Navidezno kraljestvo ni kraj zavetja

1. Kaj je hotel reči Jezus v priliki o gorčičnem semenu in z opozorilom na katero prerokbo to soglaša?

KAJ je hotel reči Jezus s priliko o gorčičnemu zrnu — drobnem semenskem zrnu, ki se je razvilo v drevo? Gotovo je hotel s tem reči nekaj, kar je v soglasju z njegovim opozorilom na negativno sliko iz Izaije 6:9, 10. (Mat. 13:13-15). To priliko (tretjo v seriji sedmih prilik) je pojasnil z naslednjimi besedami: »Nebeško Kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga človek vzame in vseje na njivi svoji. To je res najdrobnejše izmed vseh semen: kadar pa zraste, je večje od zelišč in postane drevo, da prilete ptice nebeške in si delajo gnezda po vejah njegovih.« — Mat. 13:31, 32.

2. Kaj je v izdaji Watchtower, 15. maja 1900, v kateri je gorčično drevo ponazorjeno s cerkvijo, rečeno o pticah nebeških, ki se naselijo v vejah drevesa?

² V časopisu Zion’s Watchtower, 15. maja 1900 (str. 153), je rečeno: »Tretja prilika o Kraljestvu, ki ga ponazarja v njegovem sedanjem, še nerazvitem stanju, naj bi pokazala, da se bo navidezna cerkev tega razdobja evangelija razvila od majhnega začetka do precejšnje veličine. ... Toda ta mogočna rast ni brezpogojno prednost ali nekaj zelo zaželenega, temveč je prej škodljiva, ker se v vejah (tega drevesa) nastanijo ptice in ga onesnažijo. V predhodni priliki omenjene »ptice nebeške« ponazarjajo satana in njegova orodja. Zato se čutimo opravičeni, da to priliko podobno pojasnimo, namreč v smislu, da bo od Gospoda Jezusa posejana cerkev zelo naglo rasla in uspevala in da bodo njeni uspehi, njena moč itd. navedle satana, da se s svojimi orodji nastani v raznih vejah te cerkve. Med vejami evangelijske cerkve so stanovali stoletja in jih je še vedno najti v njej kot onesnažujoč element.«

3. Kaj ponazarja povsem odraslo »drevo« s ptiči po pojasnilih v Watchtowerju, 15. junija 1910?

³ Podobno stališče je bilo izraženo v Watchtowerju, 15. junija 1910 (str. 240). Rečeno je: »Kar se naučimo iz te prilike, vodi do sklepa, da je bila Kristusova cerkev v svetu nekoč tako majhnega pomena, da bi se morali sramovati in bi prišli na slab glas, če bi ji pripadali, da pa si končno pridobi čast in postane velika in se bodo nasprotnikovi služabniki radi zadrževali v njeni senci. Rezultat tega razvoja je v Bibliji ponazorjen z Babilonom, kar pokaže, da je navidezna Kristusova cerkev kot celota s svojimi raznimi vejami in sektami babilonska. Upoštevajmo Gospodove besede: ‚Postal je ... ječa vseh nečistih duhov in ječa vseh nečistih in sovražnih ptičev‘.« (Glej tudi The Watchtower, 15. junija 1912 (str. 198), pod podnaslovom »Kakor gorčično zrno«.)

4. a) Kaj v obeh člankih Watchtowerja o simboličnem »drevesu« ni bilo rečeno? b) Na kateri čas in kateri kraj se ne nanaša to, kar je ponazorjeno s priliko o gorčičnem zrnu?

⁴ Sedaj že pišemo leto 1976 in veliko vprašanje je: Kaj ponazarja to veliko gorčično drevo? Po obeh izdajah časopisa Watchtower je to slika Babilona Velikega. Nič ni bilo rečenega o tem, da ponazarja drevo kraljevski razred — v nebesih na prestol postavljenega Kristusa in njegove 144 000 sovladarje. Kaj pa naj danes rečemo o tem? Najprej si moramo zapomniti, da prilika o gorčičnem zrnu ne ponazarja tisočletne vladavine, ni ponazoritev skupnega, v nebeški slavi vladajočega kraljevskega razreda, mesijanskega Kraljestva, pod katerim išče zavetje vse človeštvo. To ni slika nečesa, kar se dogaja v nebesih v zvezi z Dedičem »nebeškega Kraljestva«, temveč predstavlja stopnjo stvari v določenem časovnem obdobju na Zemlji.

