Psalmi

Uganka in tolažilna rešitev

V VSEJ zgodovini človeštva so bili ljudje, ki so bili ogorčeni, ko so opazovali napredek nezakonitežev. Pogosto so brezvestne osebe prišle do velike moči in nato izrabljale in zatirale siromašne in prizadete. Toda mar naj se bojimo pokvarjenih ljudi? To je osnovno vprašanje v Psalmu 49, napisal pa ga je Levit, eden »Korahovih sinov«.

Uvodne besede se glasijo: »Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci, nizki in visoki, bogatini in ubožci vsi skupaj!« (Ps. 49:1) S temi besedami kliče psalmist vse, naj pazijo — »vsa ljudstva«, ljudi nizkih položajev in tudi visokih. Da, vsi, bodisi bogati ali revni, lahko imajo korist iz povedanega.

Psalmist nadaljuje: »Usta moja bodo govorila modrost in srca mojega premišljevanje bo razumnost. Uho svoje nagnem h govoru v prilikah, na strune igraje, bom razodeval uganko svojo.« (Ps. 49:3, 4) Psalmist je govoril o proizvodu svojega razmišljanja pod vodstvom Božjega duha. To ni bila le človeška modrost, ker je psalmist o sebi rekel, da bo ‚uho svoje nagnil h govoru v prilikah‘, k izjavam božanskega izvora. Ko bo dobil to navdihnjeno izjavo, jo bo prenesel v uganko ali v zapleteno nalogo, in sicer ob spremljavi harfe.

Nato postavi svoje zapleteno vprašanje: »Kaj bi se bal v dnevih nesreče, kadar me obdaja krivičnost tistih, ki mi so za petami?« (Ps. 49:5) Da, mar naj se prestraši, če ga spodrinejo zatiralci, ljudje, ki bi mu odvzeli pravice, dobljene od Boga? Kakor pokažejo naslednje vrste, so bili ti »spodrinjevalci« bogati ljudje. Četudi takšni ljudje lahko izkoristijo svoj položaj za to, da na račun drugih pridobivajo krivične dobičke, ne bi smeli biti v paničnem strahu niti naj ne zavidamo napredka teh sebičnih ljudi. Nič drugega nimajo kakor svoje materialno bogastvo. Namesto da bi Stvarnika prosili za zaščito in varnost, se hvalijo s svojo posestjo in zaupajo negotovemu bogastvu. Psalmist nato jasno pokaže, zakaj naj se ne bojimo teh ljudi ali jim zavidamo. Ne bodo živeli v nedogled niti je njihovo bogastvo trajno. Takole piše:

»Njih, ki zaupajo v premoženje svoje in se ponašajo v obilosti bogastva svojega? Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja (predrag namreč je njih duše odkup, zato ga ne zmore vekomaj), da bi živel za večno, ne moral videti jame. Saj vidi bogatin: mrjo modri enako ginevajo nespametni in neumni in drugim puščajo bogastvo svoje.« (Ps. 49:6—10)

Kakor je opozoril psalmist, z bogastvom brata ne moreš rešiti smrti. Vse bogastvo sveta skupaj ne bi dalo odkupnine, enakovredne enemu človeškemu življenju. Nobene poti ni, da bi zadržali smrt. Kar se ljudi tiče, je takšna odkupnina nedosegljiva. Nihče ne more plačati odgovarjajočega zneska, da bi človeku omogočil dalje živeti in ga rešil groba. Modri, neumni in nespametni — vsi morajo umreti. Karkoli so v svojem življenju pridobili, morajo zapustiti v uživanje drugim.

Seveda bi bogati zatiralci radi to spremenili. Vsaj spomin nase bi radi ohranili za prihodnje generacije. Ali se jim to posreči? Poglejmo, kaj pravi psalmist k temu:

»Menijo, da njih hiše bodo trajale na veke, njih prebivališča za vse rodove; zato imenujejo dežele s svojimi imeni. In vendar človek v veličju nima obstanka, podoben je živalim, ki poginejo. To je usoda njih, ki tako v sebe zaupajo. ... Kakor ovce bodo razpostavljeni v šeolu, smrt jim bo pastir; in pravični jim bodo gospodovali tisto jutro, in njih obliko pokonča šeol, da ji ne bo več bivališča.« (Ps. 49:11—14)

Upoštevajmo, kaj pravi psalmist. Bogati, ki so prišli nepošteno do bogastva, na tihem upajo, da je njihova posest trajna, in bo prehajala iz generacije v generacijo. Ker so svoje posesti imenovali po svojih imenih, verujejo, da bo spomin nanje ostal. Toda spregledali so, da so samo ljudje, narejeni iz prahu: Četudi se jih spoštuje zaradi njihovega bogastva, sebični ljudje ne morejo večno živeti na Zemlji. Poskusi, da bi si ohranili svoja imena, so obsojeni na propad. Niso na boljšem od nerazumnih živali, ki poginejo.

