Radodarnost je nagrajena

»DUŠA radodarna se obilo nasiti, in kdor napaja, tudi sam bo napojen.« (Preg. 11:25) Kdor je zares radodaren, se mu ni treba bati, da bo zato prišel v pomanjkanje.

Toda da smo v to prepričani, potrebujemo vero. Da, Biblija povezuje radodarnost z vero. V Jakobu 2:14—17 beremo: »Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? more li ga ta vera rešiti? Ako je brat nag ali sestra in pogrešata vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: Pojdita v miru, ogrejta se in nasitita! a jima ne podelite, kar je potrebno telesu, kaj to pomaga? Tako tudi vera, ako nima del, je mrtva sama po sebi.«

Nekdo si lahko reče: »Če velikodušno dajem od svoje posesti, da pomagam bratom in sestram, morda ne bom imel kaj vzeti iz zaloge, če bom kdaj prišel v finančne težave. Kdo pa mi bo takrat pomagal?« Takšne misli lahko nekoga ovirajo, da bi svoja sredstva radodarno uporabljal. Mora torej zares verovati, da bi bil prepričan v to, da z radodarnostjo svoje bodoče varnosti ne postavlja na kocko. Da, potrebna je vera za to, da smo prepričani, da bo Božji duh, ki deluje na srca in razum naših bratov v veri, deloval nanje, da nam pomagajo, če bi res prišli v stisko.

Razen vere mora imeti radodaren človek tudi pravilen nagib. Če na primer ne bi imel ljubezni, bi bilo njegovo dajanje v Božjih očeh brez vrednosti. Apostol Pavel poudarja to z besedami: »Ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.« — 1. Kor. 13:3.

Kdor daje zato, da bi ga ljudje hvalili, bo dobil laskave pohvale, za katere mu gre, toda njegovo dajanje mu ne bo prineslo nobenega drugega plačila. To je Jezus pojasnil, ko je govoril o takšni vrsti dajanja, z besedami: »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da jih hvalijo ljudje. Resnično vam pravim: Prejeli so plačilo svoje. Ti pa, kadar daješ miloščino, naj ne ve levica tvoja, kaj dela desnica tvoja: da bode miloščina tvoja na skrivnem, in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne.« — Mat. 6:2—4.

Kdor uporablja svoj čas, svoja sredstva in sposobnosti samo za to, da bi na druge naredil vtis ali da bi dosegel neke osebne prednosti, si ne pridobi nobenih zaslug. Radodarnost kristjana naj temelji na nesebičnosti. Jezus Kristus je rekel: »In če posojate tistim, od katerih upate zopet prejeti, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmo enako ... posojajte, ne pričakujoč ničesar; in veliko vam bode plačilo, in sinovi bodete Najvišjega: zakaj on je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem.« — Luk. 6:34, 35.

Jezusovi poslušalci so bili ljudje, ki so se bili dolžni držati Mojzesovega zakona, postave, ki je od njih zahtevala potrebnim kmetom posojati brez obresti. (2. Moj. 22:25) Zato ne bi bilo celo za nekoga, ki je bil na slabem glasu, da je grešnik, nič nenavadnega, če bi brez obresti posodil tistemu, ki mu lahko vrne. »Grešnik« je lahko dal celo z namenom, da mu posojilojemalec pozneje s čim ustreže. Radodarnost, h kateri je spodbujal Jezus, pa je šla preko tega, kar bi storil nekdo, ki je znan kot »grešnik«. Zahtevala je, naj posnemajo Jehovino radodarnost, radodarnost, ki se je na omembe vreden način raztezala celo na nehvaležne ljudi. Predani nasledniki Jezusa Kristusa morajo biti torej pripravljeni pomagati ljudem, ki so v resni potrebi ter jim gospodarske razmere ne omogočajo, da bi dolg kdaj vrnili. To resnično zahteva ljubezen in vero.