5. V katerem posebnem časovnem obdobju doseže izpolnitev te prilike svoj višek in kje se ta izpolnitev dogaja?

⁵ Jezus je v priliki o pšenici in ljuljki in o mreži pokazal na to posebno časovno obdobje. V zvezi s priliko o pšeničnem polju, na katerem je bila posajena tudi ljuljka, je rekel Jezus: »Žetev je pa konec sveta, a ženjci so angeli.« V zvezi s priliko o mreži je rekel: »Tako bode na koncu sveta. Angeli pridejo in ločijo hudobne izmed pravičnih in jih vržejo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.« (Mat. 13:39, 49, 50) »Žetev« poteka na Zemlji, kjer raste »ljuljka«, ki mora biti ločena od »pšenice«. Tudi ločevanje uporabnih »rib« od neuporabnih se dogaja na Zemlji, kjer so lovišča. »Ljuljka« in neuporabne »ribe« ponazarjajo navidezne kristjane, katerih srce je nesprejemljivo, ušesa težko slišijo in katerih oči so zalepljene, tako da je pri njih duhovno ozdravljenje nemogoče. (Iza. 6:9, 10; Mat. 13:14; primerjaj Dej. 28:25-28; glej tudi članek »Nobenega ozdravljenja, dokler niso hiše brez ljudi«, Stražni stolp, 1. junij 1967.)

6. Kaj danes trdi to »drevo« in zakaj pri tem ne more iti za Babilon veliki?

⁶ V času »konca tega sestava stvari«, torej v našem času, mora biti simbolično gorčično drevo povsem odraščeno. Ta stopnja bi odgovarjala času žetve. Ker poteka žetev duhovne »pšenice« ali »sinov kraljestva« od leta 1919, lahko vidimo sedaj simbolično gorčično drevo na Zemlji v vsej njegovi veličini. To »drevo« trdi, da pooseblja »nebeško Kraljestvo«, ker je Jezus zanj rekel, da je podobno »nebeškemu Kraljestvu«. Zato gorčično drevo ne bi moglo biti slika Babilona velikega, ker je ta organizacija svetovno kraljestvo krive religije, ki ima svoj izvor v starem Babilonu. Babilon veliki kot celota ne trdi, da je »nebeško Kraljestvo« ali mesijansko »Božje Kraljestvo« ali da bi ga utelešalo. Številčno močnejši in pomembnejši del Babilona velikega pa, nasprotno, trdi, da uteleša Božje nebeško mesijansko Kraljestvo. Ta močnejši del Babilona velikega je krščanstvo s svojimi vsaj tisočerimi religioznimi vejami in sektami.

7. Iz česa izhaja mogočna rast krščanstva, kdaj se je pravzaprav pričelo in kako?

⁷ Krščanstvo zatrjuje, da je izšlo iz prvotne krščanske skupnosti, ki je nastala v prvem stoletju n. št. v Jeruzalemu. Danes zajema milijone cerkvenih občin. Številčno še nikoli ni bilo tako močno. Toda njegova močna posvetnost in izrecno pomanjkanje duhovnosti dajeta spoznati, da njegova mogočna rast ne izhaja iz neke, iz njega izhajajoče duhovne moči in napredujočega spoznanja biblijske resnice. Cerkvena zgodovina pokaže, da je to krščanstvo osnoval pravzaprav poganski rimski cesar Konstantin Veliki v četrtem stoletju n. št. Cesar Konstantin se je h krščanstvu spreobrnil baje leta 312 n. št,, krstiti pa se je dal šele malo pred svojo smrtjo 22. maja 337 n. št. Podprt s približno tristo odpadlimi in h kompromisom pripravljenimi »škofi« je naredil takratno popačeno krščanstvo za državno religijo Rimskega cesarstva. Kot Pontifex maximus Rimskega cesarstva je sklical prvi koncil v Niceji (Mala Azija), kjer je odločal o naukih, ki naj od takrat naprej veljajo za cerkvene dogme.

8. S kakšnimi nauki in običaji je danes prežeto krščanstvo in katera prilika se s tem izpolnjuje?

⁸ S čim je danes prežeta vsa »masa« krščanskih cerkva? Z nauki, odredbami, običaji in navadami, ki soglašajo z Biblijo? Ne, z mešano religijo, ki jo je pospeševal Pontifex maximus Konstantin in katere bistveni sestavni deli niso nauki navdihnjenje Božje besede, temveč babilonski nauki in običaji. Konstantin, ki je predsedoval koncilu v Niceji, je naredil konec prepiru, v katerem je šlo za vprašanje o Jehovini osebnosti in lastnostih, tako da se je odločil v prid babilonskega nauka o trojici. Jezus Kristus je takšen razvoj, s katerim bodo krščanski nauki in krščanski običaji popačeni, napovedal v priliki o kvasu. Rekel je: »Nebeško Kraljestvo je podobno kvasu, ki ga vzame žena in primesi trem mericam moke, dokler se vse ne skvasi.« — Mat. 13:33.

9. Kako dolgo že deluje pokvarjeni religiozni vpliv krščanstva in kakšna priložnost se je s tem nudila satanovemu orodju?

