Njena vera ji je rešila življenje
NOVICE so se hitro razširile. Zasužnjen narod je bil osvobojen. Rdeče morje se je razdelilo tako, da so ga lahko bivši sužnji prešli po suhem. Toda egipčanska vojska, ki je šla za njimi, da jih spet ujame, je bila pokopana v morju, ko so se vode vrnile v prvotni položaj. Celotna vojska je bila uničena.
Naslednjih štirideset let se je malo slišalo o osvobojenem ljudstvu, Izraelu. Nato pa je Kanaan doseglo poročilo, da je Izrael vzhodno od Jordana premagal močni amorejski kraljestvi. Kako so na to reagirali prebivalci zahodno od Jordana?
V Bibliji so navedene besede žene iz Jerihe, ki je rekla dvema izraelskima oglednikoma: »Obšel (nas je) strah spričo vas in zavoljo vas obupavajo vsi prebivalci te dežele. Zakaj slišali smo; kako je posušil Jehova vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta; in kar ste storili dvema kraljema Amorejcev, ki sta bila onostran Jordana, Sihonu in Ogu, ki ste ju s prokletjem pokončali. In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas.« (Jozua 2:9—11)
Da, prebivalci Kanaana so bili prestrašeni. Od strahu so bili kakor hromi, pogum jih je zapustil. Nihče več ni imel nikakršne moči za delo. Vendar to Kanaancev ni navedlo, da bi Jehovi izkazali strahospoštovanje. Zakrknili so svoja srca in to izrazili tako, da so poklicali svoje čete v boj. Biblija poroča: »Ni bilo mesta, ki bi se v miru vdalo sinovom Izraelovim, razen Hevejskih, ki so prebivali v Gibeonu; vsa druga so zavzeli z bojem. Kajti od Jehove je bilo, da se je otrdilo njih srce za boj z Izraelom.« (Jozua 11:19, 20)
RAHABA JE BILA DRUGAČNA
Kako pa je bilo z omenjeno ženo v Jerihi, ki se je pogovarjala z izraelskima oglednikoma? Kdo je bila? Je tudi ona zakrknila srce? Žena je bila Rahaba, nečistnica, njena hiša je stala na obzidju Jerihe. Kar je slišala o Jehovinih dejanjih, jo je spodbudilo, da prizna moč pravega Boga. Rahaba je rekla oglednikoma: »Vem, da vam je dal Jehova to deželo, ... zakaj Jehova, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na Zemlji spodaj.« (Jozua 2:9—11)
Njena vera ni bila le v besedah. Rahaba je z njo v soglasju postopala. Kako? Najprej je sprejela oglednika v svojo hišo, čeprav je vedela, da sta Izraelca. Takrat je služila hiša nečistnice pogosto tudi kot gostilna, kljub temu Rahaba ni bila dolžna sprejeti oglednika. Ker pa je dobro vedela, da so prebivalci Jerihe sovražili Izraelce, je njena vera od nje zahtevala, da je moža spustila v hišo.
Ko je kralj Jerihe pozneje izvedel, da sta dva izraelska oglednika vstopila v Rahabino hišo, je tja poslal sla, ki je od Rahabe zahteval: »Izroči mi tista moža, ki sta prišla k tebi in sta stopila v hišo tvojo; zakaj prišla sta ogledovat vso deželo.« (Jozua 2:2, 3) To je bila za Rahabo priložnost, da dokaže svojo vero. Medtem sta bila oglednika na strehi, skrita pod lanom. (Jozua 2:6) Kaj bo naredila Rahaba? Bo poslušala kraljevo zapoved? Ali pa bo zavzela stališče ob strani Jehovinega ljudstva?
Da bi obvarovala oglednika, je Rahaba uporabila orožje, ki ga je imela na razpolago — svoj jezik. Zapeljala je kraljeve sle v zmoto, ko je rekla: »Res, prišla sta moža k meni, pa nisem vedela, odkod sta; in ko so se zapirala vrata, pri temi, sta šla moža ven; kam sta šla, ne vem. Hitite precej za njima, ker ju še dotečete.« (Jozua 2:4, 5) Rahaba ni samo zapeljala sle, temveč se je naredila nevedno in sploh ni priznala, da je na strani Izraelcev. Njena zvijačnost je očitno služila, da sle zadrži pred hišno preiskavo. Rahabino stališče proti kralju v Jerihi je zagotovo zahtevalo močno vero v to, da bo Jehova Izraelcem dal zmago. Če bi njeno dejanje odkrili, bi verjetno izgubila življenje.
