Pridiga na gori: »Kadar moliš ...«

V NADALJEVANJU svoje razlage, kako se izogniti hinavščine, kadar se daje miloščina ubogim, je Jezus rekel: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci.« (Mat. 6:5a)

Izraz »kadar molite« pokazuje, da je bila za Jezusove učence molitev redni del njihovega oboževanja. Vendar naj ne bi posnemali hinavcev in samopravičnih farizejev, katerih javno pokazovanje pravičnosti je bilo samo pretvarjanje. (Mat. 23:13—32)

Glede teh hinavcev je Jezus izjavil: »Kajti oni radi po shodnicah in uličnih voglih stoječ molijo, da se kažejo ljudem.« (Mat. 6:5b)

V prvem stoletju našega štetja so imeli Židje navado, da so molili kot skupina v času jutranje in večerne žgalne daritve v templju Jeruzalema okrog 9. ure dopoldan in 3. ure popoldan. Mnogi prebivalci tega mesta so to delali skupaj z množico oboževalcev v območju templja. Izven Jeruzalema so se predani Židje dvakrat na dan zbrali k molitvi v »sinagogah«. Med molitvijo so običajno »stali«. (Glej tudi Luk. 18:11, 13.)

Ker večina ljudi v času jutranje in večerne molitve ni bila v bližini templja ali sinagoge, je bilo v navadi, da je človek molil tam, kjer je v tem času bil. Določeni ljudje so radi videli, da jih je čas molitve ujel, ko so bili »na uličnih vogalih«. Uživali so ob misli, »da se kažejo ljudem«, ki so hodili mimo. V pokazovanju lažne svetosti so opravljali »dolge molitve«, da bi s tem zbudili pozornost in občudovanje gledalcev.a (Luk. 20:47)

Zastran teh hinavcev je Jezus rekel: »Resnično vam pravim, prejeli so plačilo svoje.« (Mat. 6:5c) Dobili so, kar so želeli — priznanje in hvalo soljudi; in to je bilo vse njihovo plačilo. Na njihove hinavske molitve jim Bog ni odgovoril.

»Ti pa,« je nadaljeval Jezus, »kadar moliš, pojdi v izbo svojo in zapri duri svoje ter moli k Očetu svojemu, ki je na skrivnem in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne.« (Mat. 6:6)

Te Jezusove besede niso prepovedovale molitve v skupščinah. Jezus je s svojim opominom, naj se moli »v izbi svoji in zapre vrata za seboj«, nameraval preprečiti javne molitve, ki so imele namen pritegniti pozornost in laskanje občudovalcev. Podoben je nasvetu o podeljevanju miloščine ubogim: »Naj ne ve levica tvoja, kaj dela desnica tvoja.« (Mat. 6:3) Jezus je dal vzoren primer molitve, ne da bi pritegoval pozornost nase. Na primer takrat, ko je noč, preden je izbral dvanajst apostolov, preživel v molitvi, toda ne pred gledalci, temveč je šel »na goro molit«. (Luk. 6:12)

Jezus je usmeril pozornost na drugo stvar, s katero so hinavci zlorabljali prednost molitve: »Kadar pa molite, ne govorite mnogo kakor pogani, kajti oni mislijo, da bodo uslišani zaradi obilih besed svojih.« (Mat 6:7)

Jezus ni rekel, da bi se njegovi učenci morali v svojih molitvah izogibati ponavljanja iskrenih prošenj in zahvaljevanja. Matevžev Evangelij pokazuje, da je Jezus Kristus v Getsemanskem vrtu molil dolgo v noč, »govoreč zopet iste besede«. (Mat. 26:36—45)

Vendar bi bilo napačno posnemati ponavljajoče molitve »ljudi narodov«, ki so imeli navado žlobudrati na pamet naučene fraze, ki so vsebovale mnogo nepotrebnih besed. V Bibliji je primer oboževalcev Baala iz starega časa, ki so »klicali ime Baalovo od jutra do poldne govoreč: ‚O Baal, usliši nas!‘« (1. Kralj. 18:26) V zvezi s krščanskimi nasprotniki v Efezu beremo: »Vzdignejo vsi en glas in vpijejo kaki dve uri: ‚Velika je Diana Efežanov!‘« (Dej. ap. 19:34) V delu rimskega pesnika Terenca (drugo stoletje pred n. št.) beremo naslednjo tožbo: »Moli, žena, prenehaj bogove obsipati z zahvaljevanjem, ker je tvoj otrok na varnem; razen če meniš, da nečesa ne bi mogli razumeti, kakor ti, če se jim stokrat ne pove.«

Tudi danes še uporabljajo »ljudje iz narodov« za svoje bogove v molitvah ponavljanja. Nekateri budisti uporabljajo rožni venec s 108 kroglicami za monotono cerkveno petje namu amida butsu (»naj duša počiva v miru«). Tudi v mnogih cerkvah krščanstva molijo ljudje mehanično vedno znova iste stavke, misleč, da bodo uslišani, ker tako vztrajno ponavljajo. Toda »uporaba mnogih besed« v Božjih očeh nima nobene vrednosti.

»Ne delajte se torej njim enakih,« je nadaljeval Jezus, »kajti Oče vaš ve, česa vam je treba, preden ga vi prosite.« (Mat. 6:8)

Očitno je bilo mnogo židovskih religioznih voditeljev, ki so bili »njim enaki« (poganom) s svojimi prekomernimi besedami v molitvah. To ponazarja naslednje poročilo Babilonskega Talmuda: »Določeni (bralec) je šel k R. (rabinu) Chanina, ... pred molitveni pult; rekel je: Bog, veliki, mogočni, strašen, veličasten, močan, spoštljiv, krepak, neustrašen, siguren in častit.« Rabin je ožigosal ta nepotrebni kup besed kot »žalitev« Boga.

Redna, iz srca prihajajoča molitev k Bogu, ki vključuje hvalo, zahvaljevanje in prošnjo, je pomemben del resničnega oboževanja. (Fil. 4:6) Toda bilo bi napačno izgovarjati nekatere besede vedno znova in verovati, da je takšno nepretrgano ponavljanje neobhodno potrebno, da seznanimo Boga z našimi potrebami, kot da je Bog neveden, brezbrižen in raztresen. Človek bi moral moliti s polnim spoznanjem, da se pogovarja z Osebo, »ki ve, česa nam je treba, preden jo prosimo«.

[Podčrtna opomba]