⁹ Kisanje celotne mase krščanstva je zatem potekalo šestnajst stoletij. Ali želi kdo oporekati, da je krščanstvo danes prežeto s pokvarjenim vplivom Babilonskih naukov, posvetnosti in z uporom, s kakršnim se je nekoč Nimrod uprl Jehovini vesoljni suverenosti? S tem pokvarjenim vplivom je mogočna masa navideznih »sinov Kraljestva«, krščanstva, zemeljsko navidezno Božje Kraljestvo postalo pribežališče, v katerem so se lahko naselile »nebeške ptice« v vejah povsem zaraščenega gorčičnega drevesa. — Mat. 13:31, 32.‘

10., 11. a) Zakaj s priliko o gorčičnem zrnu ni ponazorjeno ničesar, kar bi ljudem koristilo? b) Katero »kraljestvo« torej predstavlja gorčično »drevo«?

¹⁰ Da so se v mnogih njegovih vejah naselile vse simbolične ptice neba, ni služilo v duhovno korist krščanstva. Bilo je tako kakor z drevesom, ki se je razvilo iz gorčičnega zrna, in ga je poljedelec posejal na svojem vrtu ali svojem polju. Ptice neba, ki so se spustile med veje tega drevesa, bi lahko prav tako pojedle gorčična semena, kakor so ptiči v Jezusovi priliki o raznih vrstah tal pojedli semenska zrna, ki so padla iz sejalčeve roke. (Mat. 13:4) Kolikor se vidi iz Jezusove prilike, ni drevo nikomur koristilo. Iz nje se na primer ne vidi, da bi mož, ki je seme posejal, pozneje, ko je drevo doseglo svojo polno višino, prišel, ptiče pregnal in nabral mnogo gorčičnih semenčec, da bi iz tega naredil začimbe. Gotovo pa tega drevesa ni zasadil na svojem vrtu, da bi omogočil »nebeškim pticam«, da se nastanijo v njegovih vejah.

¹¹ Če upoštevamo vse, lahko spoznamo, da je današnje simbolično gorčično drevo navidezno Kraljestvo nebes, to se pravi krščanstvo, v katerem vlada duhovništvo nad laiki. Odraslo »drevo« ne bi moglo ponazarjati še danes na Zemlji živečega preostanka zapečatenih duhovnih Izraelcev, ker predstavlja ta le del popolnega števila 144 000 kraljevskih sodedičev. Razen tega je število tistih, ki pripadajo temu preostanku zadnjih sedemindvajset let vedno bolj upadalo. Do praznovanja Spominske večerje leta 1975 je padlo na 10 550.

DRUGAČNA GORČIČNA RASTLINA, KOT SE JE PRIČAKOVALO

12. Kakšen ugovor bi lahko razumno postavil nekdo na osnovi biblijskega pravila, da mora vsako seme proizvesti svojo vrsto, proti pojasnilu, da ponazarja gorčično »drevo« krščanstvo?

¹² Povsem razumno bi lahko nekdo ugovarjal takemu pojasnjevanju: »V Jezusovi priliki omenjeni mož je posejal gorčično zrno, vendar z dobrim namenom. Pričakoval je, da bo z tega gorčičnega semena izšla rastlina ,po svoji vrsti‘. (1. Mojz. 1:11, 12) Ni pričakoval, da bo zraslo nekaj drugega, kakor to, kar je posejal. Ni mislil na navidezno gorčično rastlino. Zakaj lahko potem rečemo, da je bilo »drevo«, ki se je razvilo iz gorčičnega semena, takšna navidezna rastlina? Da, zakaj lahko trdimo, da ponazarja to »drevo« navidezno krščanstvo, navidezno nebeško Kraljestvo?a Mar to ne nasprotuje božanskemu zakonu, da mora vsako seme proizvesti svojo vrsto? Ali ne bi ta božanski zakon, uporabljen v duhovnem smislu, izključeval mišljenje, da je krščanstvo ‚nebeško Kraljestvo‘?«

13., 14. a) Zakaj ne bi bilo krščanstva, če Kristus ne bi bil živel? b) Po katerem merilu obsoja Bog krščanstvo in protislika česa je?

¹³ Vse skupaj se je pravzaprav pričelo z Jezusom Kristusom. Če Jezus Kristus ne bi nikoli živel, ne bi bilo nikakršnega krščanstva. To je preprosta, toda resnična beseda! Krščanstvo se je v četrtem stoletju n. št. pripoznavalo k pravemu Kristusu ali Mesiji, ne h krivemu, in tako je zmota postala toliko manj očitna. Prevzelo je celo njegovo ime, s tem da se je imenovalo krščanstvo. Prevzelo je tudi različne stvari, ki so bile povezane z Jezusom Kristusom, kot na primer krst v vodi, ki ga nekatere njegovih cerkva danes opravljajo še s popolno potopitvijo pod vodo. Praznuje tudi Gospodovo spominsko večerjo s kruhom in proizvodom vinske trte. Ima tudi svoje starešine ali škofe in diakone. (Fil. 1:1, Luter) Tudi krščanske Jehovine priče so do izdaje prevoda Novi svet (v angleščini 1950, v nemščini 1963) uporabljale Biblije biblijskih družb, ki jih podpirajo cerkve krščanstva.

