Barnaba — lojalni zagovornik resničnega oboževanja

NEBEŠKO Kraljestvo je podobno kupcu, ki išče lepih biserov. In ko najde eden dragocen biser, gre in proda vse, kar ima in ga kupi.« (Mat. 13:45, 46) Te Jezusove besede jasno kažejo globoko cenjenje duhovnih stvari, ki se je zahtevalo od njegovih apostolov. Oseba, ki spozna resnično vrednost pridobitve nebeškega Kraljestva, se bo pripravljena odpovedati vsemu, da si pridobi to najdragocenejšo dediščino. Takšen mož je bil Jožef, imenovan Barnaba. Bil je Izraelec iz rodu Levija, rojen na Cipru, in eden prvih članov krščanske skupščine.

Barnaba je zelo želel, da bi soverniki imeli čim več koristi od poučevanja apostolov. Mnogi Židje in proseliti, ki so se spreobrnili, so prišli v Jeruzalem na praznovanje binkošti leta 33 n. št. Ko so slišali Petrovo temeljito pričevanje, da je Jezus resnično obljubljeni Mesija ali Kristus, so se pokesali in postali krščeni učenci. Vendar so se morali še veliko naučiti. Da bi jim omogočili nadaljnje bivanje v Jeruzalemu, so verniki vložili denar v skupni fond. Barnaba na primer je prostovoljno prodal del svoje zemlje in dal iztržek apostolom za te potrebe. (Dej. ap. 4:34—37)

Kako dobrega duha je pokazal Barnaba! Ne samo, da je cenil prednost, da pride v nebeško kraljestvo, temveč je bil tudi voljan, da materialno pomaga drugim, da so se lahko duhovno ojačali.

Poleg tega je bil Barnaba zgled v spodbujanju in osebni pomoči. Brez dvoma so ga zaradi njegovega nesebičnega zanimanja za druge apostoli imenovali Barnaba, kar pomeni »sin tolažbe«. (Dej. ap. 4:36) V pogledu njegove zveste podpore resničnega oboževanja je to ime najbolj ustrezalo.

Ko se je bivši preganjalec Savel (Pavel) vrnil v Jeruzalem kot krščeni učenec Jezusa Kristusa, so se tamkajšnji bratje bali družiti z njim. Niso mogli verjeti, da je zares postal učenec. Če bi se Pavlu preprečilo srečanje s starešinami krščanske skupščine, bi mu to lahko vzelo pogum. Na srečo mu je »sin tolažbe«, Barnaba, priskočil na pomoč. Seznanil ga je s Petrom in Jakobom, Jezusovim polbratom, in mu tako omogočil, da je bil sprejet v skupščini. (Dej. ap. 9:26, 27; Gal. 1:18, 19)

DELAVCI V ANTIOHIJI

Pozneje je jeruzalemska skupščina poslala Barnabo, da bi povečal duhovne interese v Antiohiji. Nekaj bratov z njegovega rodnega Cipra in Cirene je oznanjevalo »dobro vest« med tamkajšnjimi grško govorečimi prebivalci. Rezultat njihovega delovanja je bil, da so mnogi postali verni. Barnaba je bil zelo vesel, ko je videl, da so se mnogi okoristili Jehovine nezaslužene dobrote in postali učenci Jezusa Kristusa. Spodbudil jih je, »da s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu«. Ko so postali kristjani, je bilo potrebno, da vztrajajo v zvestobi. Njihovo ‚vztrajanje s stanovitnim srcem Gospodu‘ pomeni, da so mu ostali vdani z vsem svojim srcem in ljubeznijo. Glavni namen njihovega življenja je bil, da s srcem vztrajajo popolnoma predani svojemu Gospodu. (Dej. ap. 11:19—23)

Barnabove spodbude so gotovo zdravo vplivale, posebno še, ker »je bil dober mož in poln svetega duha in vere«. Bil je brez graje in pošten in se je nesebično razdajal za druge. Njegovo vedenje je bilo brez napak. Barnaba je dovolil, da je popolnoma prišel pod delovanje Božjega svetega duha. Imel je tudi trdno vero, ki so jo podpirala dobra dela. S takšnim brezhibnim zgledom v svoji sredini, je skupščina v Antiohiji napredovala. (Dej. ap. 11:24)

Barnaba je očitno želel, da so imeli bratje na voljo najboljšo duhovno pomoč. Uvidel je, da pri razširjanju skupščine potrebuje pomoč. Zato je odšel v Tarsis po Pavla. Zatem je Barnaba skupaj s Pavlom pospeševal duhovne interese v Antiohiji še približno leto dni. Med tem sta moža skupaj odšla v Jeruzalem s fondom prispevkov bratom v Judeji. (Dej. ap. 11:25—30)

