Zaupaš Bogu ... ali ljudem?

NEDVOMNO najstrašnejša vest, ki smo jo lahko brali v časopisih, je izšla leta 1978 o grozni tragediji v Jonestownu, Gvajana. Bila je podobna 960 hebrejskim gorečnežem v trdnjavi Masada, ki so raje umrli, kot pa se predali Rimljanom v suženjstvo. Spominja nas tudi na tisoč japonskih civilistov, ki so se vrgli čez pečine otoka Saipana, ko so ga zavzele ameriške čete. O tragediji v Gvajani so pisali časopisi dan za dnem po vsem svetu. Najprej je bilo mrtvih 400, nato 500, zatem je doseglo številko 780, dokler se vest ni glasila: »ŠTEVILO MRTVIH V GVAJANI V KOLONIJI JE NARASLO NA NAJMANJ 900 IZ ZDA, MED NJIMI 260 OTROK!« (New York Times, 26. november 1978) Končno število mrtvih je bilo 913.

Ta tragedija je v neposredni zvezi z vprašanjem: »Ali zaupaš Bogu ali ljudem?« Morda boš odgovoril: »Seveda je bolj modro zaupati Bogu kot ljudem.« To je res, ker Biblija opozarja: »Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve.« (Ps. 146:3) Bog te lahko reši, ker je »stolp močan ime Jehovino: tja priteče pravični in je na varnem.« (Preg. 18:10) Zaupati Bogu pa pomeni več kakor le govoriti tako. To zahteva dela, ker je »vera brez del mrtva«. Tisti, ki zaupa Bogu, živi po biblijskih načelih, ljubi, kar Bog ljubi in sovraži, kar Bog sovraži. (Jak. 2:26; Hebr. 1:9)

Soglasno z nasvetom psalmista, da ne zaupamo človeškim vodjem, so tudi Jezusove besede: »Ne imenujte nikogar na Zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus.« (Mat. 23:9, 10)

Toda vseh devetnajst stoletij, kolikor je minilo od takrat, ko je Jezus prvič izrekel te besede, so ljudje, ki so trdili, da so njegovi nasledniki, delali ravno to. Mnogih ljudi niso le nazivali »oče« ali »voditelj«, temveč so postali nasledniki oboževanih ljudi, kakor so bili: Konstantin Veliki, Karel Veliki, Napoleon in Hitler. Mnogi tisoči, da, mnogi milijoni zaupajo ljudem, pripravljeni so jim celo slediti v smrt. Glede vpliva, ki ga je imel Hitler, je pred nedavnim pisal eden, ki je takrat živel v Nemčiji: »Čeprav je bil konec vojne že na vidiku, so mnogi Nemci verovali, da jih Hitler ne more razočarati. Verjeli so njegovim obljubam o čudežnem orožju, ki bo prineslo zmago.« Tisti, ki so zaupali takšnim ljudem, so trpeli in pogosto tudi umrli. Zamudili so zaupati v Boga.

Zakaj so se ljudje tako opirali na druge? Pojasnilo najdemo v definiciji besede karizem, ki se glasi: »osebni čar vodstva, ki spodbuja k posebno priljubljeni lojalnosti ali navdušenju za nekega državnika ali vojaškega poveljnika«. Znamenit primer za to je Napoleon. Kmalu zatem, ko je pobegnil z otoka Elbe s približno tisoč možmi, se je njegova armada povečala v več tisoč mož. Ko so prišli do Grenobla, in se je njegova vojska soočila z armado, ki je štela šest tisoč mož, je Napoleon zapovedal svojim četam, naj obstanejo, sam pa je jezdil proti nasprotni vojski. Ko se ji je približal, je razjahal in se peš približal strnjeni množici ljudi. Njihov poveljnik je zapovedal, naj streljajo. Možje so dvignili puške, da bi streljali, toda zaradi strahospoštovanja do vodje niti eden ni ustrelil, da bi onemogočil Napoleonovo vrnitev na oblast v Franciji. Zato je Napoleon lahko nekoč rekel: »Posebno moč vplivanja in poveljevanja sta imela Aleksander. Karel Veliki in jaz. Toda neobhodna je bila naša prisotnost.« Nato je primerjal njihovo moč s Kristusovo, ki je bil sposoben izvajati moč, čeprav ni bil prisoten.

TRAGEDIJA V JONESTOWNU

Mož, ki so ga često omenjale vesti ob koncu leta 1978, je bil James Warren Jones; ta naj bi imel takšno moč vplivanja. Neki upokojeni rimokatoliški duhovnik, ki je služil z Jonesom v Komisiji za človekove pravice v San Franciscu, je rekel: »Nad ljudmi je imel nenavadno moč, in takšna vrsta moči ‚stopi v glavo‘.« Tisočeri so se stekali k njemu, ko je pridigal v Narodnem templju v San Franciscu in stoteri so mu sledili v njegovo komuno, ki jo je osnoval v Gvajani ter jo imenoval »Jonestown«. Niso mu sledili le do glavnega mesta, temveč so na koncu mnogi na njegovo zapoved naredili samomor. Ob podpori njegovih oboroženih stražarjev je sam naredil samomor, zatem, ko je 909 drugih navedel na ta korak. To je bila tragedija, ki je pretresla svet.