¹⁴ Jezus Kristus je torej očitno v neki določeni zvezi z osnovanjem krščanstva, ki še vedno zatrjuje, da je prava Kristusova cerkev. Jehova Bog bo prijel krščanstvo za besedo in ga obsodil po njegovih trditvah. Od njega zahteva, da tudi postopa odgovarjajoče svojim trditvam, ter ga dela odgovornega za nespoštovanje njegovih zapovedi. Zato ga bo odgovarjajoče kaznoval. Bog smatra krščanstvo v tem času »konca tega sestava stvari« za krivega nezvestobe do njegove veroizpovedi. Predstavlja novodobno protisliko takratnega nezvestega Izraela.

15., 16. a) Kako pokaže Jezusova prilika o pšenici in ljuljki, da je še danes v določeni povezavi z rastjo krščanstva?

¹⁵ Nadaljnji pismeni dokaz za to, da je Jezus Kristus v določeni povezavi z rastjo krščanstva, je prilika o pšenici in ljuljki. Seveda ni Jezus Kristus, »Sin človekov«, sejal ljuljke na lastno njivo, temveč njegov sovražnik, satan hudič. V priliki so sejalčevi hlapci takoj opazili ljuljko med pšenico. Hoteli so izruvati mlade sadike plevela, toda sejalec, lastnik pšeničnega polja, jim ni pustil. V svojem potrpljenju je zapovedal hlapcem, naj pustijo ljuljko rasti skupaj s pšenico vse do časa žetve okrog binkošti. Šele tedaj je hotel, da se ljuljka loči od pšenice.

¹⁶ Ta posameznost preroške Jezusove prilike se je izpolnila na ta način, da ni Jezus takoj pustil uničiti navideznega krščanstva, ko se je le-to pojavilo. Pustil je, da se je razširilo. V tem smislu je povezan z rastjo tega krščanstva, ki v vsej svoji zgodovini še ni bilo tako številno kakor danes. Da, vse do sestavljanja tega članka Kristus krščanstva ni uničil. Z njegovim dopuščenjem ima še vedno del sejalčeve njive, namreč »njegovega polja«, za religiozno »obdelavo polja« (Mat. 13:24-27; primerjaj 1. Kor. 3:9).

17. Kdo je uporabljal simbolično »mrežo« in kot kaj je bila mreža označena v letu 1898 in 1912?

¹⁷ Tudi prilika o mreži ponazarja Jezusovo povezavo s tako imenovanim krščanstvom (Mat. 13:47-50). Ribiči, ki uporabljajo mrežo, ponazarjajo angele pod vodstvom oslavljenega Jezus Kristusa. Kaj pa ponazarja mreža? Ali ponazarja razred »nebeškega Kraljestva«, sestavljenega iz 144 001 člana, ker je v priliki rečeno: »Nebeško Kraljestvo je podobno mreži«? Tega si ne moremo misliti, če upoštevamo vse posameznosti prilike. V knjigi Pridi tvoje Kraljestvo (1898) je rečeno na strani 205 o mreži, da ponazarja »krščansko cerkev po imenu«, in v časopisu Watchtower, 15. junija 1912 (stran 201), je bila pod naslovom »Prilika o ribiški mreži« le ta označena kot »evangelijska mreža z vso mnogovrstnostjo cerkva«.

18. Kaj je bilo 1. maja 1968 rečeno v Stražnem stolpu o mreži?

¹⁸ V izdaji Stražnega stolpa, 1. maj 1968, je izšel članek pod naslovom »Vrzite mreže svoje na lov«. V 6. odstavku na četrti strani je rečeno: »Mreža predstavlja zato zemeljsko organizacijo, ki se izdaja za Božjo skupščino in je z Bogom v Novi zavezi, sklenjeni po Posredniku Jezusu Kristusu. Trdi, da je duhovni Izrael in svet narod, maziljen z Božjim Duhom, da bi z Jezusom Kristusom vladal v nebeškem kraljestvu. V njej se nahajajo resnični in takozvani ali nezvesti kristjani, zato vključuje tudi stotisoče takozvanih kristjanov, ki pripadajo stotinam tako imenovanih krščanskih sekt.«

19., 20. a) Kaj je Jehova po Jeremiji 2:21—23 doživel podobnega kakor Jezus? b) S katerimi besedami je Jehova po Ozei 10:1—4 posredoval popačenje Izraela kot simbolične »trte«?

¹⁹ Jezus je torej na osnovi prilik o Kraljestvu ponazoril svojo zvezo z osnovanjem in razvojem navideznega krščanskega sestava, krščanstva. Njegova povezava s krščanstvom približno odgovarja zvezi, ki jo je nekoč imel njegov nebeški Oče z odpadlim izraelskim narodom. Ko je Jehova leta 1513 pred n. št. osnoval izraelski narod, je to storil z dobrim, plemenitim namenom. Toda kaj se je zgodilo s tem narodom, ki ga je izbral, in zatem naselil v obljubljeni deželi, v Palestini? Jehova sam je odgovoril na to vprašanje. Po Jeremiji 2:21-23 je rekel: »In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi izpremenila v spačene ročice tuje trte! Res, ako bi se oprala s sodo in bi si vzela premnogo mila, ostane umazana krivica tvoja pred menoj, govori Gospod Jehova. Kako smeš govoriti: Nisem se oskrunila, za Baali nisem hodila? Glej pot svojo po dolini, spoznaj, kaj si storila, kamela hitra, ki križem teka po svojih potih!«

