Pustolovsko življenje — s pravim zadovoljstvom

Pripoveduje George Gibb

MNOGIM mladim ljudem se danes zdi življenje dolgočasno. Nekateri se predajo športu in zabavam, drugi potujejo v daljnje dežele in iščejo pustolovščine. Na žalost doživljajo mnogi razočaranja in občutek brezciljnosti.

Tudi jaz sem potoval, ko sem bil mlad in odšel iz rodne Škotske. Prišel sem do obal Egipta, Palestine in Avstralije, ki so oddaljene na tisoče kilometrov. Razen užitka v mnogih pustolovščinah sem sčasoma našel pravo zadovoljstvo v življenju. Našel sem življenjski cilj in sem bil zaradi preselitve v Avstralijo sposoben ta cilj še popolneje izpolniti. Toda dovolite, da vam povem nekaj o moji preteklosti.

MLADOST IN POTOVANJA MED VOJNO

Čeprav moji starši niso hodili v cerkev, so me vzgojili z globokim spoštovanjem do Biblije in njenih vzvišenih načel. Kako prijetni so bili zimski večeri ob topli peči, ko je mama brala biblijske zgodbe in poudarjala njihov nauk. Gotovo so te zgodbe zbudile v meni željo po resnici.

Ko sem odrastel, sem prisostvoval obredom različnih verskih skupin in poslušal evangelijske sestanke po uličnih vogalih, toda vedno se mi je zdelo, da nekaj manjka. Leta 1914 je nenadoma izbruhnila prva svetovna vojna in prekinila običajni način življenja. Nemški cepelini so bombardirali Edinburgh, kjer smo živeli. Naša srečna družina se je raztrgala. Brate so, enega za drugim — skupaj pet — poklicali v vojsko. Dva se nista nikoli vrnila.

Kot vojak britanske armade sem leta 1916 prišel v Egipt. Nato so me poslali v Palestino, obljubljeno deželo. Presenetljivo je bilo, koliko vojakov je povezalo zemljepisna mesta z biblijskimi dogodki. V Gazi smo se spomnili, kako je Samson porušil mestna vrata; v Bersebi na Abrahama, v Betlehemu na Jezusa in v Jeruzalemu na Davida. Nekega dne sem bral v Bibliji o Emavsu in sem iz Jeruzalema odšel tja in nazaj; razmišljal sem in si ustvarjal slike, kako je Jezus govoril z dvema učencema, ki ju je srečal na poti. Čudil sem se, kako natančna je Biblija. (Luk. 24:13—32)

Vojna se je končala, toda nisem postal pametnejši. Vrnil sem se v Edinburgh, da bi končal svoj uk v tiskarski stroki. Še vedno sem hrepenel po biblijski resnici. Stric mi je priporočal, naj se pridružim cerkvi v našem kraju. Ko sem o tem vprašal mamo, je odgovorila: »Če hočeš slišati Božjo besedo, pojdi. Toda opazil boš, da se krščanstvo precej razlikuje od cerkvenosti. Kmalu sem ugotovil, da je imela prav.

NAŠEL SEM, KAR SEM ISKAL

Neke sobote leta 1921, ko sem se iz Glasgowa, kjer sem delal, vračal v Edinburgh, mi je začel starejši mož, sopotnik, prijazno govoriti o nenavadnih rečeh iz Biblije. Govoril je, da ima Bog »načrt«, o napačnih naukih cerkve, kakor tudi o srečni bodočnosti. To me je spodbudilo k razmišljanju.

Ko sem naslednjo soboto stal v Glasgowu, sem opazil velike lepake z napisom »Na milijone sedaj živečih ne bo nikoli umrlo«. Pomislil sem: to je za nekatere ljudi vesela vest. V stanovanju sem našel listek z obvestilom o tem predavanju, v časopisu pa sta bili o njem natisnjeni dve strani. Odločil sem se, da prisostvujem.

Dvorana je bila nabito polna. Takšnega spodbudnega predavanja nisem še nikoli slišal. Množica je zapuščala dvorano, jaz pa sem še vedno sedel. To je bilo natanko tisto, po čemer sem hrepenel! Pristopil je goreč mladenič. »Kako vam je predavanje ugajalo« — je vprašal.

»To je resnica«, sem odgovoril.

Ko je videl, da o tej temi nisem še ničesar bral, mi je priporočal, da me nekdo obišče in se z menoj pogovarja. Najprej sem odklonil, toda mladenič je vztrajal in pristal sem na sestanek. Ob dogovorjenem času je potrkal na vrata. Najlepša ura, ki sem jo kdajkoli preživel, je bila, ko so me obsuli s čudovitimi resnicami o Božjem kraljestvu. Polnočasni delavec mi je dal nekaj biblijskih publikacij in naslove, kjer so bili vsak teden sestanki. Tam so me toplo sprejeli in veliko sem se naučil o Božjem namenu.

