Zakaj Bog ljubezni kara?

»Blagor telesno sposobnemu možu, ki ga karaš, o Jah, in ga učiš iz zakona svojega« — Psalm 94:12, NS.

JEHOVA BOG želi, da ljudje živijo, da, da se življenja veselijo. Niti smrt brezbožnika mu ne ugaja, temveč želi, »da se brezbožnik obrne od svojega pota in živi« (Ezek. 33:11).

Ker se Bog za ljudi tako zelo zanima, je z žrtvovanjem popolnega življenja svojega ljubljenega Sina priskrbel odkupnino. »Kajti tako je Bog ljubil svet (ljudi), da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje« (Jan. 3:16).

Zanimanje za ljudi je Boga tudi navedlo, da je poskrbel za vzgojo in karanje. Povsem očitno se nihče od nas ne odlikuje s popolnostjo. Stalno se nam primeri, da delamo napake, z drugimi besedami: zgrešimo cilj našega truda, ki je v tem, da želimo postopati tako, kakor naj bi postopali. To je tudi pomen hebrejske in grške besede »grešiti«, namreč »zgrešiti cilj«. Zato se nas mora vzgajati in se moramo popravljati. V karanju naj vidimo dokaz Božje ljubezni, ker ni mišljeno samo kot kazen, temveč naj bi bili s tem na nek način vzgajani v pravičnosti, kakor vzgaja oče svoje sinove (Heb. 12:5—11).

Vzemimo na primer, da je nek mož sam v ladji na odprtem morju, in nima več dovolj hrane in vode. Če bo bodisi iz nevednosti ali pomanjkljivega znanja v trudu, doseči kopno, ubral napačno smer, bo umrl. Če pa mu nekdo kakorkoli lahko da razumeti, kakšen popravek smeri je potreben, in mu tako reši življenje, mu bo za to gotovo hvaležen. Bilo bi nespametno, če bi spodbudo, naj smer popravi, zameril ali jo odklonil.

Ravno tako se moramo vsi, ki smo podedovali grešnost, redno popravljati, da bi stopili na ozko pot, ki vodi v življenje, in na njej ostali. Brez popravkov bomo neizogibno zavili z nje in prišli na široko pot, ki vodi v uničenje (Mat. 7:13, 14).

Že od otroštva ljudje pokazujejo, da so nepopolni in potrebujejo korekturo ali karanje. Zato je potrebno, kakor lahko potrdijo vsi starši, veliko ljubezni, da se otroka pravilno vzgoji in se mu v srce in razum vsadi spoštovanje do biblijskih načel. Ne piše zaman v Pregovorih 22:15, da je »neumnost pripeta k dečkovemu srcu« in je potrebna vzgoja, da bi prišel otrok tako daleč, da se pusti voditi realnostim življenja in resnici namesto neumnostim, kratkovidnosti in otroškim predstavam.

Vse to postavlja potrpljenje staršev na preizkušnjo in tudi njihovo pripravljenost, poučevati otroka s sposobnostjo vživljanja, s potrpljenjem in ga vzgojiti k življenju, ki prispeva k poznejši sreči. Če otrok le počasi nekaj sprejema ali če ne posluša, smo lahko nagnjeni k temu, da odnehamo ali menimo, da je situacija brezupna. Zlahka nas obvladata užaljenost ali jeza. Toda ljubezen ne dopušča, da bi odnehali zaradi neke neprijetne situacije. Odtegniti otroku potrebno vzgojo, povezano s potrpežljivim, premišljenim karanjem, ne bi bil znak ljubezni, temveč bi izdajal pomankljivo ljubezen, ker ona skrbi za to, da gre ljubljeni osebi dobro tako sedaj kakor tudi v bodočnosti. (Glej Pregovori 13:24). Ljubezen se tudi ne da »razdražiti, ne misli hudega.« Ona »vse upa« (1. Kor. 13:5, 7).

Ljubeči oče in ljubeča mati zato pri otrocih ne prenehata upati, dokler sploh še obstaja vzrok za upanje. Starši, ki res skrbijo za svoje otroke, ne vržejo brez nadaljnjega puško v koruzo, ne ustrašijo se tega, da bi dajali svojim otrokom razumno in ljubeče potrebno vodstvo in karanje. Potrpežljivi so.

