Kje je vaš zaklad?
»Kajti kjer je zaklad vaš, tam bo tudi srce vaše.« (Luk. 12:34)
1. Za kaj je v glavnem skrbela večina človeštva? (Ps. 49:6—11; 144:12—14; Mat. 6:31, 32)
V TEKU človeške zgodovine so mnogi svoje življenje osredotočili na zbiranje materialnih posesti — hiš, zlata, srebra, dragih kamnov, velikih čred domačih živali in podobno. Ljudje so se borili, da bi povečali svojo posest v upanju, da bo njihovo delo koristilo njihovim otrokom, vnukom in celo poznejšim rodovom. Toda ali je materialna posest v resnici tisti zaklad, kateremu naj bi Božji služabniki prvenstveno posvečali svojo pozornost?
2. Zakaj bo kristjan, ki je osredotočen v glavnem na materialne cilje, podoben ljudem tega sveta?
2 Če se kristjan posveti v glavnem prizadevanju za materialnimi cilji, mar se tedaj ne bo razlikoval od ljudi, ki služijo Bogu? Zelo bo podoben tistim, ki jih je opisal navdihnjeni psalmist David kot »ljudi tega sveta, katerih delež je v tem življenju ... sinov imajo dosita in preobilje svoje zapuščajo otrokom svojim«. (Psalm 17:14) Takšni »ljudje tega sveta« res ne znajo nič drugega kakor zadovoljevati osebne želje. Zanje pomeni življenje samo to, da si naredijo udobnega, da ustanovijo družino in imajo za seboj potomce. Ne razmišljajo o svojih obveznostih do Boga Jehove.
3. Kaj je bilo Davidu najvažnejše? (Ps. 16:5—8)
3 Kako zelo drugačno je bilo Davidovo življenje! Rekel je: »Jaz pa bom v pravičnosti gledal obličje tvoje, sitil se bom, ko se zbudim, s podobo tvojo.« (Ps. 17:15) Da, v glavnem se je zanimal za to, da ostane pravičen, da bi mogel gledati Božje obličje, to je, občutiti Božjo naklonjenost in blagoslove, kakor da bi stal pred svojim Stvarnikom. Ob »prebujenju« po Božjem zagotovilu, se bo David veselil Jehovine prisotnosti. Resnično je psalmist svoje nagibe srca usmeril na duhovne zaklade, ki so trajni.
4. Kaj kaže, kje je naš zaklad?
4 Kako pa je danes? Kje je naš zaklad sodeč po naših stališčih, besedah in postopkih? Tukaj na Zemlji ali v nebesih? Naš zaklad je tam, kamor nagiba naše srce. Jezus Kristus je rekel: »Kajti kjer je zaklad vaš, tam bo tudi srce vaše.« (Luk. 12:34) S tem, da to, kar je izjavil Božji Sin, pregledamo in uporabimo, si lahko pomagamo, da usmerimo naše naklonjenosti tja, kjer bi morale biti.
PRAVILNO VREDNOTENJE MATERIALNEGA BOGASTVA
5. a) Zakaj se Jezus Kristus ni hotel vmešavati v razpravo o dediščini? b) Na kaj je takrat opozoril in zakaj? c) S kakšno prispodobo je poudaril, kako nespametno je pripisovati pretirano pomembnost materialnim stvarem?
5 Če preučimo sobesedilo Jezusovih besed, opazimo, da je Božjega Sina poslušala velika množica ljudi. Eden od njih je vzkliknil: »Učenik, reci bratu mojemu, naj si razdeli z menoj dediščino.« (Luk. 12:13) Ker je Mojzesov zakon določal, da dobi prvorojeni sin dva dela dediščine, v resnici ni bilo vzroka za razpravljanje. (5. Moj. 21:17) Očitno je mož, ki je prosil Jezusa za posredovanje, želel več, kakor mu je po zakonu pripadalo. Ko je videl, za kaj gre, je Božji Sin zavrnil vmešavanje v zadevo, vendar je množico opozoril pred nepravilnimi željami. Rekel je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj čeprav ima kdo preobilo, življenje mu vendar ne priteka iz imetja njegovega.« (Luk. 12:15) Ne glede na to, kako bogat bi nekdo bil, ne more neomejeno živeti. Umrl bo ravno tako kot vsak drug človek in zapustil bo vse svoje nakopičeno bogastvo. Jezus je poudaril to dejstvo v naslednji prispodobi:
»Nekemu bogatemu človeku je njiva obilo obrodila. In premišljuje v sebi in reče: Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti letine svoje. Pa reče: To storim: poderem žitnice svoje in sezidam večje, in tu spravim vse pridelke svoje in blago svoje in porečem duši svoji: Duša, veliko blaga imaš za veliko let; počivaj, jej, pij, veseli se! Reče pa mu Bog: Neumnež, to noč bodo zahtevali dušo tvojo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Luk. 12:16—20)
6. Česa bogataš iz Jezusove prispodobe ni cenil in kako je Jezus uporabil to ilustracijo?
