20; 15:4—7; 17:21—23, 26. Prevod Novi svet uporablja izraz »v skupnosti z«, medtem ko piše v drugih prevodih »prebiva v meni« oziroma »da sem jaz v Očetu in Oče v meni«.

S člani te skupščine se je postopalo na poseben način, toda ne zaradi kakšnih njihovih zaslug. (Efež. 2:5; 1. Jan. 2:2) Rojeni so iz Božjega duha za nebeško upanje — upanje, da imajo delež s Kristusom v nebeškem vstajenju, ki se bo izpolnilo šele, ko dokažejo, da so zvesti, kakor je rekel Pavel, »v sodeleštvu njegovega trpljenja, ... njegovi smrti podobni«, žrtveni smrti, in ko se odrečejo vsakega upanja na življenje na rajski Zemlji. (Filip. 3:10) Ta pot požrtvovanja za nekoga se začne, ko ga Bog izbere za člana te krščanske skupščine, ki sestavlja »Kristusovo telo«, kakor je pojasnjeno v Matevžu 16:24 in 1. Korinčanom 12:12—27. Ti člani so sprejeti v »novo zavezo« in opravičeni s Kristusovo prelito krvjo in sedaj sodelujejo v njegovi službi. (1. Kor. 11:25; 2. Kor. 3:6; 4:1—7)

Še vedno so na Zemlji nekateri, ki so »v skupnosti z Jezusom Kristusom« in imajo pričevanje Božjega duha, da so ‚Božji duhovno rojeni otroci‘ in ‚Kristusovi sodediči‘. (Rim. 8:1, 14—17) Kadar se zbirajo h »Gospodovi spominski večerji«, veliko razmišljajo o teh dragocenih resnicah. Vendar pa večina Jehovinih prič, ki se bodo sestale na ta večer, nima nebeškega upanja. Vedo, da niso »mala čreda«, temveč se prištevajo k »veliki množici« ‚drugih ovc‘, o katerih je govoril Jezus. (Lukež 13:32; Jan. 10:16; Razod. 7:9) Tudi oni verujejo v Jezusovo prelito kri. (Razod. 7:14) Upajo, da bodo ‚podedovali Kraljestvo‘ in tako uživali blagoslove večnega življenja na Zemlji, kakor je Jezus obljubil po Matevžu 25:31—40. Tudi so v tesni zvezi s Kristusovimi ‚brati‘, omenjenimi v tej prispodobi. Kot »tujci«, v primerjavi z duhovnimi Izraelci, globoko cenijo prednost in dolžnost sodelovanja z njimi v prinašanju sadov Kraljestva. (Izaija 56:6, 7; 61:5; Mat. 21:43) Nekateri so celo umrli zaradi tega, ker so zavzeli zvesto stališče do resnice in neustrašeno oznanjevali vest o Kraljestvu. Čeprav lahko tudi oni umrejo mučeniške smrti, vendar ne umirajo žrtvene smrti podobne Jezusovi in tistih, ki so »Kristusovi sodediči« v nebeškem Kraljestvu. To razliko upoštevajo in ne uživajo simbolov nekvašenega kruha in vina, kar ne pomeni le koristi od Kristusove smrti, temveč tudi sodelovanje z njimi na isti žrtveni poti.

SAMOPREISKAVA

Čeprav danes večina tistih, ki sestavljajo »eno čredo (pod) enim Pastirjem«, razume to razliko, morda nekateri vseeno vprašujejo, kako nekdo ve, da je poklican za nebeško življenje. To se ne more več ugotoviti po nekem zunanjem dokazu, kakor so bili nekoč čudežni darovi duha, ki so bili dani prvi krščanski skupščini. Večjo vrednost od teh darov je imelo sijajno upanje na nebeško dediščino, dano tistim, ki so bili imenovani ‚otroci Božji‘ in bili ‚sodeležniki nebeškega vstajenja‘. (Hebr. 3:1; 1. Jan. 3:1—3) Takrat je obstajalo samo eno upanje, toda danes, ko je ta del Božje »uprave« skoraj dopolnjen, so vrata Kraljestva široko odprta in vabijo »veliko množico«, da prejme zemeljske blagoslove, kakor smo že omenili. To je še posebej mogoče od leta 1935 naprej, ko je »velika množica« bila jasno spoznana kot zemeljski razred z upanjem na neskončno življenje na rajski Zemlji. (Efež. 1:10; Razod. 7:9—17)

