Pridiga na gori – prvi trije »blagri«
JEZUS je začel svojo pridigo na gori z devetimi opisi ljudi, ki so resnično srečni. Za prvi ‚blagor‘ je Jezus rekel: »Blagor tistim, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ker njih je nebeško kraljestvo.« (Mat. 5:3, NS)
Besede iz Matevža, »ki se zavedajo svojih duhovnih potreb«, se v grščini dobesedno glasijo »siromašni v duhu«. Paralelno poročilo iz Lukeža navaja Jezusove besede takole: »Blagor vam ubogim, ker vaše je kraljestvo Božje.« (Luk. 6:20) Jezus je poudaril, da je bil pomemben vzrok njegovega prihoda na Zemljo ‚oznanjevanje blagovestja ubogim‘ (Luk. 4:18). To ne pomeni, da je posebna zasluga biti siromašen ali da so siromašni avtomatično v Božji milosti. Toda tisti, ki so sledili Jezusu, so bili predvsem siromašni ali preprosti ljudje in so upali v blagoslove Božjega Kraljestva (1. Kor. 1:26—29; Jak. 2:5). Ti podjarmljeni ljudje so vedeli, da so siromašni tudi »v duhu«. Namesto da bi bili zagrenjeni zaradi svojih okoliščin, so se pričeli »zavedati svojih duhovnih potreb«, namreč da so odvisni od Boga.
Nasprotno temu je rekel Jezus: »Toda gorje vam bogatim, kajti prejeli ste tolažbo svojo.« (Luk. 6:24) Materialno bogastvo pogosto otopi zavest za duhovnimi potrebami. Primer lahko najdemo v Jezusovih besedah karanja določenih kristjanov v Laodiceji, v Mali Aziji: »Ker praviš: Bogat sem in obogatel sem in ničesar ne potrebujem, in ne veš (tj. se ne zavedaš), da si revež (duhovni) in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag.« (Razod. 3:17)
Razlog sreče tistih, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb je, da ‚jim pripada nebeško kraljestvo‘. Sprejeli so Jezusa kot Mesijo in tako dobili priložnost vladati z njim v Božjem nebeškem Kraljestvu (Luk. 22:30; Jan. 14:1—4). Kako so se morali navdušiti ponižni ljudje najnižjega sloja, ko so spoznali, da so tudi oni lahko v vrstah za Božje Kraljestvo, kjer ne bo bogatih in visoko izobraženih ljudi, ki bi zaupali svojemu bogastvu in gledali na preproste ljudi kot na »proklete«! (Jan. 7:49). Seveda lahko tudi bogati ljudje pokažejo enakega duha ponižnosti in duhovno cenjenje, kar bi jim prineslo srečo (1. Tim. 6:17—19; Jak. 1:9, 10).
KATERI ŽALUJOČI BODO POTOLAŽENI?
Kot drugi »blagor« je Jezus navedel: »Blagor jim, ki žalujejo, ker oni bodo potolaženi.« (Mat. 5:4) V paralelnem stavku v Lukežu beremo: »Blagor vam, ki sedaj jokate, ker se boste smejali« (Lukež 6:21).
Pod »žalujočimi« se ne misli vseh ljudi, ki so žalostni, temveč so to tisti ljudje, »ki se zavedajo svojih duhovnih potreb«, kakor je Jezus omenil v prejšnjem pojasnilu. Jočejo, ker so žalostni »po volji Bogu« zaradi svojega grešnega stanja in žalostnih okoliščin, ki so rezultat človeške grešnosti (1. Kor. 5:2; 2. Kor. 7:10). Upoštevajo biblijskega pisca Jakoba: »Približajte se Bogu in približa se vam. Očedite si roke, grešniki, in očistite si srca, ki ste dvojnih misli. Čutite svoje gorje in žalujte in jokajte.« (Jak. 4:8, 9)
Ti žalujoči »Bogu po volji« ‚bodo potolaženi‘. (Primerjaj Jak. 2:25) Med tolažbo, ki je pripravljena po Jezusu Kristusu, spadata odpuščanje grehov in večno življenje.