²⁰ Po besedah Ozea 10:14 je rekel Jehova dalje: »Izrael je košata trta, ki je poganjala sadove svoje. Čim obilneje jim je bilo sadu, tem bolj so množili oltarje; čim boljša njih dežela, tem lepše so delali poslikane stebre. Razdeljeno je njih srce, sedaj se bodo pokorili. Govore prazne besede, prisegajo lažnivo, sklepajo zaveze: zato bo sodba poganjala kakor strupeno zelišče po brazdah na njivi.«

21. a) Kako je dokazala generacija Židov, ki je živela v Jezusovih dneh, da je odpadla od Boga? b) Na čigave izkušnje bi lahko pokazali v odgovor na vprašanje, če bi Jezus posejal simbolično gorčično zrno in nato dopustil, da se razvije v drugačno rastlino?

²¹ V dneh Jezusa Kristusa in njegovih apostolov je izraelski narod prav tako odpadel od Boga kakor v dneh Jeremije in Ozee. Da, ta generacija Izraela je bila celo kriva Jezusove smrti in je preganjala njegove apostole in učence prvega stoletja. Posebno za takratne Izraelce sta rekla Jezus in Izaija, da imajo zatisnjene oči, gluha ušesa in nesprejemljivo srce, zaradi česar njihovo duhovno ozdravljenje ni možno. (Iza. 6:9, 10; Mat. 13:13-15; Dej. 28:24-28) Zato je prišla leta 70 n. št. splošna nesreča na tisto odpadlo generacijo. Ako bi sedaj še kdo postavil vprašanje »Kako bi mogel Jezus, ki je v priliki omenjeni sejalec, posejati simbolično gorčičino seme in nato dopustiti, da se razvije v drugačno rastlino, v popačeno navidezno drevo, imenovano krščanstvo?« mu lahko na osnovi Biblije pokažemo, kaj je doživel Jehova Bog z izraelskim ljudstvom.

22. Zakaj je lahko Jezus, ko je povedal priliko o gorčičnem zrnu, mislil na navidezno rastlino, ki je bila ponazorjena s povsem odraslim »drevesom«?

²² Jezus Kristus, ki je videl v prihodnost, je lahko vnaprej vedel, kako se bo razvilo simbolično gorčično seme, ki ga je posejal v prvem stoletju. Bil je seznanjen z izraelsko zgodovino in je poznal prerokbe. Ko je zato povedal prilike o gorčičnem zrnu, je lahko mislil na navidezno nebeško Kraljestvo (krščanstvo), ki je bilo ponazorjeno z odraslo gorčično rastlino, v katere vejah so se nastanile »ptice nebeške«. (Upoštevaj Mat. 13:25, 38, 39; 24:23-25)

23. a) Česa naj ne sklepamo iz dejstva, da se iz prilike ne vidi, da bo gorčično »drevo« uničeno? b) Kaj iz prilike o ribiški mreži ni razvidno v zvezi z njo?

²³ Iz same Jezusove prilike ne izhaja, da bo to, kar je ponazorjeno z »drevesom«, polnim ptičev, uničeno. To pa ne pomeni, da to simbolično drevo, krščanstvo, ne bo uničeno. (Primerjaj Luk. 13:5-9) Isto lahko rečemo o ribiški mreži. Jezusova prilika ne pokaže, da bo mreža prenehala obstajati. Vendar tudi ne pokaže, da bo kdaj zopet uporabljena. Če bi jo še kdaj uporabljali, bi iz »morja« zopet potegnili enako mešanico morskih živali, kakor so opisane v priliki. Četudi se iz prilike ne vidi, da bo to, kar je ponazorjeno z mrežo, odstranjeno, še ne pomeni, da se to v času, ki ga je določil Bog, ne bo zgodilo. Delo s simbolično ribiško mrežo se je v preteklih devetnajstih stoletjih opravljalo pod vodstvom angelov. Ko pa bo končana ločitev morskih živali, ki so bile s simbolično mrežo potegnjene iz morja, se ne bo več lovilo.

24. Zakaj bo simbolična mreža odstranjena v času, določenem od Boga, čeprav se to ne vidi iz prilike?

²⁴ Ker ponazarja mreža »cerkev, krščansko le po imenu,« ali organizacijo, ki vključuje tako pristne kakor tudi navidezne pristaše krščanstva, bo dejansko odstranjena. To religiozno orodje, h kateremu pripada tudi navidezno krščanstvo, bo odstranjeno in nikoli več uporabljeno. Do zaključka časa »konca tega sestava stvari« bo imel Jehova zbrane vse dobre »ribe« za resnično »kraljestvo nebes«. (Mat. 4:17; 13:47-50) Čeprav se torej iz prilike ne vidi, da bo simbolična mreža izpolnila namen, da bo zato odstranjena in nikoli več uporabljena, to ne dokazuje, da se to ne bo zgodilo. Ribiška mreža torej očitno ne ponazarja kraljevskega razreda s 144 001 članom.

