V Pakistanu prinaša vztrajnost Božji blagoslov
PAKISTAN, kar pomeni v jeziku urdu dobesedno »sveta dežela«, je šele 30 let samostojna država, toda z zgodovinskega stališča je to stara dežela. Že v Abrahamovih dneh je bila Mohenjo-Daro v rodovitni dolini Indusa in v Harapi v Pandžabu razvita visoka kultura. Nekaj več kot tristo let pred Kristusovim rojstvom je Aleksander Veliki peljal svoje čete skozi področje, danes znano kot Pakistan. V začetku osmega stoletja našega štetja pa je z napredovanjem Arabcev proti južnemu delu dežele — znane kot Sind — prodrl v ta področja islam, in ta religija je bila končno povod za osnovanje Pakistana.
Pakistan leži v Aziji ob obali Arabskega morja, zahodno od Indije in nikakor ni majhna dežela. 192 oznanjevalcev dobre vesti o Božjem Kraljestvu ima v tej deželi več kot sedemdeset milijonov ljudi, ki jim lahko oznanjujejo.
Vest o Kraljestvu je bila oznanjevana v tem delu zemlje že mnogo let pred političnim osnovanjem Pakistana. Vse od gorskih pokrajin na severu do rodovitnih ravnin Pandžaba in izsušenih step Sinda je peščica gorečih Jehovinih prič opravljala dobesedno pionirsko delo, tako da so iskali odkritosrčne ljudi, ki so želeli spoznati resnico Božje besede. Uporabljali so vsakršna prometna sredstva: prenapolnjene vlake, konje, konjsko in volovsko vprego in včasih celo kamele.
Podobno kot apostol Pavel so se tudi te Priče naučile, ‚živeti v pomanjkanju in v obilosti‘ (Fil. 4:11, 12). V vaseh so stanovali z domačini v njihovih malih hišah iz ila skupaj s kokošmi, kravami in kozami. V mestih so našli prenočišče v cementnih ali opečnih (pukka) hišah interesentov ali v cenenih umazanih hotelih. Med prvimi, ki so opravljali to nagrajujoče delo pogosto pod napornimi vremenskimi razmerami in trpeli zaradi tifusa, griže in malarije, so bili Edwin Skinner, Ron Tippen, Clarence Taylor in Randall Hopley iz Anglije. Med njimi je bil tudi Claude Goddman, ki čas, preživet v tem »pionirskem« delu, kljub vsem težavam še danes šteje za najlepša leta svojega življenja.
Da bi razumeli, zakaj še danes razmeroma malo ljudi ceni vest o Kraljestvu, moramo vedeti, da je 97 odstotkov prebivalstva Pakistana islamske vere. Muslimani verujejo, da je Koran dokončno razodetje Boga in nadomešča Biblijo, ki po njihovem mnenju nima več prvotnega besedila. Če se želi, da prisluhnejo biblijskemu pojasnilu, je potrebno predlagati, da, čeprav poznajo Koran, mogoče še nikoli niso slišali, kaj drugi »sveti spisi« na primer Biblija, pravijo o današnjih svetovnih razmerah in o bodočnosti. Pogosto tedaj ljudje poslušajo iz radovednosti in ker so po naravi gostoljubni, poslušajo in vzamejo biblijsko literaturo.
Zaradi naraščajočih gospodarskih težav v tej deželi in v vsem svetu, večina ljudi prizna, da živimo v »zadnjih dneh«, toda čisto novo jim je, ko slišijo nekaj o zemeljskem raju (2. Tim. 3:1; Razod. 21:3, 4). Kakor v krščanstvu verujejo skoraj vsi, da bo Zemlja nekoč uničena in da bo raj v nebesih. Ker pa ljudje na splošno radi govorijo o religiji, so obiski od hiše do hiše zelo razveseljivi. Pogosto trajajo pogovori v prijetnem okolju znotraj hiše pol ure ali še več in da se lahko dobro pričevanje o Božjem Kraljestvu.
