Prinašati darove — čisti

»Dajte Jehovi slavo njegovega imena! Prinesite daritev in stopite v njegove dvore, molite Jehovo v svetem okrasju!« (Ps. 96:8, 9, EI)

1., 2. Zakaj mora biti Božje ljudstvo čisto? Kako je to dejstvo vplivalo na Izraelce?

JEHOVINA svetost, čednost ali čistost zahtevata, da se tudi njegovo ljudstvo ohranja neoporečno. (1. Petr. 1:14—16) To dejstvo je na Izraelce po pripravah Mojzesovega zakona temeljito vplivalo. Obdržalo naj bi jih ločene od nemoralnih in oskrunjajočih običajev sosednih narodov, morali so se izogibati, če je bilo le mogoče, vsakega dotika mrtvega ali česarkoli drugega, kar bi jih bilo oskrunilo, in tudi niso smeli jesti nečistih živali. (3. Moj. 11:4—8, 10—20, 24, 25; 18:3—24)

² Izraelski vojščaki so morali po zapovedi ohranjati svoj tabor čist. Mojzesova postava je določala: »Zato naj bo tvoje taborišče sveto, da ne vidi (Jehova) nič mrzkega na tebi in se ne odvrne od tebe.« (5. Moj. 23:14) Če se je kakšen Izraelec kakorkoli oskrunil, si je moral ‚oprati obleko in je bil nečist do večera‘. (3. Moj. 11:40) Celo pranje ni zadostovalo. Šele ko se je po sončnem zahodu, po hebrejski razdelitvi časa, začel nov dan, je prizadeti spet imel pred Jehovo pravilen položaj. V času, ko je izraelsko ljudstvo potovalo skozi puščavo, ni bila mala stvar, držati se Božjega merila o čistosti, ker je tabor štel nekaj milijonov.

3. Kakšno dolžnost so imeli aronski duhovniki glede čistosti?

³ Če je hotel Izraelec darovati sprejemljivo žrtev, je morala biti obredno čista. (3. Moj. 15:31) Dolžnost duhovnikov je bila, podpirati Božje merilo o čistosti, obdržati svojo čistost, soizraelcem pomagati, prinašati sprejemljive žrtvene daritve, ki bi jih Bog odobraval. (Mal. 2:7)

4. Kako je Bog Jehova gledal na žrtve Izraelcev, ki se niso držali njegovih zahtev?

⁴ Ko so Izraelci omalovaževali Božje zahteve glede primernega obnašanja, njihove žrtve niso bile Jehovi samo nepomembne, temveč celo gnusne. Biblija nam govori: »Daritev brezbožnih je gnusoba Jehovi, molitev poštenih pa mu je po volji.« (Preg. 15:8) »Kdor kolje vola, je, kakor kdor ubija moža, kdor daruje drobnico, kakor kdor seče glavo psu, kdor prinaša pitni dar, kakor bi daroval kri svinjsko, kdor žge kadilo v spomin, kakor kdor hvali malika: res oni so izvolili pota svoja in gnusob svojih se veseli njih duša.« (Iza. 66:3)

5. Zakaj bi morali biti danes zaskrbljeni za naše stališče pred Bogom?

⁵ Pravična temeljna načela, zasidrana v Božjem zakonu, danem Izraelcem, se niso spremenila. Veljajo vedno, v vseh situacijah in pod vsemi okoliščinami. Zato bi se morale Jehovine priče danes podvreči trezni preiskavi njihovega stališča v Jehovinih očeh. Vsak posameznik bi se lahko vprašal: ‚Ali se trudim, da ostanem duševno, moralno, telesno in duhovno čist? Ali osebno prispevam k čistosti krščanske skupščine — čistosti, po kateri se loči od hudobne, nečiste generacije? Ali pokažem s tem, kako skrbim in kako uporabljam svoje stanovanje in drugo posest, tudi lastno telo, da se tesno držim Jehove? Je tako na vseh področjih mojega življenja?‘ Če bi bil naš odgovor pritrdilen, bi bil to dokaz, da se trudimo, upoštevati navdihnjeni opomin, da se ‚varujemo vsakega madeža mesa in duha‘. (2. Kor. 7:1)

IZ DRUGIH PRIPRAV »ZAKONA« SPOZNATI NEKAJ O SPREJEMLJIVIH DARITVAH

6. Kakšen je bil Mojzesov zakon o olju za maziljenje?

⁶ Predpis glede olja maziljenja, omenjenega v Mojzesovi postavi, nam pravtako pomaga spoznati pomembnost podpiranja Božjega merila o svetosti. Skupaj s posebnim receptom za pripravo olja maziljenja je sprejel Mojzes stroga pravila o uporabi tega olja. Takole beremo: »To mi bodi sveto mazilno olje po prihodnjih rodovih vaših. Na meso človeško se ne sme izliti, in po njega sestavi ne narejajte podobnega: sveto je, sveto vam bodi. Kdor ga ponaredi ali kdor od njega da tujcu, bodi iztrebljen iz ljudstva svojega.« (2. Moj. 30:31—33) Za nespoštovanje svetega namena maziljnega olja je bila določena smrtna kazen.