KAKO JE S PREKVAŠENIM, KI JE BILO DAROVANO JEHOVI?

25. Kaj bi se kdo še vedno lahko vprašal glede kvasa, ki ga je žena zamesila v testo, čeprav smo videli, da je navidezna krščanska organizacija prežeta z babilonskimi nauki in običaji?

²⁵ Nobenega dvoma ni o tem, da je tako imenovani krščanski sestav — ponazorjen z gorčičnim drevesom, polnim ptic — prepojen z babilonskimi nauki in običaji. V predhodnem gradivu je bilo pokazano, da je bil takšen razvoj znotraj navidezne krščanske organizacije ponazorjen v Jezusovi priliki, v kateri je neka žena malo kvasu zamesila s tremi mericami moke, da bi se skisalo. (Mat. 13:33) Še vedno pa so ljudje, ki jim je težko razumeti to pojasnilo prilike. Lahko bi se vprašali: »Ali v priliki omenjeni kvas resnično ponazarja nekaj, kar je slabo, pokvarjeno in kvarno vpliva na religijo? Mar ne bi mogel ponazarjati moči, ki prežema pravo krščansko skupščino, skupščino kraljevskih dedičev, s pravičnostjo in svetostjo? Ali niso bile s kvasom pripravljene žrtvene daritve, darovane po Mojzesovem Zakonu, Jehovi Bogu ugodne? Ali to ne pomeni, da je kvas v Svetem pismu prispodoba dobrega in pravičnega? Ali ne more biti tako tudi v Jezusovi priliki s kvasom, ki je bil pomnožen z večjo količino testa?«

26. Kateri dokaz bi lahko navedel vpraševalec glede kvasa v obeh pšeničnih kruhih, ki jih je daroval veliki duhovnik na binkošti?

²⁶ Znani primer, ki ga lahko navedemo v dokaz, da je Jehova sprejel kvašene kruhke, darovane na njegovo zapoved, sta oba kvašena pšenična kruhka, ki jih je daroval židovski veliki duhovnik na binkoštni praznik, (ali na praznik tednov), to je šestega dne pomladnega luninega meseca sivana. To je bil petdeseti dan po 16. nisanu, ko je veliki duhovnik žrtvoval prvino ječmenove žetve. (3. Mojz. 23:15-17; 5. Mojz. 16:9-12; Dej. 20:16; 1. Kor. 16:8) Glede spoštovanja, ki so ga izkazovali tema dvema kruhkoma, bi lahko prišli do naslednjega zaključka: Jehova je sprejel na slavnostni dan ta dva s kvasom pripravljena pšenična kruhka. Ali iz tega ne bi mogli sklepati, da je kvas v tem primeru pomenil nekaj pozitivnega? Mar to ne dokazuje, da je kvašeno testo včasih v Božjih očeh simbol nečesa dobrega? Kvašeni kruh je bil pri takratnemu izvoljenemu Jehovinemu ljudstvu priljubljen, medtem ko je nekvašeni kruh pomenil »kruh stiske«. (5. Mojz. 16:1-3) Opirajoč se na to, bi vendar lahko sklepali, da bo uporabljala Biblija kvas tudi kot simbol nečesa pozitivnega.

27. Kaj je moral pomeniti kvas v obeh, kot protislika služečih pšeničnih kruhkih, darovanih na binkošti, če bi to misel dalje razvijali?

²⁷ Do katerega zaključka pa bi prišli, če bi to misel v zvezi z obema na praznik tednov darovanima pšeničnima kruhoma še naprej razvijali? Do naslednjega: oba binkoštna kruha sta bila predsliki; ponazarjala sta nekaj, kar naj po Božjem namenu še pride. Zato je moral pri protisliki darovanja obeh kvašenih kruhkov 6. sivana kvas v obeh kruhkih ponazarjati nekaj dobrega, pravičnega, izrednega. Zato sprašujmo: Kaj sta ponazarjala oba kvašena kruhka? Ponazorila sta iz nepopolnih vernikov sestoječo pravo krščansko skupščino, ki je bila osnovana na binkošti leta 33. n. št. (Zion’s Watchtower, 1. marca 1898, str. 68, 4. odstavek.) Če bi bil torej kvas na binkošti slika nečesa dobrega, potem bi bila novo osnovana krščanska skupščina ponazorjena kot nekaj, kar bi že od začetka imelo v sebi kvas v protisliki kot nekaj dobrega, poseben »dar svetega Duha«, in to še preden bi bil izlit sveti duh.

