Pouk iz Svetega pisma: Amosova knjiga 1:1–9:15
Narod se mora odpovedati častnemu položaju
»PRIPRAVI se ... na srečanje s svojim Bogom,« je rekel »Gospod (Jehova, NS), Bog nad vojskami« izraelskemu narodu. (Am. 4:12, 13, EI) Razlog? Zaslepljeni z blaginjo so Izraelci pozabili na njegov zakon in oskrunili njegovo posvečeno deželo z malikovalstvom, nemoralo, prelivanjem krvi in nasiljem.
Kot Jehovin prerok je Amos razglasil svarilno sporočilo ne samo za svoj lastni narod Judeje, ampak še posebno za severno kraljestvo Izrael. Izraelce je obsojal zaradi njihovega samoprizanesljivega načina življenja in prerokoval, da jih bodo sovražni narodi dokončno prisilili, da se odpovedo svojemu častnemu položaju. Amosova knjiga, pisana nekako med leti 829 in 804 pred našim štetjem, nam daje vpogled v Božjo sposobnost predvidevanja prihajajočih nesreč in ponuja nekaj pravočasnih svaril.
Ognjeno uničenje Božjih sovražnikov
Nihče se ne more izogniti Božji obsodbi: Kako resnično se je to izkazalo za ljudstva Damaska (Sirija), Gaze (Filisteja), Tira, Edoma, Amona, Moaba in Juda. Jehova ‚ne bo odvrnil‘ svoje roke proti njim vsled njihovih prestopkov. Vendar pa je njihovo prerokovano razdejanje samo poudarjalo obsodbo, ki je čakala Izrael zaradi njihovega očitnega nespoštovanja zaveznega odnosa z Bogom in njegovih zakonov. (Am. 1:1–2:16)
Pazi na Božje svarilo. »Samo vas sem izvolil izmed vseh rodov na zemlji,« je rekel Jehova Izraelu. (Am. 3:2, EI) Vendar so njihovi grešni postopki kazali na prezir do Božjega imena in suverenosti. Mnogi so se odločili obogateti, živeli so v brezdelnem razkošju z »zimsko hišo s poletno hišo vred« na stroške svojih lastnih bratov. (Am. 3:15) Z varljivimi utežmi so sebično varali revne. Njihovo zametanje pravega oboževanja je pomenilo, da je Jehovino kaznovanje primerno. Kljub temu »Jehova ne stori ničesar, da ne bi razodel ... služabnikom svojim«. Tako je Amos prerokoval Jehovino obsodbo in jih posvaril: »Pripravi se ... na srečanje s svojim Bogom.« (EI; Am. 3:1–4:13)
Jehova je rešitev
Bog bo usmiljen do tistih, ki se kesajo. »Iščite me, in boste živeli,« je Jehova pozival Izrael. (Am. 5:4) »Sovražite hudo in ljubite dobro.« (Am. 5:15) Vseeno so bile takšne besede prezrte. Odpadniki so raje potovali v Betel in Gilgal, središči oboževanja malikov, kjer so darovali žrtve lažnim bogovom. (Am. 5:26; 1. Kr. 12:28–30) Na bogato okrašenih slonokoščenih ležiščih so samovšečni grešniki zlivali vase izbrano vino in se razvajali z najboljšimi živili in olji. (Am. 5:11; 6:4–6) »Dan Gospodov (Jehovin, NS)« je prihajal in Bog je »pri samem sebi« prisegel Izraelcem opustošenje. (Am. 5:18; 6:8) Jehova bo dvignil narod, da zatre Izrael in ga odpelje v izgnanstvo. (Am. 5:1–6:14)
Boj se Jehove, ne nasprotnikov. Opustošenje Izraela bi lahko povzročil roj kobilic ali pa vseuničujoč ogenj. Amos je prosil Boga za Izrael in ‚Jehova je obžaloval‘ svojo obsodbo, torej je ni izvršil na ta način. Vendar kot gradbenik pregleduje navpičnost stene z grezilom, tako Jehova ‚ne pojde več mimo, prizanašajoč‘ Izraelu. (Am. 7:1–8) Narod mora biti opustošen. Razjarjen nad preroškim sporočilom je Amazija, svečenik kulta teleta, potuhnjeno obtožil Amosa izdaje in mu ukazal, naj ‚zbeži v deželo Judovo in naj nikar več ne prerokuje‘ v Betelu. (Am. 7:12, 13) Ali je Amos trepetal? Ne! Pogumno je napovedal Amazijevo smrt in nesrečo njegove družine. Kot v času žetve dozori sadje, tako je bil tudi za Jehovo čas, da poračuna z Izraelom. Tu ni bilo nobenega izhoda. (Am. 7:1–8:14)
Tisti, ki zaupajo Jehovi, imajo upanje. »Docela ne iztrebim hiše Jakobove,« pravi Jehova. Še je upanje za nekatere od Jakobovega potomstva. Toda ne za grešnike. Njihovo uničenje je zanesljivo. Vendar bo Jehova »znova zbral ujete posameznike« (NS) iz Izraela. (Am. 9:1–15)
Pouk za nas: Tisti, ki postanejo Božji sovražniki, bodo ustrezno obsojeni na smrt. Vendar bo vsakdo, ki posluša Božje svarilno sporočilo in se kesa, deležen Jehovinega usmiljenja in si bo ohranil življenje. Če se bojimo Boga, se ne bomo pustili nasprotnikom ovirati pri spolnjevanju njegove volje.