‚KAKOR OČE, KI KARA SVOJEGA SINA‘

Mar ni čudovito videti, kako starši na tak način posnemajo odličen zgled, ki nam ga daje Bog? Nad svojimi služabniki enostavno ne obupa, temveč je do njih presenetljivo potrpežljiv. Ko so na primer v Nehemijevih dneh leviti molili k Bogu, so omenili to, kar se je Izraelcem zgodilo v puščavi Sinaj; rekli so:

»Ali oni, očetje naši, so ravnali prevzetno ... in so se branili poslušati in se niso spomnili čudovitih del tvojih, ki si jih storil med njimi, temveč v trdovratnosti svoji in v uporu svojem so si postavili glavarja, da bi se vrnili v sužnost svojo. Ali ti si Bog mnogega odpuščanja, milostiv in poln usmiljenja, počasen v jezi in obilen v milosti, ti jih nisi zapustil« (Nehemija 9:16, 17).

Razen tega, da je Bog potrpežljiv, lahko opazimo tudi v tem, da ima njegova očetovska vzgoja in karanje vedno tudi pozitivno stran — čeprav bi lahko bila za pokaranega boleča. S tem zasleduje koristen namen. Zato nas v Pregovorih 3:11, 12 spodbuja: »Karanja Jehovinega, sin moj, ne zametaj in strahovanje njegovo naj ti ne preseda: zakaj kogar Jehova ljubi, tega strahuje, in to kakor oče sina, katerega ima rad.« (Primerjaj Hebrejcem 12:5—11).

Bog se torej ne obnaša kakor maščevalni vladar, ki se jezi in srdi zato, ker nekdo njegovih zakonov ni držal. Res je, da je Bog jezen zaradi tehtnih grehov, in to upravičeno (4. Mojz. 25:1—3). Toda njegova jeza ne izhaja iz sebičnosti ali osebnega ponosa. On najbolje ve, kako strašne posledice lahko ima greh, kako uničujoč je lahko strup njegovega vpliva in kako razdiralno deluje na človekovo srečo. Preziranje Božje suverenosti nikoli ne more voditi do česa dobrega in je samo v škodo. S tem škodujemo sami sebi in neizogibno tudi drugim. Ljubeči Bog lahko zato greh samo mrzi; ne more ga malomarno prezreti. Bog je sicer »počasen za jezo«, toda če postopa proti grehu, dela to zato, da bi preprečil nadaljnjo škodo, ki lahko zaradi greha nastane (2. Mojz. 34:6; primerjaj Psalm 106:36—40).

Razen tega se Jehova v strogosti (ali blagosti) karanja ne ravna po togem pravilu, temveč po obstoječih potrebah. V Izaiji 28:23—29 navaja Jehova za ponazoritev poljedelca in reče:

»Nagnite ušesa in čujte glas moj, poslušajte in čujte govor moj! Ali neprestano orje oratar za setev? brazdi li in vlači vedno zemljo svojo? Ni li tako? Ko je poravnal površje njeno, seje koper ali trosi kumino ali deva vanjo po vrsti pšenico in ječmen na obtaknjeno leho in pirjevico na obmejek. Tako ga poučuje Bog njegov, da prav ravna in ga uči. Kajti kopra ne mlatijo z mlatilnico, tudi po kumini ne vlačijo voznega kolesa, temveč s palico otepajo koper in s šibo kumino (s cepi). Drobi li se krušno žito? Ne, ne bo ga neprenehoma trl; ko žene kolesa voza svojega in konje svoje čezenj, ga ne razdrobi. Tudi to prihaja od Jehove nad vojskami, ki je čudovit v svetu, velik v razumnosti.«

Poljedelec ne orje stalno zemljo, temveč samo tako dolgo, kakor je potrebno. Židovski kmet je drobna semena raztrosil, medtem ko je druga, dragocenejša zrna sejal v vrste. Ob mlačvi niso mlatili drobna, nežnejša semena s težkimi pripravami, ker bi jih zdrobili, temveč s palico ali cepom. Celo večja, trša semena, ki so jih mlatili s težkimi pripravami, kakor so bile lesene sani za mlačev ali kolo od voza, niso tako dolgo mlatili, da bi bila čisto zdrobljena. Ravno tako odmerja Jehova karanje in vzgojo na razumen, pravičen in ljubeč način, kakor zahteva vsakokratna situacija — nežno, zmerno, s poudarkom ali celo s strogostjo. Samo tisti, ki se zavestno upirajo njegovemu potrpežljivemu trudu, da jim pomaga, bodo občutili njegovo uničevalno moč.