7. Kakšen življenjski pouk lahko dobimo iz Božjih zapovedi o mazilnem olju?

⁷ To nam daje tudi važen pouk. Biblija pokaže, da je olje ponazarjalo Jehovin sveti duh. (Primerjaj Zaharija 4:2—6.) Zato Jezus Kristus, veliki kralj—duhovnik, ni bil maziljen z maziljnim oljem, temveč s svetim duhom. (Mat. 3:16, 17; Luk. 4:18; Hebr. 1:8, 9) Torej bi morali mi imeti globoko spoštovanje do Božjega duha in narediti vse, kar je v naših močeh, da sledimo njegovemu vodstvu. To vključuje tudi to, da ohranimo dobro vest, da ne bi duha omalovaževali ali »ožalostili«. (Efež. 4:30) Razen tega je potrebno, da se varujemo dajati čast ljudem za doseženo, ker je Jehova tisti, ki po svojem duhu izgrajuje skupščino. (1. Kor. 3:5, 6) Naša trdna vera v navdihnjene prerokbe pravtako potrjuje, da imamo pravilno stališče do duha, ki je odgovoren za te prerokbe. (2. Petr. 1:21) Ali dokazujejo naše besede in dejanja, da pričakujemo »nova nebesa in novo zemljo« in želimo, da bi še, kolikor je le mogoče, veliko ljudi spoznalo to čudovito upanje? (2. Petr. 3:13, 14)

8. Kaj je predpisoval Mojzesov zakon glede kadila?

⁸ Kakor glede mazilnega olja, zakon, ki ga je dal Bog Izraelcem, osvetljuje posebna navodila glede kadila. Zatem, ko so omenjene sestavine in način priprave kadila, Biblija dalje govori: »Presveto vam bodi. In kadila, kakršnega napraviš, sebi po isti sestavi ne narejajte; za sveto Jehovi naj ti velja. Kdor ga ponaredi, da bi ga duhal, bodi iztrebljen iz ljudstva svojega.« (2. Moj. 30:34—38) Tako je bila neposvečena uporaba svetega kadila strogo prepovedana. Kaj se lahko iz tega naučimo?

9. a) Kaj se naučimo iz Psalma 141:2 in Razodetje 5:8 o pomenu kadila? b) Kako lahko pokažemo, da cenimo prednost molitve?

⁹ Kadilo je ponazarjalo sprejemljive molitve Božjih zvestih služabnikov. To je v Psalmu 141:2 takole izraženo: »Molitev moja pridi kakor kadilo pred tebe, povzdigovanje mojih rok kakor daritev večerna.« Tudi v Razodetju (5:8) beremo: »Polne kadil, ... so molitve svetnikov.« Kako važno je, da molitev visoko cenimo. To lahko pokažemo s tem, da redno molimo in prosimo v soglasju z Božjo voljo. (1. Jan. 3:21, 22; 5:14, 15) Sebične, iz napačnih nagibov izhajajoče molitve, bi lahko primerjali z zlorabo kadila, ki jih naš nebeški Oče ne bo izpolnil. (Jak. 4:3)

10. Kdo sme po Bibliji zastopati skupščino v molitvi?

¹⁰ Ker je molitev tako pomemben del pravega oboževanja, bi se morali možje, ki skupščino zastopajo v molitvi, zgledno obnašati. Apostol Pavel je dal Timoteju tale navdihnjen nasvet: »Hočem torej, da molijo možje v vsakem kraju, dvigajoč svete roke brez jeze in dvoma.« (1. Tim. 2:8) Možje, ki se niso omadeževali pred Bogom in ljudmi z nelojalnimi dejanji in s sovraštvom, lahko skupščino primerno zastopajo. V skladu z resnostjo molitve, bi naj pazili na to, da ne dovolimo našim mislim bloditi, kadar drugi molijo k Bogu Jehovi v našo korist.

11., 12. a) Kaj je obljuba? b) Kako resna stvar je bila neizpolnitev obljube po Mojzesovem zakonu?