OBLJUBLJENA REŠITEV
Ko so sli odšli, je šla Rahaba na streho, da se pogovori z oglednikoma. Tega nihče v mestu ni mogel videti, ker je bila streha ravna in obdana z visoko ograjo. Najprej je Rahaba svojo vero pokazala z deli, nato jo je izrazila tudi oglednikoma. Rekla je: »Sedaj pa, prisezita mi pri Jehovi, ker sem vama storila milost, da tudi storita milost hiši mojega očeta, in dajta mi zanesljivo znamenje, da žive ohranite mojega očeta in mater mojo, brate in sestre moje in vse, kar jih imajo, in otmete smrti duše naše.« (Jozua 2:12, 13)
Tako Rahaba ni prosila le za lastno življenje, temveč tudi za življenje vseh v hiši njenega očeta. Za zagotovilo, da bo vse ohranjeno, je prosila za »zanesljiv znak«. Znak, ki ga je dobila, je bila slavnostna prisega, s katero ji je bilo zagotovljeno, kar je prosila. Oglednika sta odgovorila: »Najino življenje bodi namesto vas v smrt!« (Jozua 2:14) S temi besedami sta dejansko rekla, da ju naj Bog kaznuje s smrtjo, če Rahabo in njene sorodnike ne bi obvarovala smrti. Oglednika sta torej z lastnim življenjem jamčila za življenje Rahabe in cele njene družine.
Toda to prisego sta povezala z nekaj pogoji. Rahaba je bila dolžna še dalje varovati oglednika. Razen tega naj bi skozi okno, skozi katero sta moža odšla, obesila rdečo vrvico. Ker je bila vrvica enake barve kot življenje ohranjajoča kri, bi lahko ponazarjala pripravo, s katero so Rahaba in vsi, ki so v njeni hiši poiskali zavetje, ohranili življenje. Tretji pogoj je bil, da so vsi zbrani v Rahabini hiši, če hočejo biti varni. Če bi kdo od njenih sorodnikov med zavzetjem Jerihe bil na cesti, ne bi mogel pričakovati, da bo obvarovan pred smrtjo. (Jozua 2:14—20)
RAHABINA VERA NAGRAJENA
Prišel je čas, ko je obzidje Jerihe po čudežu padlo. Toda tisti del obzidja, na katerem je stala Rahabina hiša, je ostal. Na Jozuetovo povelje, sta šla oba oglednika v njeno hišo in pripeljala ven vse, ki so bili v njej. (Jozua 6:22, 23) Pred Rahabo pa so bili še nadaljnji blagoslovi. Sklenila je časten zakon s Salmonom, možem iz Judovega rodu. Njen sin Boaz je postal važen vezni člen v rodovini, ki je vodila do Davida in končno do Mesije ali Kristusa, Jezusa (Ruta 4:21, 22; Mat. 1:5—16)
Rahaba je bila za svojo vero v resnici bogato nagrajena. Njen primer je spodbuden za kristjane, ki verujejo in vero dokazujejo z deli. To potrjuje, kar je zapisano o Rahabi v Krščanskih grških spisih. V listu Hebrejcem beremo: »Po veri nečistnica Rahab ni poginila z nevernimi, ker je sprejela oglednike v miru.« (Hebr. 11:31) Pozneje beremo v istem listu, k čemu naj bi njena vera drugih zvestih ljudi spodbudila kristjane: »Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh (izgubo vere), ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju.« (Hebr. 12:1) Učenec Jakob, ki je poudaril nujnost, delati v soglasju z vero, je pisal: »Istotako se li ni tudi Rahab nečistnica opravičila iz del, ko je sprejela poslanca in ju odpravila po drugi poti? Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jak. 2:25, 26)
Poročilo o Rahabi tudi pokaže, da preteklo življenje v grehu človeku ne preprečuje, da spremeni svoje življenje in pride v milost pri Bogu. Celo Jezus Kristus je rekel nevernim religioznim voditeljem svojega časa: »Resnično vam pravim, da se rinejo cestninarji in nečistnice pred vami v kraljestvo Božje. Kajti prišel je k vam Janez (Krstnik) po poti pravičnosti, in niste mu verjeli; cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi pa dasi ste to videli, se še potem niste skesali, da bi mu bili verjeli.« (Mat. 21:3, 32)
Enako kakor je Rahabi njena vera rešila življenje, lahko tudi naša vera v Božjo pripravo rešitve po Jezusu Kristusu reši življenje nam in vsem tistim, ki se tega okoristijo.
Gotovo imamo vse razloge, da dokažemo svojo vero, kakor Rahaba. In kakor je bila ona zaskrbljena za življenje svojih domačih, lahko tudi mi pokažemo podobno skrb tako, da se trudimo našim sorodnikom, znancem in drugim pomagati spoznati Božje sredstvo rešitve.