Kdo je gospodar v vaši hiši?

DANES to ni nepotrebno vprašanje. Kanadski časopis Toronto Star je citiral naslednje besede profesorja, ki je na nekem seminarju o vlogi otrok in staršev rekel: »V severni Ameriki zastrašujoče raste število ‚oblastnih otrok‘, ki vladajo nad življenji svojih staršev in z njimi manipulirajo.«

Upoštevajmo, da ta profesor ni rekel, da starši tako želijo ali da priznavajo, da pri njih odločajo otroci. Toda če otroci ‚vladajo nad življenji svojih staršev in z njim manipulirajo‘, kdo je potem gospodar v hiši?

Mnogim otrokom se na primer posreči, uveljaviti svojo voljo z vpitjem in jezo. Mogoče se jim ne posreči vsakokrat, toda vendarle tolikokrat, da vedno znova poizkušajo s tem. So družine, kjer imajo otroci takorekoč veto-pravice glede tega, kar starši delajo, da, celo določajo, kdaj morajo priti domov in kdaj smejo oditi.

Ker je danes v mnogih družinah tako, bi se morali vsi starši, ne glede na to, če se borijo s tem problemom ali ne, ukvarjati z njim. Zakaj sploh nastane takšen problem? Kako ga lahko rešimo ali kako ga lahko preprečimo in kaj se s tem doseže?

Otroci-tirani, zakaj?

Zakaj marsikateri otrok poizkuša biti »gospodar« v hiši? Važen vzrok za to je dejstvo, da niso nepopolni samo starši, temveč tudi otroci. O tem beremo v Bibliji: »Neumnost je pripeta k dečkovemu srcu, a šiba strahovanja jo odpravi daleč od njega« (Preg. 22:15). Razen nepopolnosti pa igrajo svojo vlogo še drugi faktorji in vplivi, na primer naslednji:

Če hočejo starši s podkupnino pripraviti otroke, da bi bili spodobni, tako da rečejo: »Če se boš v trgovini lepo obnašal, dobiš bonbone«, ustvarjajo pogoje za to, da bo otrok »gospodar« v hiši. Ne, bonbonov mu ne dajejo iz ljubezni ali radodarnosti, temveč hočejo otroka s tem podkupiti ali izpolniti njegovo željo, s tem pa mu dajejo možnost, da jih obvlada. Ali misliš, da otrok tega ne opazi?

Marsikateri otrok se talko nauči vladati svojim staršem z neke vrste izsiljevanjem. Neki mladenič je rekel: »Jaz dobim vse, kar želim, ker moja mama misli, da se bom drugače grdo obnašal.« Da, on jo obvlada. »Tako se vsaj nauči poštenega obnašanja«, bo kdo pripomnil. Toda zgodi se ravno nasprotno; ta fant je namreč še rekel: »Seveda se moram dostikrat slabo obnašati, da ona opazi, da me ni zaman plačala.« Kdo torej koga vodi?

Nadaljnji faktor je zapeljivi svet okoli otroka. Vidi lahko, da drugi otroci plešejo svojim staršem po glavi, nato pa jih poizkuša posnemati. Čim starši opazijo, da je otrok kaj takega poizkusil, naj na to ljubeče, toda odločno reagirajo in mu pojasnijo, da ni on gospodar v hiši.

V Ulstru (Irska) so mnogi otroci zapeljani, da se pridružijo tolpam, ki mečejo kamenje in imajo v šolah kakor tudi v okolici svojih domov precejšen vpliv. Takšni otroci pridejo zlahka v nevarnost, da se tudi doma tako obnašajo, torej, da obvladajo tudi svoje starše. V poročilu, ki je bilo pred kratkim objavljeno o stanju na Irskem, je bilo rečeno:

»So starši, ki se bojijo celo lastnih otrok. ‚Saj je tako močan kakor odrasel‘, je rekla mati enajstletnega dečka, ‚zato sem z njim obiskala psihiatra. Bojim se ga namreč.‘«

Otrok lahko tudi poizkusi biti »gospodar« v hiši, ker ne ve točno, kdo ima sicer avtoriteto. Njegovi starši se morda stalno prepirajo in pričkajo. Oče vpije, da je on gospodar v hiši, nakar mu mati kljubovalno vrača zbadljive besede. Kaj bo storil otrok v takšnem primeru? Morda bo izkoriščal težave med staršema, tako, da očeta in mater spretno izigrava drug proti drugemu. Tako izvaja vpliv in je v določeni meri gospodar v hiši.

Kaj storiti?

Otrok je lahko zaradi mnogih faktorjev in težav postavljen v položaj, da postane gospodar v hiši, toda to ni v njegovem interesu. Ni srečen, temveč trpi in se nenormalno razvija.