6 Bogati mož iz te prilike ni razmišljal, kako bi svoje bogastvo uporabil za pomoč drugim. Skrbel je samo za lastno udobnost, in upal, da mu bo nakopičeno bogastvo koristilo v prihodnjih letih. Spregledal je dejstvo, da bi se njegovo življenje lahko silno hitro končalo in zato ni uporabil svojo posest za dobra dela pri Bogu Jehovi. Zato ob smrti ni imel zaklada v obliki dobrih del, za katera bi ga njegov Stvarnik lahko nagradil. Točno tako je, kakor je rekel Jezus: »Tako je s tem, kdor sebi zaklade nabira, pa se ne bogati v Bogu.« (Luk. 12:21)
7. Katere besede učenca Jakoba pokažejo, da se lahko kristjani ujamejo v isto zanko kakor bogataš iz Jezusove prispodobe?
7 Učenci Jezusa Kristusa niso imuni pred nevarnostjo, da pričnejo misliti ravno tako kakor bogataš v prispodobi. Krščanski učenec Jakob je na primer imel za nujno, da pokara določene vernike: »Dajte torej vi, ki pravite: ‚Danes ali jutri odpotujemo v to mesto in ostanemo ondi eno leto ter bomo tržili in pridobivali,‘ pa ne veste, kaj bo jutri. Kakšno je življenje vaše? Hlap namreč ste, ki se za malo časa prikaže, potem pa izgine. Morali bi govoriti: ‚Ako Jehova hoče, bomo živeli in to ali ono storili.‘ Sedaj pa se ponašate v širokoustju svojem; vsako tako ponašanje je hudobno.« (Jak. 4:13—16)
8. Kdaj bi bilo predrzno prizadevati si za dolgoročne materialne cilje in zakaj?
8 Kadar se nekdo odloči, da uresniči dolgoročne materialne cilje, ne da bi pri tem upošteval Božjo voljo, dokazuje s tem višek predrznosti in ošabnosti. Nikakor ne moremo izvedeti niti tega, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Najboljši načrti lahko propadejo ali pa nepričakovano pride smrt. Človeško življenje je tako šibko in nestabilno kakor megla, in zato ni zanesljiv temelj za gradnjo upanja. Zato oseba, ki se hvali, kako bo uresničila svoje načrte, prezre, da je odvisna od Boga in omalovažuje dejstvo, da je za uspeh potreben Božji blagoslov. Kakor je učenec Jakob primerno navedel, takšno oholo postopanje je zlobno in škodljivo.
9. Kaj izvemo iz 1. Timoteja 6:9, 10 o nevarnosti prizadevanja za bogastvo?
9 Človek, ki brezbrižno sledi materialističnim ciljem in potiska Božjo voljo ob stran, pride v resno duhovno nevarnost. Krščanski apostol Pavel je opominjal: »Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin. Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani, so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi bolečinami.« (1. Tim. 6:9, 10)
10. a) Kaj naj delamo, kadar planiramo za bodočnost in zakaj? b) So materialna sredstva samo za zadovoljevanje lastnih želja, in kaj o tem pravi Pismo?
10 Če pa imamo pravilne nagibe srca, ne bomo izpustili izpred oči negotovosti življenja in našo popolno odvisnost od Boga Jehove. Kadarkoli bomo delali načrte za bodočnost, jih bomo v molitvi pretehtali ali se ujemajo z Božjim namenom. To nas bo obvarovalo, da ne bi bili z materialnimi posli tako zavzeti, da bi imeli vse manj časa za izgradnjo močne vere. Takšno premišljevanje ob molitvi nam bo tudi pomagalo spoznati, da materialne stvari niso enostavno za kopičenje za zadovoljevanje naših osebnih želja, temveč da se jih uporablja v korist potrebnih. To nesebično uporabljanje denarja je osnova za to, da je neka oseba lahko pravi kristjan. »Kdor je kradel, ne kradi več, temveč trudi se, delajoč dobro z lastnimi rokami, da ima kaj podeliti potrebnemu.« (Efež. 4:28) »Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.« (Jak. 1:27)