Kako očiten in strašen primer, kaj se lahko zgodi, če ljudje zaupajo človeškemu vodji, breznačelnemu demagogu, namesto v Boga in ne sledijo njegovemu maziljenemu voditelju Jezusu Kristusu! Kako neumno je to, ponazorijo naslednje primerjave:

Jezus Kristus in njegova vest sta navajala k življenju: »Jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo«, da, ‚večno življenje‘. (Jan. 10:10; 3:16) »Častitljivi« Jones pa je nasprotno vabil k smrti. Rečeno je, da je »z vsakim članom sekte sklenil sporazum o samomoru«. Tudi je poviševal »dostojanstvo smrti, lepoto umiranja«. Vedno znova je izvajal ceremonijo, v kateri so njegovi nasledniki pokazovali svojo zvestobo tako, kot da bi pili strupeni napitek, čeprav pri teh vajah niso uporabljali strupa. Vendar pa je ob zadnji, tragični ceremoniji bil napitek strupen.

Dalje beremo, da je Jezus ljubil otroke. Ko so njegovi učenci mislili, da ga otroci motijo, je bil on drugačnega mnenja, saj beremo, da je Božji Sin rekel: »Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim. Zatem »jih (je) jemal v naročje ter polagajoč nanje roke, jih blagoslavljal«. (Marko 10:13—16) Nasprotno je Jones kaznoval otroke tako, da jih je dajal v temen prostor in jih povezal z elektrodami, po katerih so dobivali električne šoke. Drugič jih je tiščal v vodnjak z vodo in to ponavljal, če niso dovolj glasno vpili. Ob tragičnem koncu pa je bilo preko 200 otrok prisiljenih, da so pili strupeni napitek ali pa jim ga je injeciral v grlo.

Jezus je oznanjeval mir in ne nasilje, opozarjal je, da »vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo«. (Mat. 26:52) »Častitljivi« Jones pa je imel pristaše, ki se niso zatekli le k nasilju, temveč so tudi ubili člana Kongresa ZDA in tri novinarje, ker so se zbali, da bi mogli poročati o komuni, kar bi mu škodovalo. Še več — ko je pozval vse svoje ljudi k samomoru, je z oboroženimi pristaši pretil tistim, ki so se branili spiti strup.

Jezus Kristus je prinesel svobodo in razbremenitev. Lahko je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim. Vzemite jarem moj nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen: in najdete pokoj dušam svojim. Kajti jarem moj je sladek in breme moje je lahko.« (Mat. 11:28—30) »Če vi ostanete v besedi moji, boste zares učenci moji, in spoznate resnico, in resnica vas osvobodi.« (Jan. 8:31, 32) V Gvajani pa je Jones naredil svoj Jonestown za koncentracijsko taborišče; svoje ljudi je imel zaprte, ker jim je odvzel njihove potne liste. Sužnjevali so mu od zgodnjega jutra do poznega večera pod vročim tropskim soncem. Hrano jim je postopoma slabšal, tako da so končno dobivali le riž in omako trikrat dnevno. »To je pekel«, je vzkliknil neki član sekte, ki je želel pobegniti.

Za Jezusa je rečeno: »Da je, ko je bil bogat, zavoljo vas obubožal, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli.« (2. Kor. 8:9) Toda Jones je bil na denar tako pohlepen, da je prosil, nagovarjal in silil svoje naslednike, da so prepisali nanj svoje imetje, celo čeke od zavarovanja, tako da je imel ob svoji smrti deset do petnajst milijonov dolarjev.

Jezus Kristus, popolni Božji Sin, je bil brez greha. Zato je svoje nasprotnike lahko vprašal: »Kdo izmed vas me more dolžiti greha?« (Jan. 8:46) Bil je »svet, nedolžen, brezmadežen«. (Hebr. 7:26) »On ni storil greha.« (1. Petr. 2:22) Težko si je zamisliti večje nasprotje od Jezusa, kakor je bil duhovnik Jones. Po poročilih je Jones »zahteval od vsake žene, da ima z njim redne spolne odnose«, imel pa je še stalno ljubico in ženo. Poroča se, da ga niti to ni zadovoljilo, temveč je imel še številne moške ljubimce.