Ali je prepuščeno posamezniku, da izbere, kakšno upanje bo gojil, ali zemeljsko ali nebeško? Ne. Preden lahko nekdo osebno goji upanje, se mora brezpogojno predati in krstiti in nadalje izvajati Božjo voljo, ne svojo. Bog povzroči, da se izvršuje njegova volja z delovanjem svetega duha. Kako deluje ta duh v tistih, ki so od Boga izbrani za bodoče člane »male črede«, in kako oživi v njih nebeško upanje, je pojasnjeno v listu Rimljanom 8:14—17. Ti kristjani so imeli nezmotljive dokaze v njih samih, da so poklicani za nebeško kraljestvo.

Ali Božjega duha sprejemajo tudi predani služabniki, ki jih je Bog sprejel kot člane »velike množice«? Vsekakor, in sicer podobno, kakor so ga dobili zvesti Božji služabniki v predkrščanski dobi, kakor sta bila Mojzes in Janez Krstnik, ki nista imela nebeškega upanja. (Mat. 11:11) Bog je danes v stiku z vsakim svojih zvestih slug in v njih razvija upanje na življenje v njegovem Kraljestvu. Pavel je rekel tem prvim kristjanom, da so se ‚rešili po tem upanju‘, nebeškem upanju. Govoril je tudi o upanju »stvarstva«, ostalem delu človeške družine, ki »čakajo razodetje sinov Božjih« v pričakovanju, da tudi oni uživajo v svobodi »slave otrok Božjih« kot obnovljeni zemeljski otroci. (Rim. 8:18—25)

Zato bo vsakdo rešen po določenem upanju. To mora biti privlačno upanje in upanje, ki je stvarno zate. Če po odkritosrčni preiskavi občutiš negotovost ali spoznaš, da so te močna čustva navedla do zaključka, da si dobil nebeški poziv, ali če si se morda zaradi tega poziva nekako ločil od drugih, meneč zase, da si drugačen in višji od ostalih, in misliš, da te to opravičuje, da se postopa s teboj s posebnim spoštovanjem, tedaj imaš upravičen razlog, da svoj položaj ponovno preiščeš. Nikar ne oklevaj, temveč iskreno in ponižno prosi Boga za modrost in vodstvo in pomoč, da bi izvajal njegovo voljo. Ne bo te grajal. Tistim, ki ga ljubijo, se ‚Bog izkazuje kot sinovom‘. (1. Kor. 11:28; Hebr. 12:4—11; Jak. 1:5—8)

Vsi ovcam podobni ljudje, ki prisostvujejo »Gospodovi Spominski večerji«, bodisi kot opazovalci ali udeželenci, se veselijo, ker so prisotni »pri spominjanju« vsega tistega, kar je storil Jezus v dokaz svoje lojalne ljubezni do Očeta, kakor tudi do vsakogar, ki veruje vanj. Kakor jih je Jezus ‚ljubil do konca‘, tako pokažemo tudi mi do konca enakega duha vzdržljivosti in lojalnosti. Janez je rekel za Jezusove naslednike, da so »v svetu«. Jezus se je nam v spodbudo strinjal s tem in dodal: »Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal!« (Jan. 13:1; 16:33) Zato vsi »praznujmo ... v presnini čistote in resnice«, kakor je spodbujal Pavel. (1. Kor. 5:8)