PAZI, DA NE SKRENEŠ ZARADI VSAKDANJIH SKRBI
11. Kakšen nasvet je dal Jezus Kristus o pravilnem stališču glede vsakdanjih življenjskih skrbi?
11 Medtem ko se mnogi kristjani zavedajo, kako nespametno je kopičiti bogastvo samo zaradi lastnega zadovoljstva in koristi, pa morda ne uvidijo, da jih vsakdanje skrbi odvračajo od služenja Bogu Jehovi iz vse duše. To je Jezus še posebej poudaril, ko je pritegnil pozornost svojih učencev, rekoč:
»Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje svoje, kaj boste jedli, tudi za telo svoje ne, kaj boste oblekli. Zakaj življenje je več nego hrana in telo več nego obleka. Poglejte krokarje: ne sejejo in ne žanjejo, nimajo kleti, ne žitnice, in Bog jih živi: koliko ste vi boljši od ptic! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo postavi svoji primekniti en komolec? Če torej tudi najmanjšega ne morete, čemu skrbite za drugo? Poglejte lilije, kako rastejo: ne trudijo se in ne predejo; pravim vam pa: tudi Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor njih ena. Če pa travo na polju, ki danes stoji, a, jutri jo vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj vas, maloverneži! Tudi vi ne iščite, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne vznemirjajte se s takimi skrbmi, zakaj vsega tega iščejo narodi tega sveta; a Oče vaš ve, da tega potrebujete. Marveč iščite kraljestva Božjega, in vse to vam bo pridano.« (Luk. 12:22—31)
12. Zakaj je nerazumno pretirano skrbeti za hrano in obleko in začeti popuščati v duhovnih stvareh?
12 Posebno dobro je razmišljati o teh Jezusovih besedah v času gospodarskih kriz ali rastoče inflacije. Vse skrbi, prizadevanja in vroče želje v tem svetu ne bodo izboljšale naše situacije. Fizična hrana ne more za vedno ohraniti našega življenja, niti nam ne more oskrbeti dobro ime pri Bogu Jehovi. Zato človek, ki poklanja hrani takšno skrb, da zaradi nje zanemarja Božjo službo, daje večjo vrednost telesnemu vzdrževanju kakor samemu življenju. Podobno oseba, ki je pretirano zaskrbljena za obleko in pričenja zanemarjati duhovne stvari, pripisuje večjo vrednost obleki kakor svojemu telesu. Čezmerna skrb o vsakdanjih potrebah kaže na pomanjkanje vere v Božjo sposobnost, da skrbi za svoje služabnike.
13. Zakaj naj bi nas ohrabrilo to, kar dela Jehova za krokarje in lilije na polju?
13 V pogledu edinstvenih, nedosegljivih dokazov, da Jehova skrbi za ljudi, nima nihče vzroka, da bi podlegel takšnemu pomanjkanju vere. Kakor je Jezus poudaril, krokarji ne skrbijo zato, kje bodo dobili naslednji obrok hrane, niti lilije ne skrbijo za svoj okras. Kljub temu krokarji najdejo dovolj hrane za ohranitev življenja in lilije enostavno rastejo in se oblačijo v razkošne barve, da se celo oblačila kralja Salomona ne morejo primerjati z njihovim lepim okrasjem. Da, Bog Jehova je poskrbel, da lahko krokarji najdejo potrebno hrano in da se lahko lilije krasijo s cvetovi izredne lepote. Si torej lahko zamislimo, da bo Bog brezdušno dopustil, da njegovi služabniki pomrejo od lakote ali hodijo naokrog brez potrebne obleke? Seveda ne! Splošno pravilo torej je, da so lahko kristjani prepričani, da bodo imeli zagotovljene osnovne potrebe, če ne dovolijo, da jih življenjske potrebe ovirajo v službi Bogu. Dejansko bo kristjanom bolje kakor posvetnim ljudem v podobnih gospodarskih okoliščinah, ker svoje posesti ne trošijo za igre na srečo, kajenje, opijanje in podobno.