Jezus Kristus je sprejel Biblijo kot Božjo besedo, citiral jo je kot svojo avtoriteto in rekel o njej: »Tvoja beseda je resnica.« (Mat. 19:4—6; Jan. 17:17) Jones je bil daleč od tega, da bi sprejel Biblijo in je uporabljal lastne pridige proti njej. Ob neki priliki je celo izvod Biblije vrgel po tleh in se pritožil: »Preveč ljudi gleda vanjo, namesto v mene.«

Našteli bi lahko še mnoga nasprotja med Voditeljem, ki ga je poslal Bog in Jonesom, človeškim samozvanim mesijo, toda le eno bo povsem dovolj. Jezus Kristus ni nikoli trdil, da je »Alfa in Omega«, Bog, Stvarnik vesolja. Trdil je le: »Sin Božji sem.« (Jan. 10:36; Razod. 1:8) Kako pa je z Jonesom? Eden njegovih pristašev je rekel: »Jim se je prenehal imenovati za ponovno utelešenega Jezusa in se začel nazivati za boga. Rekel je, da je on pravzaprav bog, ki je ustvaril nebo in Zemljo.« Tudi v svoji komuni v Gvajani je pogosto vpil: »Jaz sem Alfa in Omega!«

»STRAŠNA SLIKA«

Brez dvoma je bila tragedija v Jonestownu slučaj, v katerem je slepec vodil slepca in sta oba padla v jamo. (Mat. 15:14) Ves dogodek poudarja, kako modro je bilo, ko je Jezus zapovedal, naj ne povišujemo ljudi. Vsi, ki so sledili Jonesu, so nedvomno prej pripadali raznim krščanskim veroizpovedim, toda ta samopašni mesija jih je privabil z vizijo o socialnem družbenem raju. Upravičeno so to grozno epizodo opisali kot »strašno sliko, kako lahko karizmatični vodja priveže misli svojih pristašev s satansko mešanico hlinjene nesebičnosti in psihološke tiranije«.

Lahko se čudimo naivnosti teh ljudi, ki so sledili Jonesu. Rečeno je, da je bilo 80 odstotkov njegovih pristašev črnih, predvsem iz revnejših slojev. Nekateri, tako črnci kot belci, ki so bili pritegnjeni z nesebičnostjo, so se pridružili zato, ker je posebno poudarjal rasno enakost in v začetku bil pokrovitelj nekaterih humanih projektov. Pa vendar se lahko človek čudi glede njihove predanosti do pravičnih načel. Z odobravanjem in sodelovanjem v vseh nečistih stvareh, ki jih je delal Jones in navajal nanje, so jasno pokazali, da niso zaupali Bogu niti bili zainteresirani, da bi sledili Jezusu Kristusu.

Le kako so mogli biti tako slepo predani in zvesti človeku, ki je »silil ljudi, da so zadovoljevali njegove potrošniške potrebe po finančnem, samoljubnem in seksualnem zadovoljstvu«?

Jasno je, da nihče, ki upa v Boga Biblije, ne bi mogel biti zasvojen po tako skrajno hudobnem človeku, ki je sebično in nebrzdano koristil svojo moč vplivanja na druge, ki je tako okrutno, surovo in neusmiljeno izdajal naivno zaupanje. Pravi kristjani so zaščiteni pred strahotnimi posledicami, ki nastanejo zaradi zaupanja v ljudi. Božja beseda Biblija ne le poudarja jasno samo pravo religijo, temveč tudi odkrito označuje religije, ki se jih je treba izogibati, sektaštva, ki običajno temelji na poviševanju nekega človeškega voditelja ali kulta, osnovanega od ljudi.

Apostol Pavel je opozarjal pred pokvarjenimi osebami, podobnimi »častitljivemu« Jonesu, ko je pisal: »Ali pa ne veste, da krivičniki ne podedujejo kraljestva Božjega? Ne molite se: ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešeštniki, ne mehkuži, ne moželežniki, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne obrekovalci, ne roparji ne podedujejo kraljestva Božjega.« (1. Kor. 6:9, 10) Poročilo pokazuje, da je »vodja« iz Jonestowna delal mnoge od teh stvari. In mnogi ljudje so bili zapeljani.

V primeru tega religioznega demagoga — kakor tudi drugih njemu podobnih — so očitna »dela mesa, katera so: prešeštvo, nečistost, pohotnost, malikovalstvo, špiritizem, sovraštvo, prepiri, zavist, maščevanje, svade, razprtije, razkolništva, nevoščljivosti, ubojstva, pijanstvo, požrešnost in kar je temu podobnega«. Pavel torej opozarja pred lažnimi kristjani, mnogi od njih so se pojavili v zadnjih letih, in ponovno dodaja: »Tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali kraljestva Božjega.« Pavel pravi nasprotno, da tisti, ki bodo podedovali kraljestvo in njegove blagoslove, razvijajo sadove duha, ki so: ‚ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, vera, dobrotljivost, zvestost, krotkost, samoobvladanje‘. (Gal. 5:19—23)

Teh sadov ni mogoče najti med tistimi, ki v svoji emocionalni histeriji obožujejo nekega človeka na način kulta. Najti jih je samo med tistimi, ki govore za Jehovo: »Pribežališče si moje in grad moj, Bog moj, v katerega upam.« (Ps. 91:2)