PREMAGATI PROBLEME
Medtem ko se oznanjevanje od hiše do hiše opravlja večinoma med muslimani, se večino biblijskih študijev vodi pri tako imenovanih kristjanih, ki predstavljajo precejšen del triodstotnega nemuslimanskega prebivalstva Pakistana. Iz teh pride zato največ oznanjevalcev dobre vesti o Kraljestvu. V mestih teh ljudi ni lahko najti, ko se pa navežejo stiki z eno družino, se običajno spozna še druge. Včasih se morajo »izgubljene ovce« same zelo potruditi, da bi spoznale resnico, kakor pokaže naslednji primer:
Mlad katoličan je na cesti ogovoril Jehovino pričo, ki je hodila od hiše do hiše, in jo prosil za knjigo o Bibliji. Vzel je knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja in ji rad dal naslov svojega prebivališča, ki je bilo službeno stanovanje in je pripadalo veliki hiši muslimanske družine. Že pri prvem obisku se je vpeljal biblijski študij in ker še ni imel Biblije, so mu jo priskrbeli. Takoj je začel tudi obiskovati sestanke, toda po nekaj mesecih je lastnica hiše, kjer je stanoval z ženo in sinom, Priči prepovedala obiskovati to družinico. Brez strahu in s še večjo gorečnostjo, da nadaljuje s študijem, je zato redno prihajal s kolesom v kraljevsko dvorano. Kmalu je že sam vodil biblijske študije z drugimi, javno oznanjeval od hiše do hiše in je izkoristil vsako priliko, da izrazi hvaležnost za to, kar je spoznal. Od začetka leta 1977 je Bogu predani krščeni član skupščine in služi kot pomožni pionir.
Nadaljnji problem v Pakistanu je splošna nepismenost. Približno 84 odstotkov prebivalcev, starih nad pet let, ne zna ne brati ne pisati in čeprav se vlada trudi, da bi premagala ta problem, je letni prirast prebivalstva za 3,5 odstotka velika ovira. Neznanje branja in pisanja pa ovcam podobne ljudi ni oviralo pri sprejemanju vesti o Kraljestvu (Jan. 10:27). Tako na primer:
Pred nekaj leti je v Quetti, ki leži na 1670 metrih nadmorske višine in je glavno mesto pokrajine Beludžistan, slišala žena, ki je bila navidezni kristjan, v hiši Jehovine priče vest o Kraljestvu. Ta žena, mati desetih otrok, se je predala Bogu in se krstila. Kmalu zatem sta tudi dve njeni hčeri sprejeli resnico. Samo njena velika vera in odločnost sta ji pomagali, da je dolga leta oznanjevala »dobro vest«, ker ne samo, da ni imela splošne izobrazbe, temveč tudi ni imela podpore zrelih kristjanov. Pozimi je v Quetti zelo mrzlo, zato se ljudje, če je le mogoče, preselijo v toplejša področja dežele, medtem pa poleti mnogi zaradi vlažne klime v Karačiju ali pred silno vročino v Pandžabu bežijo tja gor. Mnoga leta je ta priča skupaj z drugimi trikrat na leto prepotovala 1600 do 2250 kilometrov, da je obiskala letne in polletne kongrese Jehovinih prič.
Od začetka leta 1977 služi tudi eden njenih sinov kot »posebni pionir« več kot 1120 kilometrov od domačega kraja v malem mestu v rodovitnem Pandžabu, da bi pomagal skupini bratov in sester.
DEJAVNOST V PANDŽABU
Skupina več kot dvajset prič, ki govorijo pandžabsko, prihaja iz mestec in vasi, raztresenih na velikem področju. Ker je Pakistan v glavnem poljedelska dežela, živi večina prebivalcev v vaseh, kjer so hiše grajene iz ilovice in do njih ni pravih cest. Zaradi prometnih težav in šestdnevnega delovnega tedna imajo Jehovine priče v tem področju vse sestanke v svoji mali kraljevski dvorani na edini prosti dan tedna. Ni jim bilo lahko napredovati v duhovnem pogledu.
Jezik predstavlja nadaljnji problem. Vsaka od štirih pokrajin Pakistana ima svoj jezik, urdu pa je uradni jezik dežele. Pred nekaj leti je bila knjiga Resnica, ki vodi do večnega življenja, prevedena v urdu in je veliko prispevala k pomoči ljudem, da dobijo osnovno spoznanje o Bibliji. Stražni stolp izhaja v jeziku urdu enkrat mesečno, dolga leta pa so imeli težave, ko so ga dobivali iz Indije. Sedaj se tiska v Pakistanu, prevaja pa v Indiji.