¹¹ Obljube so bile v Mojzesovi postavi tesno povezane s pripravami žrtev. Izraelcem je bilo zapovedano: »Namenite (se) prinesti Jehovi ognjeno daritev, bodisi žgalščino ali klalščino, v izpolnjenje posebne obljube.« (4. Moj. 15:3) Z mnogimi zaobljubami so Boga prosili za njegovo milost in pomoč. V zagotovilo, da bo Najvišji uslišal prošnjo, se je nekdo, ki se je zaobljubil, zavezal narediti nekaj posebnega ali se odreči nečesa, do česar bi drugače bil upravičen.

¹² Dejansko je obljuba enakovredna prisegi. Ne izpolniti neko obljubo je bila resna zadeva, kar se vidi iz naslednjih besed Mojzesovega zakona: »Ko storiš obljubo Jehovi, svojemu Bogu, je ne odlašaj izpolniti, zakaj Jehova, tvoj Bog, te bo za to terjal, in bo ti v greh. Ako pa ničesar ne obljubiš, ne boš imel greha.« (5. Moj. 23:21, 22)

13. Kaj bi moralo veljati za besede, ki jih kot kristjani izgovarjamo, v skladu z Božjim zakonom o obljubi?

¹³ Iz tega pravila se lahko naučimo, da pričakuje naš nebeški Oče od nas, da smo na vseh življenjskih področjih pošteni in pravični. Kakor psalmist David, naj bi želeli tudi mi: »Prijetne naj bodo ust mojih besede in srca mojega premišljevanje pred teboj, o Jehova, skala moja in odrešenik moj!« (Ps. 19:14) Tedaj bomo upoštevali tudi opomin učenca Jakoba: »Vaš ‚da‘ pa bodi da in ‚ne‘ bodi ne, da ne zapadete sodbi.« (Jak. 5:12) Da, naša beseda naj bo pravtako zanesljiva kakor podpisana listina. Drugi bi morali biti prepričani, da je naša beseda vredna zaupanja in zanesljiva. Ker Jehova od svojih služabnikov pričakuje, da ‚govori vsak resnico s svojim bližnjim‘, nekdo, ki ni resnicoljuben in pošten, skoraj ne more pričakovati, da bo Najvišji naklonjen njegovim daritvam.

14., 15. a) Kakšne priprave za praznovanja so bile predpisane v Mojzesovem zakonu? b) Ali imajo ta praznovanja svojo paralelo v današnjih krščanskih kongresih in kaj se s tem v zvezi vidi iz 1. Kor. 5:7, 8?

¹⁴ Obstaja pa še nadaljnje področje krščanske aktivnosti, kjer bomo storili prav, če bomo upoštevali predpise Mojzesovega zakona. Jehova je svojemu ljudstvu določil tri letna praznovanja. Vsak moški Izraelec je bil dolžan, da tem slavjem prisostvuje. (5. Moj. 16:16) Za mnoge je to pomenilo precej dolgo potovanje in odpoved domačih udobnosti. Danes morda obiščemo dva ali tri kongrese letno in morda tudi to zahteva določene žrtve. Ali zanemarimo napor, ki ga zahteva obisk kongresov, ker bi radi uživali v skupnosti naših bratov in sester in v velikodušno ponujeni duhovni hrani?

¹⁵ Seveda to vključuje več kakor le naše cenjenje kongresov Božjega ljudstva. Zakaj? Ker nismo kakor Izraelci, omejeni na upoštevanje določenih dni in praznikov. (Kol. 2:16, 17) Apostol Pavel je pisal: »Postrgajte torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste opresni. Kajti tudi naše pasha jagnje je bilo darovano, Kristus: zato praznujmo ne v starem kvasu hudobnosti in malopridnosti, temveč v presnini čistote in resnice.« (1. Kor. 5:7, 8) Jezus Kristus je kot resnična pasha jagnje bil žrtvovan samo enkrat. Zato se celotno naše krščansko življenje primerja s praznovanjem opresnih kruhkov. Ali smo pripravljeni odstraniti, kar je grešno, da bi ohranili sami sebe in skupščino čisto? Da bi bila naša služba zanj sprejemljiva, je nujno potrebno, da dnevno upoštevamo Božje pravične zahteve.

JEHOVA ISKRENO SKRBI ZA NAS

16. a) Po kom je Jehova v petem stoletju pr. n. št. strogo opomnil? b) Kakšen položaj je imela vlada takrat?