28. Kaj torej ponazarja po navedenem članku časopisa Watchtower kvas v kruhu, ki se je daroval v predsliki binkošti?

²⁸ Ali so lahko člani krščanske skupščine ob ustanovitvi na binkošti, ko je bil nanje izlit Božji sveti duh, pokazovali kakršnekoli lastne zasluge? Ne, niso imeli nobene lastne pravičnosti. Zato je kvas, ki ga je vsebovalo darovanje prvine pšenične žetve, že dolgo ponazarjal greh, greh, ki so ga člani krščanske skupščine, bodoči sodediči Kristusa, podedovali od Adamove neposlušnosti. (Rim. 5:12; glej The Watchtower, 15. junij 1912, str. 198, drugi odstavek pod naslovom »Prilika o kvasu«.) Toda tiste binkošti leta 33. n. št. se je na nepopolnih članih krščanske skupščine izpolnila beseda: »Kri Jezusa Kristusa, Sina njegovega, nas očiščuje slehernega greha.« (1. Jan. 1:7; glej knjigo The Temple (izdaja 1881), Alfred Edersheim, str. 229, odst. 1 do strani 231)b

29. a) S katerim dnem, na katerega so darovali določeno prvino plodov, so povezane binkošti in kako? b) Kaj naj se reče o kvašenem testu v zvezi z dnem, ko so darovali prvino ječmenove žetve?

²⁹ To pojasnilo o kvasu v obeh za binkošti darovanih kruhih je podprto še z nadaljnjim faktorjem: binkošti, praznik tednov (Šavuot), so po času povezani z dnem, ko so darovali prvino ječmenove žetve. To žrtev so darovali 16. nisana, tretji dan po Pashi. (3. Mojz. 23:9-17) V povezavi s »snopom prvine« ječmenove žetve, ki ga je veliki duhovnik 16. nisana majal sem in tja, ni bilo darovanega nič kvašenega. Dve desetinki efe bele moke, pomešani z oljem, sta bili darovani skupaj s četrtino hina vina, toda nič kvašenega. (3. Mojz. 23:13) Ta ceremonija je bila opravljena v poteku sedemdnevnega praznovanja nekvašenih kruhov in v vsem tem času se ni smelo uporabljati ali jesti kvašenega testa. Zakaj so morali opraviti to ceremonijo 16. nisana brez kvasu, medtem ko so na s tem povezane binkošti uporabljali kvašeno testo?

30. a) Kaj bi pokazovala odsotnost kvasu na dan, ko so darovali prvino ječmenove žetve, če bi bil kvas podoba pravičnosti? b) Kaj je preroško ponazarjal snop prvine ječmenove žetve?

³⁰ Recimo, da bi bil kvas zares simbolična slika nečesa dobrega — ker ga je Bog na binkošti sprejel. Zakaj tedaj žrtvenim daritvam, ki so jih darovali skupaj s snopom prvin ječmenove žetve, niso smeli dodati nobenega kvasa? Mar bi odsotnost kvasa v tem primeru ne kazala na to, da je žrtvenim daritvam, ki jih je veliki duhovnik daroval v zvezi z ječmenovim snopom, manjkalo nečesa dobrega? Pač, pokazovalo bi, da bi pri izpolnitvi te preroške slike manjkala določena krepost ali »dar svetega duha«. Ali je to točno? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo upoštevati, kaj je snop prvine ječmenove žetve preroško ponazarjal: nikogar drugega kakor obujanega Gospoda Jezusa Kristusa. — 1. Kor. 15:20.

31. a) Katerega dne je bil Jezus obujen in zakaj tistega dne? b) Kaj je bilo glede na Kristusovo vstajenje ponazorjeno s tem, da tistega dne v Izraelu ni smelo biti nobenega kvašenega testa?

³¹ V soglasju s tem dejstvom je bil Jezus Kristus v nedeljo, 16. nisana leta 33 n. št. sredi sedemdnevnega praznovanja nekvašenih kruhov, obujen od mrtvih. Ob njegovem vstajenju mu gotovo ni manjkalo ničesar dobrega, nobene kreposti ali »daru svetega duha«, kakor bi moralo biti, če bi bil manjkajoči kvas simbolična slika nečesa dobrega — nekaj takega kakor »kvas pravičnosti«. Ne, dejstvo, da 16. nisana v zvezi z majanjem daritve prvine ječmenove žetve ni bilo darovano kvašno testo, je preroško kazalo na Jezusovo vstajenje kot popolne, pravične in greha proste duhovne osebe. Jezus Kristus, kakor beremo v 1. Tim. 3:16, je bil »opravičen v duhu«. Na njem ni bilo ničesar, kar bi se lahko primerjalo s kvasom.

32. a) Kaj je rekel Jezus o kruhu, ki ga je razlomil pri vzpostavitvi Spominske večerje? b) Kaj je bilo ponazorjeno s tem, da je bil tisti kruh nekvašen?