Pandžab (pomeni »pet rek«) je najbolj rodovitno poljedelsko področje dežele. Pridelujejo predvsem pšenico, riž, sladkorni trs in bombaž. Pandžab je tudi najgosteje naseljena pokrajina in podružnica Družbe Stražnega stolpa v Pakistanu je v Lahorju, glavnem mestu Pandžaba. Lahore, ki je le nekaj kilometrov od indijske meje, je zelo staro mesto, znano po starodavnih spomenikih, univerzah in akademijah. Med skoraj 2,5 milijoni prebivalci je petinpetdeset oznanjevalcev dobre vesti o Božjem Kraljestvu. Nekateri od njih so vest, ki jo oznanjajo Jehovine priče, poznali že dolga leta, toda šele pred kratkim so se predali Bogu in postali krščeni člani skupščine. Svetovne razmere, ki so se v sedemdesetih letih vidno poslabšale, so jih navedle, da so resno razmislili o naučenem in odgovarjajoče postopali, kakor kaže naslednji primer:
Leta 1955 je pričela neka žena preučevati z Jehovinimi pričami. Veselila se je naučenega in se vedno pripravila na študij. Občasno je obiskovala celo sestanke, čeprav jo je mož hotel od tega odvrniti. Govorila je tudi z drugimi in dnevno prebrala dnevni tekst tovarišicam na delu, ki so bile tako imenovane kristjanke, čeprav je bila navidez še vedno povezana s cerkvijo. Tako je vsekakor mislil njen mož. V teku let so z njo preučevale razne Priče, končno pa so s preučevanjem prekinili in jo obiskali le še od časa do časa, ker je vedno rada brala nove publikacije Skupnosti. Nekega dne pa je presenetila z vprašanjem, če se lahko krsti, ker misli, da je dovolj dolgo čakala, da bi postala Jehovina priča. Izkazalo se je, da že deset let ni več obiskovala cerkve. Študij je bil ponovno vzpostavljen in pričela je redno obiskovati sestanke, predala se je Bogu in novembra 1976 je bila krščena. Čeprav je že starejša, posveti oznanjevanju veliko časa in vodi z drugimi biblijske študije.
OB VZNOŽJU HIMALAJE
Več kot 1490 kilometrov v notranjosti dežele in 16 kilometrov severno od Rawalpinija leži Islamabad, novozgrajeno glavno mesto Pakistana. Po nekaj urah vožnje z avtomobilom se pride do gozdnatih hribov in dolin, od koder se vidi s snegom pokrite vrhove Himalaje. V Pakistanu je nekaj najvišjih vrhov sveta in večina njihove presenetljive lepote je zaradi nedostopnosti še nedotaknjena. Deset oznanjevalcev »dobre vesti«, ki se sestajajo v Rawalpindiju, deluje v glavnem v obeh velikih mestih. Dva od njih stanujeta v Islamabadu.
V KARAČIJU IN HYDERABADU
Potrebno je povedati, da je zelo težko v tako veliki deželi s tako malo oznanjevalci ohranjati pri ljudeh zanimanje, ki so ga pokazali za dobro vest o Kraljestvu. Ljudje, ki zares želijo resnico Božje besede, se trudijo, več izvedeti o njej. Karači, največje pakistansko mesto, ki je bilo nekoč skromna ribiška vas ob Arabskem morju v bližini ustja Inda, je za preko sedemdeset tamkajšnjih Jehovinih prič »področje«, ki šteje štiri in pol milijonov ljudi. Nekateri od njih se od časa do časa peljejo v približno 160 kilometrov oddaljeni Hyderabad, da tam sejejo seme resnice. Kako je tam nekaj teh semen pognalo korenine, pokaže naslednji primer:
Pred približno štirimi leti se je vpeljal študij z mlado gospodinjo. Ker je občutila, da mora bolj redno preučevati in obiskovati sestanke, je izkoristila priliko in šla v Karači, kjer je obiskovala enoletni nadaljevalni tečaj v bolnišnici. Hitro je napredovala in kmalu uporabila veliko časa za oznanjevanje svojim součencem, in leta 1974 je simbolizirala svojo predanost Bogu s krstom. Sedaj sta ona in njen mož edini priči v Hyderabadu in v pismu, ki ga je pred kratkim pisala, je izrazila cenjenje resnice in spodbud, ki jih dobi s pismi in z občasnimi obiski bratov iz Karačija. Pisala je, kako dnevno daje pričevanje mladim študentom medicine. Posebno zatem ko je imela predavanje o temah, kot so prenos krvi ali o prirojenih napakah, ima možnost pojasniti, kaj o tem govori Biblija. Mnogi jo z zanimanjem poslušajo in sedaj ima več biblijskih študijev.
S pomočjo Jehovinega duha in pod vodstvom angelov najdejo Jehovine priče v celem Pakistanu ljudi, ki želijo izvedeti resnico o Bogu. Priče v tej deželi so trdno odločene »dobro vest« še naprej vztrajno oznanjevati, dokler ne bodo zbrani vsi ti ljudje.