¹⁶ Ker to, da nas Jehova vabi, naj prinašamo svoje daritve, ni v njegovo korist, temveč v našo večno blaginjo, bomo storili prav, če bomo upoštevali njegova prijazna navodila o tem, kaj naredi naše daritve sprejemljive. V petem stoletju pred našim štetjem je Bog Jehova po svojem preroku Malahiji resno opomnil tiste, ki so ga oboževali. Takrat je bila Perzija svetovna sila. Področja, ki so bila prej mala kraljestva, so bila sedaj pod pokrajinsko vlado z državnim namestnikom, ki je zastopal perzijskega kralja. Da bi ohranjal kraljevsko oblast in pobiral davke za državno zakladnico, je imel takšen uradnik oblast nad življenjem in smrtjo državljanov v pokrajini. Zaradi tako velike moči državnega namestnika, je večina državljanov plačevala svoje davke in mu prinašala celo dodatna darila. Niso hoteli priti v neugodno luč in tvegati svojega življenja.

17. Zakaj so Izraelci in njihovi duhovniki v času Malahije grešili glede prinašanja daritev Jehovi?

¹⁷ Na osnovi takšnega ozadja lahko ocenimo primernost po Malahiji izrečenih Jehovinih besed. Najvišji je Izraelcem zameril. Po Malahiji je pokazal, kako grešno je ravnalo ljudstvo, če je prinašalo slepe, hrome in bolne živali za daritev, in tudi duhovniki, če so takšne sramotne žrtvene daritve sprejemali. Nato so prišle izzivalne besede: »Prinesi pa to deželnemu oblastniku svojemu! mu li boš ugoden? ali se ozre nate?« (Mal. 1:7, 8) Izraelci niso potrebovali velike domišljije, da bi spoznali neprijetne posledice takšnega postopanja s človeškim državnim namestnikom. Kako bi mogli tedaj upati, da bodo deležni naklonjenosti Jehove, velikega Kralja? To enostavno ni bilo mogoče. V njihovem lastnem interesu je bilo, delati v soglasju s spodbudo Malahije: »In sedaj, velim, prosite blagovoljnosti Boga mogočnega, da nam bo milosten.« (Mal. 1:9) Samo če bi živeli po Jehovinih zapovedih, bi lahko spet pridobili njegovo naklonjenost.

18. Kako bi lahko kristjani postali krivi podobno kakor Izraelci v času Malahije?

¹⁸ Danes moramo biti sigurni, da lahko iz poučnih primerov, ki jih najdemo v Bibliji, imamo korist. (Rim. 15:4) Ne moremo si privoščiti pretvarjanja, da darujemo velikodušne daritve, kakor Ananija in Safira, medtem ko bi si dejansko prizadevali za naše sebične interese. (Dej. ap. 5:1—11) Ne bi bilo primerno, da bi uporabljali svoje moči, sredstva in sposobnosti le za svoje lastno dobro in uživanja, da bi pravzaprav ničesar ne ostalo za to, da še drugim nudimo materialno in duhovno pomoč. Bilo bi tako, kakor da bi rekli Jehovi: ‚Dam ti to, kar mi je ostalo.‘ Mar to ne bi bilo žaljivo? Lahko pričakujemo, da mu bo takšna najmanjša mera službe ugajala? Kako jasno je, da je ves naš način življenja — vsakdanje življenje, naše stališče in nagibi — neločljivo povezan z žrtvenimi daritvami, ki jih prinašamo Jehovi! V vseh pogledih moramo ostati čisti.

19. Kako lahko ugotovimo, če dajemo najboljše?

¹⁹ Kakor pri Izraelcih, naj bi ‚dar vsakega odgovarjal blagoslovu, ki mu ga dodeli Jehova‘. (5. Moj. 16:17) Presodimo vrednost blagoslovov, ki nam jih daje naš nebeški Oče, in ne spreglejmo nobenega od njih. Tedaj bomo lahko kot posamezniki ugotovili, če naše daritve odgovarjajo temu, kar je dal Jehova nam. Mar ni čudovito, da sicer pozna naše sposobnosti, toda nikomur od nas ne predpisuje, kaj naj mu da! Nam samim prepušča, da iz srca izrazimo našo hvaležnost. Ali mu naj zato ne želimo dati, kar zasluži: naše najboljše? Vse manjše od tega ne bi zadostovalo. Dajmo mu zato naše najboljše, ker smo vse, kar imamo, dobili od Njega!

[Slike na strani 24]

OLJE (Jehovin duh)

KADILO (sprejemljive molitve)

ŽGALNE DARITVE (popolna predanost)

NEKVAŠENI KRUHI (čisto življenje)