KAR IZHAJA IZ JEHOVINIH UST, OHRANJA ŽIVLJENJE
14. Ali bi lahko Izraelci preživeli v puščavi brez neposredne Jehovine pomoči in kaj nam v tem pogledu razodevajo Mojzesove besede?
14 Razmisli tudi o tem, kaj je storil Bog Jehova za Izraelce, ko so bili v puščavi. Mojzes jih je spomnil na to: »Spominjaj se vsega pota, po katerem te je vodil Jehova, tvoj Bog, teh štirideset let po puščavi. ... In poniževal te je in te vodil v lakoto; in živil te je z mano, ki je nisi poznal ne ti, ne očetje tvoji, da ti pokaže, da ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar prihaja iz ust Božjih.« (5. Moj. 8:2, 3) Okoli tri milijone Izraelcev enostavno ne bi moglo preživeti štirideset let v neobdelani puščavi. Pravzaprav je Bog Jehova dovolil, da so prišli v situacijo, ko so pomislili, da bodo res umrli od lakote. Vpili so na Mojzesa in Arona: »Kajti izpeljala sta nas v to puščavo, da vso tole množico pomorita z lakoto!« (2. Moj. 16:3) Brez osnovne prehrane za ohranitev življenja — kruha — so Izraelci mislili, da so pogubljeni.
15. Zakaj je Jehova dovolil, da Izraelci občutijo lakoto in v kakšnem smislu je bila mana izraz iz njegovih ust?
15 Jehova jih je res ponižal, ker je dopustil, da občutijo takšno nemoč. Njegov namen je bil, da jih nauči, da kadar zmanjka običajna količina hrane, lahko človeka obdržijo pri življenju izrazi iz Jehovinih ust. Čudežna mana je bila takšen izraz, ker je Jehova zapovedal, da pada in je padala. Ker je Bog Jehova ohranil pri življenju ves narod v puščavi celih štirideset let, smo lahko prav tako prepričani, da lahko tudi nas danes ohrani to, kar izhaja iz njegovih ust.
16. Kaj je Jehova izjavil glede ohranitve svojih služabnikov? (Ps. 37:3, 4, 23—26; 145:14—19)
16 Kaj pa je rekel Jehova glede ohranitve svojih služabnikov? Navdihnjeni psalmist je napisal: »Kajti Jehova ne zavrže ljudstva svojega in dediščine svoje ne zapusti.« (Ps. 94:14) Tudi Jezus Kristus je rekel: »Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli? ... Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Mat. 6:31—33)
17. Kakšno stvarno obliko lahko dobijo izrazi iz Jehovinih ust, kadar gre za ohranitev življenja Jehovinih služabnikov?
17 Vsi tisti torej, ki iskreno iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, bodo prvi občutili Božjo ljubečo skrb. Čeprav bi se lahko znašli v navidez brezupni situaciji, jih bodo izrazi iz Jehovinih ust ohranili. Kakor je bila mana materialni izraz iz Jehovinih ust, ki je ohranjal Izraelce pri življenju v puščavi, bo tudi danes Jehovina obljuba, da ohrani svoje služabnike, dobila materialno ali otipljivo obliko. Jehova je na primer včasih spodbudil krščanske brate ali celo nevernike, da so pomagali njegovim služabnikom, ki so bili v potrebi. Ker lahko pretirana zaskrbljenost za vsakdanje življenje porazno deluje na naše duhovno gledišče, je prav, če trdno verujemo, da je Bog Jehova sposoben skrbeti za nas. (Hebr. 13:5, 6)
18. a) Zakaj bi morali resno razmisliti o tem, če zbiramo svoj zaklad v nebesih? b) Kakšna vprašanja si lahko postavimo, da bi ugotovili, kje je naš dejanski zaklad?
18 To stvar, zbiranje zakladov v nebesih, ne bi smeli jemati prelahko. Vsi bodoči blagoslovi in izgledi na življenje so odvisni od tega. (Primerjaj Lukež 12:45—48.) Zato je dobro, da se vsak preišče in vpraša: Ali so interesi Kraljestva resnično na prvem mestu v mojem življenju? Uporabljam čas, energijo in sredstva za slavljenje Božjega imena in v korist drugih ljudi? Ali spoznavam, da materialne stvari v življenju niso najvažnejše, temveč da je največja radost služba Bogu Jehovi? Samo tedaj, če je naš resnični zaklad v nebesih, lahko na ta vprašanja odgovorimo z da.