PASTIRJI ZA IZGRADNJO IN ZAŠČITO ČREDE

Koristno je opazovati zgled Božjega Sina, »dobrega Pastirja« Božjih ovc (Jan. 10:11). Na Zemlji je odseval Božje lastnosti in je bil vsem, ki služijo kot pastirji v krščanski skupščini, zgled. Kako je postopal s svojimi učenci v preteklosti in kako ravna z njimi danes? Sam je prisrčno povabil:

»Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim. Vzemite jarem moj nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen: in najdete pokoj dušam svojim. Kajti jarem moj je sladek in breme moje je lahko« (Mat. 11:28—30).

Njegova ohrabrujoča drža do pokesanih grešnikov se spozna v priliki o možu, ki je imel sto ovc, pa se je ena izgubila. Devetindevetdeset ovc je pustil in šel iskat eno izgubljeno. Ko jo je našel, ni kričal nanjo in ni jo obrcal, ker je zablodila, temveč je Jezus rekel: »Zadene (jo) vesel na rame svoje, in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ‚Radujte se z menoj! zakaj našel sem ovco svojo, ki se je bila izgubila.‘« Jezus je dodal, da je »radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore« (Luk. 15:1—7).

Kakor je rekel apostol Pavel, se mora vsak krščanski starešina ‚držati se zveste besede, ki je v soglasju z naukom, da bo zmožen opominjati v zdravem uku in prepričevati nasprotno govoreče‘ (Titu 1:9). Da, včasih morajo starešine morda koga v skupščini, kjer služijo, pokarati. To za starešine ni nič razveseljivo; ni jim lahko, toda vedo, da so ‚poučna svarila pot življenja‘ in da ‚Jehova kara tiste, ki jih ljubi‘ — tudi nje same (Preg. 6:23; 3:11, 12; Heb. 12:6). Ugotavljajo, da so na mestu besede: »Kdor svari človeka, dobi pozneje več naklonjenosti, nego kdor se dobrika z jezikom« (Preg. 28:23). Če torej zahtevajo okoliščine, ne bodo oklevali, da tistim, ki so v zmoti, brez ovinkov pokažejo, da bi morali svoje obnašanje spremeniti (Preg. 27:5). Kakor Bog, sledijo tudi oni pozitivnemu namenu.

S kakšnim stališčem pa naj bi se starešina obrnil na nekoga, ki napačno ravna? Če zavzame starešina držo policista, ki ima opravka s kaznjencem, ali kakor odvetnik, ki zaslišuje osumljenca, prizadeti gotovo ne bo ugodno reagiral (1. Pet. 5:2, 3, 5). Če pa je starešina sočuten v zavesti, da je sam nepopoln in ni zavarovan pred grehom, lahko pokaže duha bratstva (Gal. 6:1). Ni v prvi vrsti zato tukaj, da bi obsojal, temveč da bi pomagal, in če njega, ki je v zmoti, tako ogovori, bo ta gotovo ugodno reagiral (1. Petr. 3:8). Vsak primer je drugačen, zato je razumno, najprej pobliže spoznati okoliščine, namesto da bi naredil prenagljene zaključke (Preg. 18:15; 21:11).

Pokarani bo morda nasprotoval ali se izgovarjal, toda potrpljenje in prijaznost lahko v takšnem primeru veliko naredita (Preg. 25:15; 2. Tim. 2:24—26). Prepričan naj bo o tem, da je starešinam njegova blaginja res pri srcu; njegovi bratje so. Celo če okoliščine zahtevajo poudarjeni nasvet, mogoče celo strogo karanje, naj starešine vedno mislijo na to, da ne smejo sovražiti in obsojati človeka, temveč greh (Juda 23). Osebe, ki zavračajo vse poizkuse, da bi se jim pomagalo, ki se trmoglavo obnašajo in težkega greha ne obžalujejo, se zato izkažejo za nevarnost v skupščini in morajo biti v njenem interesu izključene. Celo takrat je lahko in naj se da biblijski nasvet, da bi ti ljudje spoznali, da so pozneje spet lahko sprejeti v skupščino, če se odkritosrčno pokesajo.

Kaj pa pomeni nekoga »pokarati«? Ali sledi karanje v krščanski skupščini v glavnem zato, da se nekoga osramoti ali kaznuje? Ali bi bilo »karanje« to, če bi samo objavili, da je neka oseba kriva napačnega postopanja, in če bi takšno postopanje obsojali? Sedaj bomo videli, kaj pravi k temu Biblija.

[Slika na strani 202]

»Kogar Jehova ljubi, tega strahuje, in to kakor oče sina, katerega ima rad« (Preg. 3:12).

[Slike na strani 203]

MLATILNE SANI

PALICA

CEP

KOLO VOZA