Zadovoljstvo — cilj vreden truda

ZELO lepo je, če je nekdo zadovoljen s tistim, kar ima. Zadovoljstvo veliko prispeva k sreči in notranjemu miru vsakega človeka.

V tem svetu pa nas lahko marsikaj vznemiri in naredi nezadovoljne. Vidimo mnogo nepoštenosti, krivičnosti in pokvarjenosti raznih vrst. Posamezniki se morda trudijo postopati pravično, toda Salomonove besede o človeškem trudu, da popravi krivičnost v svetu, še vedno veljajo: »Kar je krivo, se ne more zravnati, in česar ni, se ne more šteti« (Prop. 1:15).

Čeprav ne zapiramo oči pred krivičnostjo, moramo vendarle priznati, da določenih stvari enostavno ne moremo spremeniti. Namesto da bi nas nekaj takega stalno vznemirjalo, se raje obrnimo k pozitivnim in izgrajujočim stvarem, sicer se lahko toliko vznemirimo, da se ne moremo več niti veseliti česa dobrega. Neki biblijski izrek pravi takole: »Vsi dnevi trpina so slabi, a če je srce veselo, ima pojedino vedno« (Preg. 15:15).

Da, čeprav živi nekdo v materialnem obilju, lahko dopusti, da je potrt zaradi skrbi. Če dovoli, da izgine njegovo zadovoljstvo, bo slep za dobra dela, ki jih je prejel. Kdor ima, nasprotno, malo, pa ne pusti, da bi na njegovo razpoloženje vplivale neprijetnosti, dan za dnem občuti srčno radost. Na osnovi svojega pozitivnega stališča je veder, kot da bi bil vedno praznično razpoložen. Tako se je dogajalo tudi apostolu Pavlu, ki je sebe in svoje sodelavce označil za »žalosteče se, a vedno vesele« (2. Kor. 6:10).

Toda kako lahko dosežemo tiste vrste zadovoljstvo, ki nekomu v življenju daje občutek, kot da »ima pojedino vedno«?

Osnovno pri tem je med ostalim spoznanje, da sreča ni v glavnem odvisna od materialne posesti. Ljubeč, miroljuben duh prispeva v družini k sreči več kakor najboljša jedila ali materialne udobnosti. To potrjujejo različni stavki iz Pregovorov. Tako je na primer rečeno: »Boljša skleda zelja, kjer je ljubezen, nego pitan vol, kjer je sovraštvo« (Preg. 15:17). »Bolje, da imaš malo s pravičnostjo nego veliko dohodkov s krivico« (Preg. 16:8). »Boljši je grižljaj suhega kruha s pokojem nego hiša, polna zaklanih živali, s prepirom« (Preg. 17:1).

Upoštevanje resnice, ki pride v teh pregovorih do izraza, deluje v blagor cele družine. Starši, ki dajejo materialnim interesom primerno mesto, imajo več časa za svoje otroke. Tako lahko nastane prisrčna naklonjenost med njimi, tako da v družini vladata mir in harmonija.

Važen pogoj za zadovoljstvo je spoznanje, da je dober odnos s Stvarnikom najdragocenejše, kar obstaja. »Boljše je malo s strahom Jehovinim (to se pravi: ‚z zdravim spoštovanjem do njega‘),« pravi Biblija, »nego obilen zaklad z nemirom« (Preg. 15:16).

Do »nemira«, to se pravi do zmede in neumornega truda in boja pride, če pusti človek Stvarnika ob strani in postane pridobivanje materialne posesti v njegovem življenju najvažnejši cilj. Ko njegove moči tedaj uniči takšen »nemir« in so dnevi njegovega življenja šteti, občuti določeno praznino in nesmisel. Ne ve, kaj se bo zgodilo s stvarmi, ki jih je nakopičil v neutrudnem delu. Navdihnjeni psalmist je napisal: »Zares, kakor senčna podoba hodi človek, res, za nič se toliko vznemirja: kopiči imetje, a ne ve, kdo to pograbi« (Ps. 39:6). Tudi modri kralj Salomon je rekel: »In zasovražil sem ves trud svoj, s katerim sem se trudil pod soncem, zato ker ga moram zapustiti človeku, ki bode za menoj. In kdo ve, bode li moder ali nespameten? Pa vendar bo vladal vsemu, kar sem s težkim trudom in z modrostjo pridobil pod soncem« (Prop. 2:18, 19).

Materialistično usmerjeni ljudje živijo pogosto vsebinsko revno, razočaranj polno življenje. To pa ne velja za ljudi, ki Stvarnika dostojno spoštujejo. Zato je lahko kralj Salomon zaključil svoje razmišljanje o človeškem trudu in boju z besedami: »Poslušajmo konec vse propovedi: Boga se boj in zapovedi njegove izpolnjuj, kajti to je vsa dolžnost človekova« (Prop. 12:13).

Kdor ima zdrav strah pred Stvarnikom, ne naredi napake, da bi vse svoje življenje zgradil na materialnih težnjah. Imel bo stališče kakor apostol Pavel, ki je pisal: »Ničesar nismo prinesli na svet, ker tudi odnesti ne moremo ničesar; če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni« (1. Tim. 6:7, 8). S takšnim realnim stališčem do materialnih stvari je človeku prihranjeno veliko razočaranje, v primeru da se spremenijo razmere in izgubi posest.

Razen tega ljudi, ki se bojijo Jehove Boga, ne zgrabi panika, če se zgodi nesreča. Vedo, da jih njihov nebeški Oče ne bo pustil na cedilu, tako da bi bili popolnoma nemočni. Mislijo prav tako kakor navdihnjeni psalmist, ki je zapisal: »V Boga upam, ne bom se bal; kaj mi more storiti človek?« (Ps. 56:11)

Kdor je v zaupnem odnosu z Jehovo Bogom, je lahko zadovoljen, ne glede na to, kakšne razmere bi tudi nastopile. Ve, da so težave, ki bi jih moral prenašati, v primerjavi s čudovito nagrado, večnim življenjem, ki mu ga lahko da Bog, ‚kratke in lahke‘ (2. Kor. 4:17). Zato ohranja svoj srčni mir in z zaupanjem gleda v prihodnost. To je delal tudi krščanski apostol Pavel. V svojem pismu Filipljanom je pisal: »Jaz sem se namreč naučil, zadovoljen biti s tem, kar imam. Znam se tudi ponižati, znam tudi v obilosti živeti; sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanju. Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu« (Fil. 4:11—13).

Doseči zadovoljstvo, kakršno je imel apostol Pavel, je gotovo cilj, ki je vreden truda. Prispeva k temu, da so človeku prihranjene bolečine, razočaranja in praznina, ki nastopijo v življenju, ki ga obvladajo edino materialne težnje. In človeku omogoči premagati neprijazne razmere, najti radost v življenju in prispeva tudi k sreči drugih.