Je resnična sreča samo lep sen?

VSAK normalen človek bi bil rad srečen. Toda koliko ur v tvojem življenju je zares srečnih? Bi lahko pošteno rekel, da je tvoje življenje užitek?

Odgovori večine ljudi na to vprašanje verjetno pokažejo, da je sreče zelo malo. Posebno v našem času srečne ure niso tako pogoste v življenju kakor nekoč. Obrazi mimoidočih, ki jih srečujemo na ulicah, ne odsevajo sreče, temveč izdajajo bolečine in skrbi, žalost in otopelost.

V naši generaciji je postalo življenje tudi zelo napeto in breme vsakdanjosti je težje kot kdaj prej. Ljudje so tako nesproščeni, da niti ne opazijo, kako mineva čas. Ko pa pogledajo po mnogih letih nazaj, ogorčeno ugotovijo, da so v svoji naglici hiteli mimo sreče.

Dober opazovalec je pisal: »Sreča, to je najbolj redko razpoloženje ljudi, ki se ga najvišje ceni in o katerem veljajo večinoma napačne predstave.« Kljub temu je »srečo« razmeroma lahko definirati. Po nekem slovarju je »sreča« »razpoloženje notranjega zadovoljstva in veselosti ... stalna radost«.

Gotovo se lahko beseda »sreča« v neki knjigi lepo pojmovno razčleni, toda možnost, da bi bili vedno srečni sedaj in v bodočnosti, imajo mnogi samo za lep sen.

Osreči denar ali slava?

Mnogi so si za cilj svojega življenja naredili denar ali slavo. Mislijo, da bodo na ta način postali srečni. Ali je to prava pot?

Seveda siromaštvo gotovo nikogar ne osreči. Tako rekoč vsakdo misli, da bi bil srečnejši, če bi bil bogat. Toda dejstva kažejo, da tudi bogastvo ne osreči. Sestavljalec enega od pregovorov Biblije je postavil modro prošnjo: »Ne uboštva, ne bogastva mi ne dajaj.« (Preg. 30:8)

Eden najbogatejših mož sveta — bil je milijarder — je rekel, da kljub bogastvu ni bil srečen. Umrl je, zatem ko je dolga leta zanemarjal svoje zdravje, da, celo svojo zunanjost, in je živel v popolni izoliranosti, obdan le z nekaj služabniki.

Neki drug milijarder je bil večkrat nesrečno poročen. Ko so ga vprašali, kaj njega, tako bogatega moža, najbolj osreči, je po kratkem premisleku rekel: »Sprehod po lepi obali in plavanje.« To lahko dela tudi najsiromašnejši, celo brezplačno!

Neka uspešna igralka in pisateljica je rekla: »V mnogih slučajih je cena, ki jo je treba plačati za uspeh, enostavno previsoka.« Preveč skrbi je povezano s tem, da postane človek »uspešen« in takšen ostane.

To potrjuje tudi samomor televizijskega komika, ki je bil pri 22 letih že slaven in bogat. Vodja neke televizijske oddaje je poročal, da je hotel mladi igralec »za vsako ceno najti srečo«. Toda ni se mu posrečilo; nasprotno, postajal je vse bolj žalosten. Mučilo ga je vprašanje: »Le kam spadam? Kje najdem svojo srečo?« Ko mu je režiser rekel: »Srečo najdeš tukaj; ti si zvezda,« je odvrnil: »Ne, to me ne osreči več.« Pozneje je naredil samomor.

Problemi, s katerimi se borijo ljudje, ki težijo za bogastvom, pokažejo, kako resnična je beseda Biblije: »Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin. Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje.« Pri lovu za denarjem se je že marsikdo — kakor pravi Božja beseda, »presunil z mnogimi bolečinami«. (1. Tim. 6:9, 10)

Blagostanje ne osrečuje

Nekoč so mislili, da je treba samo dvigniti življenjski standard, da bi bilo ljudstvo srečno. Danes pa je v bogatih deželah veliko več duhovno bolnih kakor v siromašnejših.

Časopis U. S. News & World Report je na primer objavil članek z naslovom: »Težnja za srečo — v premožni Ameriki brezuspešna.« V članku je bilo med drugim rečeno: »V času rastočega bogastva in povečanega prostega časa je Američanom težje kakor kdajkoli prej, da bi postali srečni, ... za mnoge Američane postaja čas blagostanja počasi najhujši čas.«

V Združenih Državah se zdravi približno 10 milijonov ljudi zaradi depresij. Število otrok, ki jih obravnavajo psihiatri, se je v zadnjih letih zastrašujoče dvignilo.

Poizkušali so torej postati srečni z divjim lovom za slavo in bogastvom ali tako, da se opotekajo od enega užitka do drugega, s prekomernim uživanjem alkohola in mamil ali z nedovoljenimi spolnimi užitki. Toda namesto da bi postali srečni, so postajali vse bolj nesrečni.

Celo mnogi dosežki našega stoletja, ki so jih nekoč s takim navdušenjem sprejeli, so marsikoga naredili nesrečnega. Primer za to je avtomobil. Človeku je naredil določeno veselje, toda medtem se je tovorni promet tako povečal, da prihaja povsod do prometnih zastojev, ljudje so razočarani in svet trpi zaradi onesnaževanja z avtomobili. Razen tega je v svetu vsako leto na desettisoče mrtvih v prometnih nesrečah in milijoni udeležencev v prometu so v njih ranjeni. Vse to ima za posledico nepopisno žalost.

Nadaljnji primer je televizija. Lahko bi bila važno sredstvo izobraževanja in pojasnjevanja. Toda ni se izkazala za takšno. Pred kratkim izvedena študija pokaže, da Američani povprečno sedijo pred zaslonom dnevno šest ur, osemnajst minut. Študija je pokazala, da se v tem času prikazujejo večidel programi, pri katerih imajo glavno vlogo sovraštvo, surovost, nasilje in nemorala.

Sedaj pa so zelo zaskrbljeni zaradi slabega vpliva, ki ga imajo takšni programi na televizijske gledalce, posebno na mlade ljudi. Neki otroški psiholog univerze v Washingtonu ceni, da je ameriški otrok, ko stopi iz šole, videl na zaslonu okroglo 18 000 umorov. To gotovo ne prispeva k temu, da mladi lahko razvijejo veselje.

Ali lahko pričakujemo, da bi bili resnično srečni v svetu, v katerem izgubijo v vsaki generaciji milijoni življenje zaradi vojn, umorov in nesreč, v katerem raste število zločinov, v katerem še vedno vladajo rasni predsodki in sovraštvo med narodi in v katerem vsakdo zboli in ostari in končno umre? Ali obstaja realna možnost, da bi sedaj postali srečni? Ali je upanje, da bi bili srečni v bodočnosti?

Na ta vprašanja moramo odgovoriti pritrdilno, čeprav se zdi to še tako nenavadno v današnjem stiskanem svetu. Že sedaj je možno biti do določene stopnje resnično srečen, v bodočnosti pa lahko postane popolna sreča resničnost. Toda kako? In pod kakšnimi okoliščinami?