Bog neprimerljive ponižnosti

KER BOG JEHOVA ni nikomur podrejen ali podložen, je zares najvišji Suveren. Kot vseveden Bog ne potrebuje nobenega svetovalca (Iza. 40:13). On je merilo za to, kaj je dobro, pravično in ljubeznivo. Njegova moč je neizpodbitna. Njegov položaj ni omajan s tem, če katerokoli stvarjenje nekaj stori ali ne.

Mi nepopolni ljudje Bogu Jehovi ne moremo dati ničesar, kar bi mu koristilo. Mladi Elihu je na to spomnil Joba z besedami: »Če grešiš, kaj mu (Bogu) škoduješ? in če se množe prestopki tvoji, kaj Mu prizadeneš? Če si pravičen, kaj Mu daješ? ali kaj prejema iz roke tvoje? Možu, kakor si sam, more škodovati tvoja brezbožnost in sinu človeškemu koristiti tvoja pravičnost« (Job 35:6—8).

Čeprav grešni ljudje ne morejo omajati njegovega položaja, se je Bog Jehova v svoji veliki ponižnosti pripravljen ukvarjati z njimi. Navdihnjeni psalmist je pisal: »Kdo je enak Jehovi, Bogu našemu, ki stoluje v višavi? Ki se ponižava, da vidi, karkoli je v nebesih in na Zemlji; ki iz prahu povišuje ubožca, iz blata dviguje siromaka, da ga posadi med plemenitnike« (Ps. 113:5—8).

Kako zelo se Jehova razlikuje od nepopolnih ljudi! Ljudje, ki imajo dobro izobrazbo in so bistroumni, postanejo večkrat nepotrpežljivi z ljudmi, ki počasneje dojemajo. Da, morda so preveč ponosni, da bi se družili z ljudmi, ki nimajo tolikih sposobnosti. Toda Bog Jehova se ne boji izkazovati milosti tistim, ki jih celo ljudje prezirajo: malim in siromašnim.

Job je primer moža, ki je prišel v obžalovanja vreden položaj ali takorekoč v »pepelno jamo«. Zatem, ko je Job vse izgubil, je ves bolan sedel »sredi pepela«, verjetno kakor izobčenec na mestnem smetišču (Job 2:8). Pred tem je bil na častnem položaju spoštovanega starešine in sodnika pri mestnih vratih. Toda sedaj je moral trpeč prenašati žalitve nesramnih ljudi. Vzkliknil je: »Tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal sem jim v prislovico! Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem« (Job 30:9, 10).

Bog Jehova je torej pripravljen pomagati preziranim ljudem, kakršen je bil ponižani Job. Vedno znova je povišal ljudi, ki so bili s človeškega stališča čisto nepomembni.

David se je tega zavedal. Priznal je, kaj je Bog zanj storil, in je rekel: »Ljubeznivost (ponižnost, NS) tvoja me je poveličala« (2. Sam. 22:36). Ker je bil David najmlajši Jesejev sin, je bilo najmanj verjetno, da bi prišel v poštev za kralja nad Izraelom. Njegov oče ga niti ni poklical s paše, da bi ga predstavil preroku Samuelu, temveč mu je predstavil samo ostalih sedem sinov. Šele na Samuelovo zahtevo je dal Jesej poklicati Davida s paše. Samuel je končno Davida »pomazilil sredi bratov njegovih« (1. Sam. 16:6—13). Jehovina ponižnost je bila torej tista, ki se je izkazala v tem, da je upošteval mladega Davida, ki je tega pastirja naredila velikega.

Jehova izbira bodoče, z njegovim Sinom Jezusom Kristusom povezane vladarje izmed ljudi, na katere gleda svet zviška! Krščanski apostol Pavel je usmeril pozornost na to, ko je pisal, »da ni poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti modre, in kar je slabotnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano« (1. Kor. 1:26—28).

Posebno vpadljivo je dejstvo, da je Jehova v svoji veliki ponižnosti vedno znova prenašal uporno obnašanje Izraelcev. Po svojem preroku Izaiji je pojasnil: »Iztezal sem roke svoje ves dan k ljudstvu upornemu, ki hodijo po svojih mislih, po potu, ki ni dober« (Iza. 65:2).

Takšna ponižnost je res omembe vredna. Bog Jehova je stalno ‚iztezal svoje roke k Izraelcem‘ in jih prosil, naj se vrnejo k njemu, da bi jih lahko blagoslavljal. In to je delal, čeprav ga je njihova trmoglavost zelo bolela. Biblija nam poroča: »Ali oni so se uprli in žalili duha svetosti njegove« (Iza. 63:10). Šele zatem ko je Jehova stoletja rotil neposlušne Izraelce, jih je končno izročil roki sovražnikov. Kljub temu posameznim Izraelcem ni zaprl poti k sebi. Hotel je, da bi se pokesali in ustvarili pogoje za to, da jim bo lahko posvetil svojo pozornost in dal svoj blagoslov. Ljubeče jih je še naprej vabil: »Vrnite se k meni, in obrnem se k vam« (Mal. 3:7).

Kako pa je danes? Besede, ki jih je apostol Pavel govoril v Atenah, še vedno veljajo: »Bog torej ukazuje sedaj ... vsem ljudem povsod, naj se izpokore« (Dej. 17:30). V svoji veliki ponižnosti in brezmejni ljubezni je dal Bog Jehova za svet svojega Sina. Tako je bila ljudem dana priložnost priti v Božjo milost in dobiti upanje na večno življenje (Jan. 3:16).

Ker je Jehova Bog tako neprimerljive ponižnosti, ne more prenašati ponosa. V Bibliji beremo: »Gnusoba je Jehovi vsak prevzetni v srcu« (Preg. 16:5). »Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost« (Jak. 4:6).

Ker je Bog Jehova ponižen, se njegovi skromni služabniki zavedajo njegove pomoči, ki nikoli ne odpove. On sicer vlada nad vsem, toda nobenemu njegovemu služabniku se ni treba bati, da bi ga On prezrl. »Vzvišen je Jehova«, piše v Psalmu 138:6, »vendar gleda na nizkega, a prevzetnega spozna oddaleč.« Človeka, ki je znan ali ugleden, toda ponosen, Jehova ne upošteva. Toda ponižen človek je v njegovih očeh dragocen. Jezus Kristus je svoje učence spodbudil z besedami: »Ne prodajajo li pet vrabcev po dva vinarja? in ne eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom. A vam so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Ne bojte se torej; boljši ste od mnogo vrabcev« (Luk. 12:6, 7).

Kako hvaležni smo lahko mi vsi, da je Jehova ponižen Bog! Sicer bi bilo nemogoče priti v njegovo milost. Njegova ponižnost pa naj bi nas navedla, da ga posnemamo. Povsem naj bi se strinjali z besedami iz Pregovorov 8:13: »Napuh in prevzetnost in hudobno pot in usta, spačenostim vdana, jaz sovražim.« Če se trudimo razviti takšno sovraštvo, smo lahko prepričani o tem, da nam bo Jehova, Bog neprimerljive ponižnosti, še naprej poklanjal svojo milost.