MISIJONARSKI DUH

Med obiskovalci teh sestankov je vladalo navdušenje in med študijem se je pogosto poudarjalo pričevanje. Radoveden, kako to izgleda, sem prišel na določeno mesto, od koder so odšli v službo oznanjevanja. Tam sem našel moje nove prijatelje, opremljene z biblijsko literaturo in z navodili za oznanjevanje na ulici. Dali so mi novo knjigo, Harfa Božja in nekaj brošur. Eden me je vzel s seboj. Ko sva se bližala neki zgradbi, je rekel. »Sedaj prični ti od zgoraj, jaz pa bom od spodaj.«

Plašno sem potrkal na prva vrata in razmišljal: »Kaj naj zdaj rečem?« Kot blisk mi je prišla misel: »Reci jim to, kar si se naučil na skupnem študiju Biblije.« Mlada žena je odprla vrata in citiral sem ji Daniela 2:44, kjer piše: »A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano ... vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.«

Zatem sem sogovornici pojasnil, da bo Božje Kraljestvo po uničenju tega hudobnega sveta prineslo, na Zemljo blagoslove in da bodo celo mrtvi obujeni. Ugodno je reagirala in povedala, da ji je pred kratkim umrl mož. Z veseljem je vzela knjigo. Ko sem še naprej oznanjal ljudem v tej hiši, sem pričel razumeti, da ima Gospod delo za kristjane.

Ob sobotah popoldan so se organizirale vožnje s kolesi na podeželje, da bi se tudi tam oznanila vest o Kraljestvu. Ob nedeljah dopoldan so množično razdeljevali vabila za predavanja, ki so bila v največji dvorani v Glasgowu. Pogosto je bila polna. Takrat še ni bilo radia in televizije, zato so bili ljudje zelo dovzetni za povabila na predavanje.

Name je naredila poseben vtis starejša priča, ki je bila invalid. Sestankov ni mogla obiskovati, če je ne bi pripeljali v njenem vozičku. Mlajši smo se pri tem menjavali. Med vožnjo je vedno poudarjala glavne misli, predvsem stavke, ki spodbujajo k neprestanemu zaupanju v Jehovo, kakor sta Izaija 41:10 in 54:17. Nič čudnega, če je od teh, ki so jo vozili, šest mladeničev stopilo v polnočasno službo oznanjevanja.

Škotske zime so bile hladne in turobne in zaradi njih nismo mogli delati, kolikor bi hoteli. Ker smo imeli veliko željo delati na Gospodovi njivi, sva se s partnerjem odločila in pisala Skupnosti Stražnega stolpa, da bi naju poslali tja, kjer bi lahko več delala. (1. Kor. 15:58) Po tednu nestrpnega čakanja sva dobila odgovor. Lahko sva izbirala: »Kanada ali Avstralija«.

ODHOD V AVSTRALIJO

Februarja 1928 sva prišla v Melbourne, Avstralija. Prepotovala sva 21 000 kilometrov. Kakšna sprememba! Sonce je sijalo vsak dan, sadja je bilo obilo, med njimi nekaj vrst, ki jih še nisva poznala. Naši krščanski bratje so naju sprejeli in pokazali toliko prijaznosti, da nama je to cenjenje Jehovine besede še poglobilo.

Najino prvo področje dela je bil otok Tasmanija. In kakšne pustolovščine sva doživljala! Oznanjevala sva v severnih krajih; najprej sva potovala z avtomobilom, ko pa se nama je pokvaril, s konjsko vprego. Kadarkoli so nastali problemi — v zvezi s prenočiščem, hrano ali prevozom — sva občutila, kako nama je Jehova pomagal, bodisi po naših krščanskih bratih ali prijaznih ljudeh, ki sva jih srečevala med opravljanjem Gospodovega dela.

NOVA NALOGA

Leta 1929 sem dobil pismeno vabilo, da bi pomagal v podružnici Jehovinih prič, ki se je preselila v Sydney. Takrat še nisem vedel, da bom na tem mestu še po 49 letih. To je bil razburljiv čas; oznanjevanje od vrat do vrat je bilo vse bolje organizirano in za objavo vesti o Kraljestvu smo uporabljali radijske postaje.

V podružnici so me seznanili z malim strojem za tisk na nožni pogon, ki sem ga leta čuval kot zaklad. Takoj sem pričel tiskati kongresne programe, vabila, posebne lističe za radio in mnoge druge potrebne obrazce. Ko je bila zaradi pritiska duhovništva uporaba radia omejena, smo začeli uporabljati avtomobile z zvočniki, s katerimi smo širili vest Kraljestva. Služba se je razširila po vsej deželi.

Leta 1932 se je podružnica razširila in to je napovedovalo večjo aktivnost. Razen tiskanja, odpreme in prevažanja biblijske literature smo tudi kopali in gradili. Kako lepo je bilo videti s ploščicami obloženo jedilnico, novo pisarno, sobo za sestajanje in nove spalnice, ki so nastajale!

