Priznan položaj pred Jehovo

DEJSTVO, da je neka oseba bila nekaj časa v Božji milosti še ni samo po sebi jamstvo, da bo vedno priznan Jehovin služabnik. Izraelci so bili na primer osvobojeni iz egipčanskega suženjstva in pripeljani v Kanaansko deželo. Vendar jim to, da so postali Božje izvoljeno ljudstvo, ni zagotovilo nespremenljivega odnosa z Najvišjim. Ko so se obrnili k malikovanju in drugače omalovaževali Jehovin zakon, ni to, da so bili izbrani od Jehove zaradi njihovih zvestih prednikov, imelo prav nobenega pomena. Vsemogočni je po svojem preroku Amosu izjavil: »Ali mi niste, o sinovi Izraelovi, kakor otroci Etiopcev? govori Jehova. Nisem li peljal Izraela iz dežele Egiptovske, Filistejcev pa iz Kaftorja in Sircev iz Kira?« (Amos 9:7)

Izraelci so bili ponosni, ker so bili izbrani od Boga. Toda zaradi svoje nezvestobe niso imeli pred Jehovo nič boljšega položaja od Etiopcev. Njihova obreza ni imela vrednosti. Stoletja pozneje je apostol Pavel poudaril isto misel, rekoč: »Obreza je resda koristna, če izpolnjuješ postavo; ako pa si prestopnik postave, je tvoja obreza postala neobreza.« (Rim. 2:25)

Podobno tudi Izraelcem izhod iz Egipta ni zagotovil, da bodo pred Bogom Jehovo imeli vedno dober položaj. V primeru nezvestih Izraelcev čudovita osvoboditev njihovih prednikov iz Egipta ni bilo večje jamstvo, da bodo ostali v Božji milosti, kot je bilo dejstvo, da so Filistejci in Sirijci živeli proč od svojih prejšnjih prebivališč.

To močno poudarja, da pred Jehovo priznan položaj ni odvisen od narodnostnega, rodovnega ali družinskega porekla. Samo izjava da služimo Najvišjemu, zelo malo pomeni. Vsakdo sam mora biti tisti, ki izvršuje voljo Boga Jehove.