[Okvir na strani 30]
PREGLEDANI BIBLIJSKI STAVKI
○ 1:5 – Staroveška mesta so imela visoka obzidja in ogromna vrata. Ta so bila na notranji strani zaprta z dolgimi zapahi iz železa in brona. ‚Potreti zapahe v Damasku‘ je pomenilo, da bo sirsko glavno mesto padlo pred Asirci. Če so bili zapahi strti, so bila mestna vrata toliko kot odprta.
○ 4:1 – ‚Basanske krave‘ pravi za razkošjem hlepečim Samarijankam. Bogati pašniki Basana so prispevali k vzreji najboljših živalskih pasem. (5. Mojz. 32:14; Ezek. 39:18) Te sebične »basanske krave« so očitno priganjale svoje »gospodarje« ali može, naj izsiljujejo denar od revežev, da bi napolnile svoje lastne »slonokoščene hiše«. (Am. 3:15) Takšna dejanja so imela za posledico božansko povračilo.
○ 4:6 – Izraz ‚čisti zobje‘ si razložimo z vzporedno zvezo o ‚pomanjkanju kruha‘. Na ta način se to pokaže kot opozorilo na čas lakote, ko so zobje čisti, ker ni kaj jesti. Jehova je jasno povedal, da ne odobrava malikovalskega desetrodovnega kraljestva s tem, da je poslal lakoto v deželo, na kar je opozoril že davno prej. (5. Mojz. 28:48) Vseeno ni niti ta niti drug izraz napovedane obsodbe dosegel srce tega ljudstva, ki je prelomilo zavezo. (Am. 4:6, 8–11)
○ 5:2 – Preden je Amos izrekel svojo prerokbo, nista bila ne izraelsko ljudstvo ne izraelska dežela nikoli podjarmljena in oskrunjena po tuji sili. Tako sta bila primerjana z devico. V komaj nekaj letih bo ta devica Izrael padla pod Asirci in ‚bo odpeljana v ujetništvo onstran Damaska‘. (Am. 5:27) Amos je bil tako gotov uničenja Izraela zaradi njihove nezvestobe, da to opisuje tako, kot da se je že zgodilo.
○ 7:1 – ‚Kraljeva košnja‘ zelo verjetno meri na pristojbino ali dajatev, odmerjeno kralju za prehrano njegove živine in konjenice. Kraljevo pristojbino so najprej plačali, potem so šele lahko dobili ‚otavo‘ ali rastlinje za svojo lastno uporabo. Toda preden so lahko pokosili, so prišle kobilice in požrle to poznejše rastlinje.
○ 8:2 – Poletno sadje so obirali proti koncu žetve. Konec poljedelskega leta je tako pomenil, da je Izrael dočakal svoj konec. »Ne pojdem več mimo njega, prizanašajoč mu,« je izjavil Jehova. Narod je dospel do dovršitve njegove (Jehovine) obsodbe.
○ 9:7 – Zaradi njihovih zvestih prednikov je Jehova izbral Izraelce, osvobodil njihove dede iz egiptovskega suženjstva in jih pripeljal v Kanaan. Zato še niso imeli nobenega razloga, da bi bili na to ponosni, saj jih je njihova pokvarjenost postavila v enak položaj kot Kušite. (Primerjaj Rim. 2:25.) To, da jih je Jehova rešil iz Egipta, jim še ni zagotavljalo trajnega Božjega odobravanja, saj tudi Filistejci in Sirci niso več živeli kot nekoč. Sorodstvo z zvestimi patriarhi ni moglo rešiti Izraelcev. Priznan položaj pred Bogom je bil odvisen od skladnosti z njegovo voljo. (Am. 9:8–10; Ap. d. 10:34, 35)