Vprašanja bralcev
● Ali bodo ljudje, ki bodo obujeni za življenje na zemlji, še vedno nepopolni in obremenjeni z Adamovim grehom, če je pokazano v Rimlj. 6:7, da je nekdo, ki ‚je umrl, oproščen greha‘?
V Rimljanih 6:7 piše: »Zakaj kdor je umrl, je oproščen greha.« Iz povezave se vidi, da je apostol Pavel govoril o kristjanih, ki so bili maziljeni z duhom in so takrat še živeli. V svojem življenju ,so bili krščeni v Jezusa Kristusa in so imeli dragoceno upanje v nebeško življenje. Da jih je Bog lahko mazilil s svetim duhom in jih je lahko sprejel kot svoje duhovne sinove, so morali prej »umreti«, kar zadeva njihov način postopanja nepopolnih ljudi; Bog bi jim moral odpustiti njihove grehe in jim pripisati človeško popolnost.
Ko pa je dal Pavel to pojasnilo o maziljenih kristjanih, je uporabil naravno in realno ponazoritev. Če jo uporabimo v razširjenem smislu, je pravilno tudi, če rečemo, da so tistemu, ki je umrl, odpuščeni grehi.
Ne postopno umiranje, temveč smrt je polna cena za greh. V Bibliji piše: »Plačilo za greh je smrt« (Rim. 6:23). To pomeni, da se nekega človeka po smrti ne bremeni več za grehe. Če se Jezus Kristus ne bi žrtvoval in če ne bi bil Božji namen, da jih obudi, ne bi ta človek nikoli več živel. Kljub temu bi bil prost svojih grehov, ker Bog njegovega slučaja ne bi več raziskoval in prizadetemu določil za njegove grehe neko drugačno kazen.
Lahko bi ga primerjali z nekom, ki je zaradi nekega zločina prestal zaporno kazen. Ko je odsedel svoj zapor, ne bo zanj sodna razprava obnovljena, in za isti zločin ne bo več kaznovan.
Človeku, ki je bil obujen iz smrti v zemeljsko življenje, se ne bodo več šteli v breme grehi, zaradi katerih je umrl. Kakor nekdo, ki je bil odpuščan iz zapora, ima sedaj priložnost, da se prilagodi zakonu. Kljub vsemu pa je obujeni še vedno isti človek. Njegova smrt ne povzroči nobenih sprememb njegove osebnosti in njegovih grešnih nagnjenj. Z vstajenjem ne postane popoln človek, ki ne bi bil podvržen od Adama podedovanemu učinku greha in nepopolnosti. Na osnovi svoje smrti ni proglašen za pravičnega. Kakor bivši kaznjenec se mora goreče truditi, da več ne služi svojim mesenim slabostim. Pričeti mora takorekoč tam, kjer je bil, ko se je ločil od življenja, in izkoristiti Božjo pripravo za dosego večnega življenja na Zemlji.
Na osnovi življenja, ki so ga živeli pred svojo smrtjo, bodo nekateri ljudje čutili večje nagnjenje k nepravilnostim kakor drugi. Zares beremo v Bibliji, da bo »vstajenje pravičnim in nepravičnim« (Dej. ap. 24:15). Zato bodo osebe, ki so bile ob svoji smrti nepravične, nepravične tudi po svojem vstajenju v zemeljsko življenje.
Čeprav so torej nekomu odpuščeni njegovi grehi, smrt ne povzroči nobene spremembe njegove osebnosti. Tisti, ki bodo obujeni v življenje na Zemlji, so iste osebe, kakršne so umrle — potomci grešnega Adama. Prav tako so nepopolni ljudje kakor tisti, ki so jih pred stoletji obudili Elija, Elizej, Jezus Kristus, Peter in Pavel. Ljudje, ki so v preteklosti umrli in bili obujeni, niso bili s tem spremenjeni v popolne ljudi, ki bi lahko večno živeli. Le če se bodo okoristili spravne daritve Jezusa Kristusa, bodo obvarovani pred smrtjo.
V Razodetju je Božja priprava za dosego večnega življenja — priprava, ki vključuje odpuščanje grehov — simbolično ponazorjena kot reka vode življenja (Razod. 22:1, 2). Samo če bodo obujeni »pili« iz te »reke«, bodo postopoma osvobojeni vseh grešnih nagnjenj in bodo dosegli človeško popolnost.
Šele ko bodo dosegli človeško popolnost, bodo v Jehovinih očeh v pravem smislu besede prišli do življenja. To je očitno razlog, zakaj je v Bibliji rečeno o tistih, ki so obujeni v življenje, da ‚niso oživeli, dokler se ne izpolni tisoč let‘, v katerih bo Kristus kot kralj vladal in bodo blagoslovi njegove spravne žrtve uporabljeni za človeštvo (Razod. 20:5).