Naše veselje je bilo nepopisno, ko so nam iz Združenih Držav poslali avtomatični tiskarski stroj. Bili smo skupina navdušenih mladih prostovoljnih delavcev. Živeli smo kot ena družina. Naše delo ni bilo omejeno na določene delovne ure. Po potrebi smo delali tudi vso noč. Istočasno smo se zavedali, da je treba povedati ljudem veliko stvari o Božjem Kraljestvu in smo za to pogosto uporabljali večere in konec tedna.

Pri tolikšnem delu se človeku zdi, da leta kar bežijo. Nenadoma je izbruhnila druga svetovna vojna. Leta 1941 je bila v Avstraliji izdana prepoved zaradi krivih obtožb duhovništva, češ, da smo prevratneži. Kljub temu smo dalje oznanjevali in se sestajali v malih skupinah. Tudi tiskanja nismo prekinili. Časopise in knjige se je tiskalo v raznih skritih prostorih, kar je povzročilo precej jeze krajevnim oblastem, ki so jih poizkušale odkriti.

Da bi zadostili zakonu, je pisalo na teh publikacijah: »Tiskal Georg Gibb, Strathfield.« Kdo in kje je bil ta »Georg Gibb«? Policija me je poizkusila najti. Toda kjerkoli so me iskali, me ni bilo. Včasih so policisti prišli na kraj, kjer so imele Jehovine priče biblijske študije. Večkrat so vprašali: »Je tukaj Georg Gibb?« ali »Kje bi lahko našli Georga Gibba?« Toda nikoli me niso našli.

Leta 1943 je našo zadevo reševalo Vrhovno sodišče Avstralije in prepoved je bila ukinjena. Vse se je spet neovirano odvijalo. Od takrat se je delo v naši podružnici zelo širilo. Sedaj smo tiskali biblijsko literaturo v mnogih jezikih otokov Tihega oceana, in v angleščini. Leta 1973 smo dogradili trinadstropno tiskarno in v njo postavili štirideset ton težki tiskarski stroj. Sedaj mesečno pošiljamo iz naše tiskarne preko 750 000 izvodov časopisa Stražni stolp in Prebudi se! v približno 25 dežel in otokov.

ŠE VEČ PUSTOLOVŠČIN

Petindvajset let zatem, ko sem se preselil v Avstralijo, sem doživel nekaj, čudovitega: leta 1953 sem obiskal mednarodni kongres Jehovinih prič v New Yorku. Med potjo se je letalo spustilo na otok Kanton. Pohiteli smo k stojnicam po pijačo. Pri tem sem povedal vest o Kraljestvu našemu spretnemu natakarju Fijianu. Z zanimanjem me je poslušal in vzel biblijski traktat v angleščini. Priporočal sem mu, naj poišče stavke v Bibliji — in že smo hiteli nazaj v letalo.

Po čudovitem času, ki sem ga preživel v Združenih Državah, smo krenili domov. Letalo se je spustilo na otok Kanton po gorivo. Ko sem vdihaval sveži zrak, me je nekdo rahlo prijel za ramo. Obrnil sem se in zagledal našega prijatelja Fijiana. Rekel je, da je opazil, da traktat, ki sem mu ga dal, govori resnico. Zelo je bil vesel, ko sem mu obljubil, da bom poslal biblijsko literaturo v njegovem jeziku. Stekel je k stojnici in se vrnil s pernato pahljačo, ki mi jo je dal za spomin. Kako pogosto sem doživel edinstveno radost, ki nastane, kadar nekdo pokaže cenjenje do vesti Kraljestva!

Leta 1973 sem obiskal serijo krščanskih kongresov v Aziji. Kako čudovito je videti, do kakšnih rezultatov je pripeljalo delo misijonarjev in njihovih lokalnih sodelavcev, kot na primer na Japonskem, kjer se je 30 000 glav, z lasmi, črnimi kot oglje, pripognilo v molitvi k Jehovi!

Kaj si želiš od življenja ti? Se ti zdi sedanje življenje dolgočasno? Ni treba, da je takšno. Če si voljan slediti Jezusovemu zgledu in njegovemu napotku: »Pojdite in pridobivajte mi v učence ljudi iz vseh narodov«, lahko uživaš pravo zadovoljstvo, da, pustolovsko življenje. (Mat. 28:19)

Kako srečen sem, da me je srce pred petdesetimi leti spodbudilo, da svoje življenje povsem uporabljam v Jehovini službi! Kljub enainosemdesetemu letu me še vedno zadovoljuje moje delo v tiskarni, sodelovanje v službi oznanjevanja in obiskovanje kongresov. Ni lepšega življenja od tega, ki se ga živi v izvrševanju Jehovine volje!