V nekem poročilu iz Izraela je bilo rečeno: »Vladanje, ki ga izvajajo ti mladi tirani v družini, jih očitno napolnjuje s strahom pred surovo resničnostjo izven doma. ... Bojijo se, da ne bodo imeli nikogar, na katerega bi se lahko obrnili, če bi bili v stiski.«

Kako se lahko reši ta problem? Z novo teorijo ali z novim ravnanjem nekega otroškega psihologa to ni mogoče, temveč se ga lahko reši samo, če uporabimo nasvete, ki so bili pred mnogimi leti zapisani v Biblijo.

Stvarnik nam med drugim svetuje, naj gledamo na otroka kot na sestavni del družinske ureditve, v kateri je glava oče. Toda te naloge ne sme izvajati niti despotsko niti oblastno, temveč mora biti ljubeče obziren do žene in otrok (Kol. 3:18-21). Otrok pa lahko ta red spozna in spoštuje samo, če oče izpolnjuje svojo nalogo. Tudi mati naj vedno znova pokaže, da spoštuje to ureditev in se ji tudi sama podreja.

Kako dragoceno je, če se oče in mati trudita izpolniti svojo nalogo, kažejo posledice, ki nastanejo, če se to ne zgodi. V knjigi Starši in otroci, ki jo je napisal Haim G. Ginott, so omenjene družine, v katerih se oče izmika svojih nalog in je mati ‚najvišja oblast, na katero se sklicujejo v vseh važnih zadevah‘.

»Očitno se ta soprog izogne nalogi biti gospodar v hiši. Svojo ženo odkrito označuje za ‚predstojnika‘. Če ga otroci prosijo za kakšno odločitev, je običajno njegov odgovor: ‚Vprašaj mamo.‘ Otroci iz takega doma rastejo z malo spoštovanja in občudovanja do moških. Dečki kakor tudi deklice gledajo očeta skozi oči matere: kot sladkega, napol odraslega fanta, kot dobrohotnega norčka.« (Str. 104)

Vendar Božja beseda svetuje: »Očetje, ne dražite svojih otrok, temveč vzrejajte jih v strahu in svarjenju Jehovinem« (Efež. 6:4). Da, oče je poglavar družine, in on je dolžan bedeti nad vzgojo svojih otrok in imeti sam delež v njej. Ali je tako v vaši družini?

Nadalje pokaže Biblija, kakšno važno vlogo ima v družini mati. Spoštuje moža kot poglavarja in ga pri vzgoji otrok podpira. V Pregovorih 14:1 beremo: »Modra žena zida hišo svojo, neumna pa jo z rokami svojimi podira« (Primerjaj Preg. 1:8; 3. Moj. 19:3).

Ali to pomeni, da otrok nima nobene možnosti, razviti svojo osebnost ali jo oblikovati? Ne, ne pomeni to. Kadar mu starši naložijo določeno odgovornost in pustijo določeno svobodo, storijo to tako, da otrok ve, da ne določa vsega on. Mati bi lahko na primer, namesto da vpraša: »Kaj bomo delali danes popoldan?«, rekla: »Danes popoldne gremo na sprehod. Kam bi šli?« Tako da otroku določeno svobodo odločanja, istočasno pa ta opazi, da ni gospodar v hiši.

Bistven sestavni del

Toda samo tedaj, če se otroke vzgaja, se naučijo, da niso gospodar v hiši. Marsikateri starši pa so drugačnega mnenja — in gotovo tudi mnogo otrok. Toda upoštevajmo naslednjo izjavo nekega otroškega psihiatra (Wayne Weisnerja):

»Da bi iz otrok naredili olikane ljudi, jih je treba vzgajati, da, otroci si to celo želijo. Radi se puste vzgajati staršem, ki so dosledni in vedno pravični. Pri vzgoji morata biti starša popolnoma enotna, ker otrok takoj opazi, če obstaja določena neenotnost, in vidi v njej spodbudo za neposlušnost.«

To razumevanje je seveda v soglasju s tistim, kar je o najboljšem načinu vzgoje dal pred davnim časom zapisati Bog: »Šiba in strah dajeta modrost, deček pa, sam sebi prepuščen, dela sramoto materi svoji.« — Preg. 29:15.

Mnogo je družin, v katerih so otroci gospodarji v hiši, oni zapovedujejo svojim staršem in vse določajo. Toda takšne družine niso srečne. Niti starši niti otroci niso srečni in tudi ne morejo biti. Božja beseda razločno pokaže, da je neka družina lahko samo takrat zares srečna, če oče izpolnjuje svojo nalogo poglavarja in ga mati spoštuje in podpira. Tedaj se počutijo otroci varne in dobro vodene. To pa so važni predpogoji za to, da se razvijejo v uravnovešene, duševno zrele ljudi.