PRVO MISIJONARSKO POTOVANJE S PAVLOM

Skupaj z Markom, Barnabovim bratrancem, so se vrnili v Antiohijo. Med sestankom lokalne skupščine je brez dvoma po preroku v skupščini deloval Božji duh in pokazal, da morata Pavel in Barnaba biti postavljena za posebno službo. Skupaj z Markom, njunim spremljevalcem, sta Pavel in Barnaba šla na prvo misijonarsko potovanje, ki je zajemalo Ciper in določena mesta v Mali Aziji. Ko so se ustavili na prvi postaji, v mestu Perga v Mali Aziji, se je Marko ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem. Pavel je mislil, da ju je Marko neopravičeno zapustil, toda Barnaba je gledal na to, da ju je zapustil njegov bratranec, manj ostro. Izgleda, da je na tem potovanju bil Pavel tisti, ki je vodil. Skupaj sta prestala preganjanje jezne drhali. V Listri je bil Pavel kamenjan in puščen, da umre. Pogumno sta se skupaj vrnila v mesta, kjer so se začele težave in jačala vernike. Tudi sta v na novo ustanovljenih skupščinah imenovala starešine. (Dej. ap. 13:1—14:26)

VPRAŠANJE OBREZE

Ko sta se vrnila v Antiohijo, od koder sta bila po svetem duhu poslana na pot, sta Barnaba in Pavel poročala skupščini o svojem delovanju. Toda zatem je v skupščini nastal problem. Določeni možje, ki so prišli iz Judeje, so vztrajali, da poganski verniki ne morejo biti rešeni brez obreze in da pričnejo živeti po Mojzesovem zakonu. Da bi rešili to sporno vprašanje sta se Pavel in Barnaba napotila v Jeruzalem in predstavila zadevo apostolom in drugim starešinam v tej skupščini. (Dej. ap. 15:1, 2)

Istočasno sta povedala o tem, kako ju je Jehova uporabil, da sta oznanila »dobro vest« neobrezanim poganom. Na osnovi pričevanja in dokazov iz Svetega pisma so apostoli in drugi starešine skupščine v Jeruzalemu sestavili pismo, ki je pokazovalo, da se obreze in podložnosti Mojzesovemu zakonu ne zahteva od vernikov iz poganov. Pismo pojasnjuje: »Vzvidelo se je namreč svetemu duhu in nam, nobenega bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih stvari: da se zdržujete malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali. Bodite zdravi!« Ko sta Pavel in Barnaba prinesla to pismo v Antiohijo, je tu zavladala velika radost. (Dej. ap. 15:3—31)

Najbrž je potem Peter obiskal skupščino v Antiohiji in se svobodno družil z vsemi neobrezanimi verniki iz poganov. Toda pozneje, ko so določeni židovski bratje prišli iz Jeruzalema, se Peter ni več družil s spreobrnjenci iz poganov in preživel nekaj časa samo z židovskimi brati. Tudi Barnaba je postal neuravnovešen in delal enako. Toda vse se je dobro končalo, ko je Pavel pokaral Petra in mu pojasnil, kako napačno je postopal. (Gal. 2:11—14)

ZVESTA SLUŽBA Z MARKOM

Drugi problem, ki je nastal, je zadeval Pavla in Barnaba osebno. Pavel je mislil ponovno obiskati brate, ki sta jih srečala na svojem prvem misijonarskem potovanju. Ker je Barnaba vztrajal, da vzameta s seboj Marka, sta se ostro sprla. Ker ju je Marko na prvem potovanju zapustil, je Pavel dvomil v njegovo zanesljivost in ni želel, da ju spremlja. Tako sta šla Pavel in Barnaba vsak na svojo pot. Z Barnabom je šel Marko in skupaj sta se vrnila na Ciper. (Dej. ap. 15:36—39) Očitno je Marko z Barnabom zvesto sodeloval, ker je pozneje tudi Pavel priznal, da je bil Marko dober spremljevalec. V svojem drugem pismu Timoteju je Pavel pisal: »Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, kajti koristen mi je za službo!« (2. Tim. 4:11) Torej je Barnaba skupaj z Markom storil veliko dobrega dela v izgrajevanju bratov in v pridobivanju novih učencev na otoku Cipru.

Čeprav je Barnaba podobno kot drugi ljudje imel slabosti, se je izkazal vrednega, da nosi ime »sin tolažbe«. Imel je pomembno vlogo v izgradnji in spodbujanju bratov. S svojim lojalnim podpiranjem resničnega oboževanja je dal zgled vsem, »naj s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu«. (Dej. ap. 11:23)