Kdor ne daje iz pravilnih nagibov, bi lahko hudo grešil. To dokazuje primer Ananije in Safire. Oba sta videla, kako so drugi radodarno prodali svoje imetje in izkupiček dali na razpolago apostolom, da so lahko pomagali potrebnim bratom v veri. Očitno sta hotela Ananija in Safira uživati hvalo drugih za svojo radodarnost. Nista pa verjela, da bo Bog zanju skrbel. Prodala sta njivo, čeprav jima tega ne bi bilo treba narediti, nato pa sta se dogovorila, da bosta darovala samo del denarja. Na lažen način sta hotela biti radodarnejša, kot sta v resnici bila, tako da sta rekla, da darujeta celoten izkupiček od njive. Po apostolu Petru je Bog razgalil namerno prevaro in izrekel nad njima smrtno obsodbo. — Dej. ap. 5:1—11.

Da bi torej Jehova z ugodjem gledal na radodarnost, mora ta slediti iz pravilnih nagibov. Jehova bo nagradil radodarne ljudi, blagoslovil jih bo in krepčal, tako da bodo lahko vzdržali v težkih časih, ne da bi bilo oškodovano njihovo duhovno življenje. Jehova svojih radodarnih služabnikov ne bo pustil na cedilu; ne zapusti jih, če pridejo v brezupen položaj. Tudi če jim je nekaj zelo težko ali če prehodno doživijo gospodarske težave, ne obupajo in svojega upanja ne opustijo. V Pregovorih beremo: »Sedemkrat pade pravični, a zopet vstane.« (Preg. 24:16) Psalmist je svoje zaupanje takole izrazil: »V Boga upam, ne bom se bal: Kaj mi more storiti meso?« — Ps. 56:4.

Razen tega tudi drugi ljudje, ko vidijo, da je zelo radodaren človek res prišel v stisko, mu mnogo raje pomagajo kakor skopuhu. V krščanski skupščini bo Božji duh, ki deluje na razum in srce njenih članov, te spodbudil, da bodo pomagali potrebnim sokristjanom. Na ta način nagradi Jehova Bog radodarnost po sokristjanih.

Resnična radodarnost je res izraz ljubezni, včasih pa zahteva ljubezen, da smo s svojo radodarnostjo malo zadržani. So na primer ljudje, ki so lahkomiselni in leni in se ne zaposlijo, čeprav bi delo lahko dobili. Njim bi bilo v škodo, če bi se okoriščali z radodarnostjo drugih. Pri takih ljudeh naj bi se uporabilo biblijsko pravilo: »Če kdo noče delati, naj tudi ne jé.« — 2. Tesal. 3:10.

Kako daleč lahko seže radodarnost nekega človeka, je odvisno tudi od osebnih razmer. Odgovornost, skrbeti za svoje domače ima na primer prednost. Zato bi bilo nepravilno, če bi nek oče dajal drugim toliko, da za svojo družino ne bi mogel dobro skrbeti. — 1. Tim. 5:8.

Kljub temu je lahko nekdo, ki ima v materialnem pogledu malo, radodaren. Mogoče ima priliko uporabljati svoj čas za osamljene ljudi. Z razgovorom jih lahko ohrabri. Mogoče lahko z drugimi kaj skupaj dela, kar jih izgrajuje, četudi gre samo za to, da gre z njimi v park ali v gozd na sprehod. Končno lahko dajemo drugim tudi svojo telesno moč, tako da jim pomagamo v praktičnem pogledu.

Čeprav je človek podvržen določenim mejam, lahko vseeno občuti, kako blagodejno deluje, če je »vesel dajalec«. (2. Kor. 9:7) Če je v tem, kar ima, radodaren, in če uporablja pri dajanju sposobnost razločevanja, bo nagrajen z notranjim veseljem in zadovoljstvom. Zadovoljen je, ker ve, da je ravnal v soglasju z Božjo voljo. Za to je lahko prepričan o tem, da bo še naprej čutil Božje vodstvo, skrb in blagoslov.

Da, če se odkritosrčno zanimamo za blaginjo drugih, se čutimo prisiljene k temu, da jim stojimo ob strani, tako da jim velikodušno dajemo svoj čas, moči in od svoje posesti. Če tako postopamo, bomo kot Božji služabniki, ki uživajo njegovo naklonjenost, še naprej bogato nagrajeni.