Nezakoniti ljudje pridejo kljub svojemu bogastvu do konca, ki se ne razlikuje od konca živali, katere usmrtijo za hrano ali v obrambi. V življenju teh ljudi ni ničesar, kar bi jih dvigovalo nad nizko živalsko stvarstvo, ker popolnoma zavračajo večnega Boga. Zato je nerazumno njihovo mnenje, da lahko svoje ime ovekovečijo. Vsi, ki prevzamejo mišljenje sebičnih ljudi, so pravtako nerazumni in bodo ravno tako neslavno končali. Morali bodo v šeol, smrt jih bo pasla, oziroma odvedla tja.

Kako pa tisti, ki zaupajo Jehovi? Ti zvesti Božji služabniki bodo zmagali »zjutraj«. To bo na začetku novega dne, zatem, ko bodo osvobojeni trpljenja in zatiranja.

Medtem ko se bodo pravični ljudje veselili Božje milosti, bodo hudobni, čeprav so bili bogati in mogočni, strohneli v prah. Tako bo ‚njihova oblika pokončana‘. Namesto, da bi uživali v sijajnih bivališčih. bodo trohneli v globinah šeola.

»Pravični«, preostanek kraljevskih dedičev in »velika množica«, bodo preživeli bitko Harmagedona in bodo doživeli obljubljeno osvoboditev, medtem ko bodo nezakoniteži uničeni. Med Kristusovo tisočletno vladavino bodo vsi mrtvi, ki so v šeolu, obujeni.

Psalmist iz Levijeve hiše primerja svojo usodo z brezvestnim človekom in nadaljuje:

»Ali dušo mojo reši Bog iz oblasti šeola, ker me vzame k sebi. Ne boj se, ko kdo zabogati, ko se pomnoži slava hiše njegove. Ker ob smrti ne vzame nič tega s seboj, za njim ne pojde slava njegova. Čeprav blagruje dušo svojo v življenju svojem — i tebe hvalijo, ko si privoščiš, vendar pride k rodu očetov svojih, ki vekomaj ne bodo uživali luči. Človek, ki je v veličju, a ni razumen, je podoben živini, ki pogine.« (Ps. 49:15—20)

Kakor psalmist smo tudi mi na pravilen način naredili izvrševanje Božje volje za središče svojega življenja. Ker je ta Levit Bogu popolnoma zaupal, je bil lahko prepričan, da ga bo Jehova rešil šeola in ne bo dovolil, da bi prezgodaj umrl. Zato ga ne bo sprejel šeol, temveč Jehova, njegov Osvoboditelj. Če je Jehova naš Bog, nimamo vzroka, da bi se bali hudobnega človeka ali mu zavidali. Njegovo bogastvo se morda množi in njegova hiša in posest morda postajata vse razkošnejša. Morda si je sam čestital k položaju in bogastvu, ki si ga je ustvaril. Tudi ljudje na splošno so ga verjetno hvalili, ker mu je v materialnem pogledu dobro šlo, in morda so se mu podrejali.

V osnovi pa ne pridobi nič več kakor njegovi predniki, nič drugega kot smrt. Zato je v svetu teme, ne luči. Človek, ki duhovnih stvari ne razume ali ne ceni in v svojem življenju ni imel prostora za Stvarnika, je zato — vseeno, koliko so ga v tem sestavu stvari častili, podoben živali, ki ni sposobna oboževati Stvarnika. Bogat, sebičen človek torej živi in umre kakor žival.

Rešitev uganke o strahu pred zatiranjem hudobnih bi nam zagotovo morala pomagati spoznati, kaj moramo v svojem življenju še naprej dajati na prvo mesto. Ničesar materialnega ni trajno. Če si želimo večno bodočnost, moramo zaupati večnemu Bogu, ki lahko celo mrtve prikliče nazaj v življenje.