Če otroci zaidejo na stranpoti

POSTAVEN najstnik ravnodušno sedi na kavču v stanovanju v New Yorku. Ne sliši materinih ponavljajočih spodbud, da ji pomaga pri težkem delu. Ker ona kar naprej pritiska nanj, fant plane. S stene strga telefon, razbija pohištvo in zlomi ključavnico na vhodnih vratih. Pri tem kriči: »Ubil te bom!« Končno se spet pomiri.

Ta svojeglav najstnik ne spoštuje niti svoje matere niti očeta. Dejansko ne spoštuje nobene avtoritete, klati se po ulicah z drugimi malopridneži in nosi orožje brez dovoljenja.

Mnogi starši v podobnih razmerah se sprašujejo: »Kako se je to lahko zgodilo? Kje nam je spodletelo?«

VREDNOST PRAVILNE VZGOJE

Včasih starši zanemarijo možnost vzgoje. Če so pri vzgoji svojih otrok nepazljivi z besedo in zgledom, ne morejo pričakovati dobrih rezultatov. Biblija pravi: »Šiba in strah dajeta modrost, deček pa, sam sebi prepuščen, dela sramoto materi svoji.« (Preg. 29:15) S pravilno vzgojo je treba začeti pri otroku že zelo zgodaj, še v povojih. Ker je bil David vzgajan od otroštva, je lahko rekel v enem svojih psalmov: »Nate (Jehova) sem oprt od rojstva, od telesa matere moje si Bog moj mogočni ti.« (Ps. 22:10) Podobno je Timotej poznal svete Spise »od mladih nog«. V njegovem spominu ni bilo časa, ko ne bi bil seznanjen s sveto besedo. (2. Tim. 3:15)

Ko otroci odraščajo, je potreben iskren trud, da bi jim pomagali razumeti, da je poslušnost do vzvišenih temeljnih načel Biblije najboljša življenjska pot. To je še posebno potrebno v teh težkih »zadnjih dneh«. (2. Tim. 3:1, 2) Biblijska knjiga Pregovorov lahko staršem dejansko pomaga, da posredujejo svojim otrokom spodbudne napotke. Ta knjiga ne opozarja samo na pohlep in na zlorabo alkohola, temveč tudi spodbuja k pravilnemu ravnanju. (Preg. 1:10—19; 4:14—27; 5:3—14; 7:1—27; 23:20—35) Kakšne pozitivne spodbude lahko starši posredujejo večjim otrokom, ko jih poučujejo o morali, pokažejo besede iz Pregovorov 3:1—6:

»Sin moj, nauka mojega ne pozabi, temveč zapovedi moje naj hrani srce tvoje; kajti dni dolgost in življenje mnogoletno in mir ti dodele. Milost (ljubeča dobrota, NS) in resnica naj te ne zapustita; priveži ju okrog grla svojega, zapiši ju na srca svojega deščico: tako dosežeš milost in uspeh najboljši, pred očmi Božjimi in človeškimi. Upaj v Jehovo iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.«

ČE SO STARŠI KAJ PREZRLI

Če so bili starši popustljivi ali če so kaj zamudili, bo zanje seveda skrajno težko zastopati moralna načela. Morda je potrebno, da svojim otrokom pojasnijo, zakaj so sedaj tako zavzeti za nekaj, kar so prej zanemarili. To morda tudi vključuje ponižno priznanje napak, ki so jih naredili v preteklosti. Starši bodo potrebovali čas in potrpljenje, da si pridobijo zaupanje svojih mladoletnih sinov in hčera in jih prepričajo o svoji starševski ljubezni in zanimanju. Sprva bodo rezultati starše verjetno zelo potrli, da, celo razočarali. Toda starši ne smejo prehitro odnehati, ker bi to spravilo v dvom njihovo zanimanje in zaskrbljenost. Najstnik lahko misli: »Če bi bili moji starši res zaskrbljeni, bi se še naprej trudili, da mi pomagajo.« Zato, če starši v svojih prvotnih naporih zaradi nedovzetnosti svojih otrok popustijo, lahko dejansko zbudijo pri svojih sinovih in hčerah nezaupanje. Zato je še posebej potrebno in važno, da starši vztrajajo. Skrb staršev lahko v otroku prebudi vest in povzroči, da se bodo pri njem pojavile boljše lastnosti. Marta, ki je nekoč vodila skupino deklet, je rekla: »Bolelo me je, ko sem videla, kako zelo skrbi mati zame, toda nikoli ji tega nisem pokazala ali ji dala vedeti, kako sem mislila.«