³² Tudi naslednji faktor je s tem povezan: 16. nisan, dan, ko so Bogu Jehovi darovali prvino ječmenove žetve, je bil tretji dan po praznovanju pashe. Ko je Jezus 14. nisana leta 33. n. št. zaužil pasha jagnje, je vzel nekvašeni kruhek, ga prelomil in rekel zvestim apostolom: »Vzemite, jejte; to je moje telo.« (Mat. 26:26) Ker je bil ta kruh pripravljen brez kvasa, bi — če bi bilo pravilno mišljenje, da je kvas nekaj dobrega ponazarjal — Jezusovemu mesenemu telesu manjkalo nekaj važnega, pravičnost, določeni »dar svetega duha«. Je bilo res tako? Nikakor! Dejstvo, da je bil kruh, o katerem je Jezus rekel, da ponazarja njegovo telo, nekvašen, pokaže, da je bilo Jezusovo meseno telo prosto vsakega greha in nepopolnosti. — Heb. 7:26.

33. Simbol česa je torej v Bibliji uporabljen kvas in s katerima pričama je to potrjeno?

³³ Vse to pokaže, da je bilo pravilno, kar je bilo rečeno v izdajah časopisa Watchtower, 15. maja 1900 in 15. junija 1910, da se v vsej Bibliji uporablja kvas kot podoba nečesa škodljivega ali negativnega. Od 2. Mojz. 12:15-20 in 13:7, kjer je prvič govor o kvasu, pa vse do lista Galatom 5:9, kjer je zadnjič omenjen, se uporablja kot slika nečesa slabega. Če bi rabili priče, ki bi potrdile to dejstvo, lahko navedemo vsaj DVE ki pojasnjujeta, da je kvas v Bibliji brez izjeme uporabljen kot ponazoritev slabega, kot slika nepravičnosti, zmota in greha. Jezus je govoril o kvasu farizejev in o Herodovem kvasu. (Mat. 16:6-12; Mar. 8:15; Luk. 12:1) Pavel je opozoril na to, da lahko malo kvasa skisa vse testo. Skliceval se je na praznovanje nekvašenih kruhov kot predsliko in je jasno razložil, kaj je kvas ponazarjal, saj je rekel: Kajti tudi naše Pasha jagnje je bilo darovano, Kristus: zato praznujemo ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobnosti in malopridnosti, temveč v presnini čistote in resnice.« — 1. Kor. 5:6-8; glej 5. Mojz. 17:6, 7; 19:15; 1. Tim. 5:19; Heb. 10:28.c

34. Kaj je torej ponazorjeno s priliko o kvasu?

³⁴ Jezus torej glede pomena kvasa ni naredil nobene izjeme, ko je povedal priliko o ženi, ki je nekaj kvasu zamesila v tri merice moke. V soglasju z drugimi svojimi izreki je tudi v tem primeru uporabil kvas kot simbolično sliko nečesa neškodljivega. Prilika more torej ponazarjati nekaj škodljivega glede na stvari, ki so v povezavi z »nebeškim Kraljestvom«. V njej omenjeno »kvašenje« velike količine testa je preroško ponazarjalo, da bo skupščina tistih, ki se prištevajo k pravemu krščanstvu, prežeta z zmotnimi babilonskimi nauki in običaji. Ponazarjalo je simbolično kvašenje, ki je bilo prikazano z odraslim gorčičnim drevesom. Tako Matevž kakor tudi Lukež omenjata priliko o kvasu zelo primerno skupaj s priliko o gorčičnem zrnu. Lukež poroča o tem celo neposredno za ostrim grajanjem religioznih licemercev. — Luk. 13:10-21.

[Podčrtne opombe]

V soglasju s tem beremo v Biblijskih komentarjih o Starem Testamentu, Keil in Delitzsch (Mojzesove knjige, drugi zvezek, pogl. XXIII) pod podnaslovom »Svetost sabata in Jehovinih praznikov« (str. 151) naslednje:

»V. 20. ‚In majaj jih (obe žrtveni jagnjeti) duhovnik s kruhom prvin kot daritev majanja pred Jehovo z dvema jagnjetoma vred (pravkar imenovanima): sveti (kruhi) naj bodo Jehovi v prid duhovniku‘. ... Odkupna žrtev naj bi zbudila v izraelski občini občutek in zavest greha, naj z uživanjem vsakdanjega kvašenega kruha ne služi kvasu starega samohotnega vedenja, temveč naj išče pri Gospodu odpuščanja in izbrisanja greha, in to pri njem tudi izprosi.«

»Kvas je veljal za prispodobo pokvarjenosti in nečistosti. Pripada stvarem, ki nas ‚ovirajo pri tem, da izvajamo Božjo voljo‘. (Ber. 17a) Ta misel je bila v Kabbali razvita. Tudi Novi Testament omenja ‚kvas hudobnosti in malopridnosti‘ v nasprotju s ‚presnino čistote in resnice‘. (1. Kor. 5:8) Beseda se uporablja v podobnem smislu tudi za dozdevno pokvarjene nauke farizejev in saducejev. (Mat. 16:12; Mar. 8:15)

Uporabljena je bila posebno za sprejem nečistokrvnih ljudi v družino. ‚Kvas‘ je bil v tej povezavi postavljen kot nasprotje ‚čiste‘ presejane moke‘....«