Žalujoči, na katere se je Jezus skliceval, so lahko ‚srečni‘ sedaj in v bodočnosti. Ker verujejo v Jezusa Kristusa, uživajo v blagostanju, ki poteka iz dobrega odnosa z Bogom Jehovo (Jan. 3:36). Glede sreče v bodočnosti pa: tisti, ki sedaj žalujejo zaradi krivičnosti človeštva, lahko pričakujejo osvoboditev, ‚ko se razodene Gospod Jezus z neba z angeli moči svoje v plamenečem ognju, ko bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni dobri vesti Gospoda našega Jezusa‘ (2. Tesal. 1:7, 8).
Za razliko od blagrov, ki ga je napovedal žalujočim, je Jezus rekel: »Gorje vam, ki se sedaj smejete, ker žalovali boste in jokali.« (Luk. 6:25) Ta izjava ne obsoja smeha in dobrega razpoloženja. Jezus je očitno mislil tiste, ki težijo za uživanjem in so svoja življenja posvetili lastnim ugodnostim. Ti ne jočejo zaradi svojega podedovanega grešnega stanja, niti niso žalostni, ker trpi toliko ljudi. Takšni posamezniki iščejo lastno »tolažbo« v samozadovoljujočem življenju in prehodnem uživanju, ki jim ga takšno življenje daje.
Jezus je poudaril, da je njihov lahkomiselni smeh samo »sedanji«. Ti posamezniki bodo »žalovali in jokali« ko bo Bog končal sedanji sestav stvari, ki jim omogoča veselost in zabave (Mat. 13:42, 50; 22:13; 24:51; 25:30). V soglasju z Jezusovimi besedami Jakob opozarja: »Smeh vaš naj se izpreobrne v žalovanje in radost v potrtost. Ponižajte se pred Jehovo in on vas poviša.« (Jak. 4:9, 10; 5:1—6)
BLAGOR »KROTKIM«
Zatem je Jezus rekel: »Blagor krotkim, ker oni bodo podedovali Zemljo.« (Mat. 5:5) Na kakšne ljudi se to nanaša?
V pismu se izraz »blag človek« ali »krotkost« ne uporablja za strahopetnost, slabost ali zunanji izraz prijaznosti, na licemerno blagost. Krotkost je po Bibliji notranja lastnost blagosti in miru, ki ju kot prvo pokazujejo ljudje v svojem odnosu z Bogom, z razumevanjem njegove volje in vodstva. Namesto da so zagrenjeni zaradi velikega zatiranja in krivic na zemlji, zares krotki posamezniki spoznajo, da je to trpljenje predvsem prispevek človeške nepopolnosti. Niso ogorčeni nad Bogom, temveč imajo čut odvisnosti. Takšno razpoloženje se izraža v postopanju z drugimi, v soglasju z naslednjim nasvetom: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo. ... Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi« (Rimlj. 12:17—19; Titu 3:1, 2).
Ti krotki ljudje so srečni, ker bodo »podedovali Zemljo«. Kako se bo to zgodilo? Glavni dedič zemlje je Jezus, ki je bil v popolnem smislu »krotek in iz srca ponižen« (Ps. 2:8; Mat. 11:29; 28:18; Hebr. 1:2; 2:5—9). Hebrejski spisi napovedujejo, da bo imel »Sin človekov« v svojem nebeškem Kraljestvu sovladarje (Dan. 7:13, 14, 22, 27). Krotki ljudje bodo kot »Kristusovi sodediči« deležni Jezusove dediščine na Zemlji (Rimlj. 8:17). Poleg tega bodo mnogi ovcam podobni ljudje dobili večno življenje v zemeljskem področju Jezusovega Kraljestva (Mat. 25:33, 34, 36). To je zares čudovito pričakovanje!