Dober zgled na uporne otroke bolje vpliva kakor mnogo besed. Medtem ko trdno vztrajajo na tem, kar je pravilno, bi se starši morali varovati, da ne izgubijo samoobvladanja in kričijo ali zmerjajo. Biblija svetuje: »Vsaka bridkost in srd in jeza in vpitje in preklinjanje izgini od vas z vso hudobnostjo vred.« (Efež. 4:31) Celo če se je vzgojo otrok zanemarjalo mnogo let, je še vedno upanje. Mladi Mehikanec je povedal svoje izkušnje:

»S sedmimi leti sem zapustil starše. Moj dom je postala cesta, zapuščeni avtomobili in včasih tudi tovornjaki. Skupaj z drugimi mladeniči sem pričel krasti. Večkrat nas je ujela policija in nas zaprla. Ko so nas vprašali, kje imamo starše, smo odgovorili, da ne vemo. Ko sem imel deset let, sem se pridružil skupini prekupčevalcev mamil. Mnogokrat sem bil blizu smrti. Ko sem bil star dvanajst let, smo šli ilegalno v Združene Države in tam nadaljevali našo prepovedano dejavnost. Nekega dne mi je vodja naše skupine grozil s smrtjo, ker nisem delil plena od roparskega napada, ki sem ga izvedel. Pretepli so me in mi vzeli 28.000 pezosov.

Bil sem zelo žalosten in sem se hotel vrniti domov ali narediti samomor. Tedaj sem se spomnil svoje stare matere, ki je živela v Ciudad Juárezu; vendar nisem vedel, kje. Začel sem jo iskati. Ko sem jo končno našel, se je ravno pripravljala, da obišče kongres Jehovinih prič, in povabila me je, da grem z njo.«

To, kar je ta fant slišal na kongresu, ga je spodbudilo, da je resno razmislil o svojem življenju. Začel je preučevati Biblijo in se je na veliko veselje staršev poboljšal in vrnil domov.

NEPOSLUŠNOST KLJUB DOBRI VZGOJI

Toda kaj, če otroci skrenejo kljub dobri vzgoji? Starši se lahko tolažijo s tem, da so vestno zadostili svojim odgovornostim. Tudi lahko upajo, da bodo čez čas otroci prišli zopet k pameti na osnovi pravilne vzgoje, ki so jo dobili. Takšno upanje je lahko zelo bodrilno.

Pravilna vzgoja vsekakor lahko na otroke trajno vpliva. Biblija pravi: »Vzgajaj dečka po lastnosti poti njegove; tudi ko se postara, ne krene od nje.« (Preg. 22:6) Čeprav dobro vzgojeni otroci na splošno ne postanejo izprijeni ljudje, lahko nekateri zaidejo na stranpoti, toda kasneje se spametujejo. Njihove izkušnje so morda podobne izkušnjam izgubljenega sina v prispodobi Jezusa Kristusa:

»Neki človek je imel dva sina. In mlajši reče očetu: ‚Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada.‘ ... In čez nekoliko dni zbere mlajši sin vse in odpotuje v daljnjo deželo, in tu raztrosi premoženje svoje, živeč samopašno. In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota v tisti deželi, in on začne stradati. In gre in se pridruži enemu izmed meščanov te dežele; in ta ga pošlje na svoje polje svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih svinje jedle, ali nihče mu jih ni dal. Ko pa pride sam v se, reče: ‚Koliko najemnikov očeta mojega ima obilo kruha, jaz pa tu od lakote pogibljem! Vstanem, pojdem k očetu svojemu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj! nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval: naredi me kakor enega najemnikov svojih.‘« (Luk. 15:11—19)

OBDRŽATI PRAVILNO STALIŠČE

Kako je reagiral oče? Ker svojega sina ni sovražil, je pokazal sočutje in prisrčno naklonjenost. Jezus je priliko nadaljeval z besedami:

»Ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in mu se v srce zasmili ter pride in se oklene vratu njegovega in ga poljublja. A sin mu reče: ‚Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval.‘ Oče pa veli hlapcem svojim: ‚Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge; in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo: zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel.‘ In začno se veseliti.« (Luk. 15:20—24)

V soglasju z duhom te prilike naj se starši varujejo, da niso ogorčeni in neusmiljeni do kljubovalnih sinov in hčera. Sicer se bo otrok zelo težko tako spremenil kakor izgubljeni sin v Jezusovi ponazoritvi.

Kako dobro deluje ljubezen in prijaznost, lepo ponazori primer deklice iz Ohia (ZDA), katere starši so Jehovine priče. Ker je petnajstletna Viki menila, da ni dovolj svobodna, se je staršem uprla. S sedemnajstimi se je preselila v stanovanje v mestu, kjer so živeli materini sorodniki. Čeprav ti sorodniki niso opravičevali, kar je Viki naredila, so jo poizkušali spodbuditi. Kaj se je nato zgodilo? Dekle pripoveduje:

»Bila sem zelo potrta, skoraj sem naredila samomor, bila sem razočarana nad svetom in ljudmi. Preselila sem se k materinim sorodnikom. Niso me grajali in pri njih mi ni bilo neprijetno. Zelo sem se bala obiskovati sestanke v kraljevski dvorani Jehovinih prič, toda to sem le storila. Ljubezen in prijaznost, ki so ju vsi pokazovali, me je prevzela. Niso se zavedali, kako zelo sem to cenila in koliko so mi olajšali opustiti moj napačni način življenja.«

Zato starši ne bi smeli prehitro izgubiti upanja, kadar otroci postanejo svojeglavi. Pravilno je, da sovražijo zlo, toda ne smejo postati trdi in ogorčeni do svojih otrok. Najvažnejše je, da so starši dober zgled in da ohranijo močno vero v Boga.

Prav to je naredil kralj David. Veliko je trpel zaradi problemov v svoji družini. Eden njegovih sinov se je popolnoma obrnil proti njemu, hotel je prestol in njegovo življenje. Toda Davidu to ni preprečilo, da ne bi še naprej služil Bogu. Dejansko je, ko je ostarel in oslabel, spodbujal svojega sina Salomona: »Spoznaj Boga, ki je Bog očeta tvojega, in mu služi z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom! Kajti Jehova preiskuje vsa srca in razume vse naklepe misli. Ga li boš iskal, ga najdeš; ako ga pa zapustiš, te zavrže vekomaj!« (1. Letop. 28:9)

Celo če njegovi otroci postanejo nezvesti, Jehova nikoli ne bo zapustil svojega predanega služabnika. Kakor je Najvišji podpiral Davida v času preizkušenj in bridkosti, bo tudi danes krepčal svoje ljudstvo, da bo preneslo nadloge, tudi bridkost, ki nastane kadar otroci postanejo prestopniki. Da, če bi tudi bile pretrgane vse vezi naravne naklonjenosti, prizadeti vendarle ne bi ostal sam — brez upanja in zapuščen. David je rekel: »(Četudi bi me) oče moj in mati moja zapustila, Jehova pa me k sebi privije.« (Ps. 27:10)