Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA
Watchtowerjeva
SPLETNA KNJIŽNICA
Slovenščina
  • SVETO PISMO
  • PUBLIKACIJE
  • SHODI
  • w76 1. 8. str. 252–254
  • Zakaj biti gostoljuben?

Za ta izbor ni na voljo nobenega videoposnetka.

Žal je pri nalaganju videoposnetka prišlo do napake.

  • Zakaj biti gostoljuben?
  • Stražni stolp oznanja Jehovino kraljestvo 1976
  • Podobno gradivo
  • Gostoljubnost – nujna lastnost, ki osrečuje
    Stražni stolp oznanja Jehovovo kraljestvo (preučevalna izdaja) 2018
  • »Gojite gostoljubnost«
    Stražni stolp oznanja Jehovovo kraljestvo 1996
  • Si »gostoljuben«?
    Stražni stolp oznanja Jehovino kraljestvo 1987
  • »Drug do drugega bodite gostoljubni«
    Stražni stolp oznanja Jehovovo kraljestvo 2005
Preberite več
Stražni stolp oznanja Jehovino kraljestvo 1976
w76 1. 8. str. 252–254

Zakaj biti gostoljuben?

»NA ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku.« (Job 31:32) Ta vrsta gostoljubnosti, ki jo je izkazoval zvesti Job, je bila v starem času značilna označba Božjih služabnikov.

Kdor je izkazoval gostoljubnost, je tujcu, ki je potreboval osvežitev in zaščito, res prišel prijazno naproti. Pred mnogimi stoletji so se popotniki običajno ustavili v kakšni vasi ali mestu in so šli tam na javni trg. Tako se je domačinom nudila priložnost povabiti tujce, naj pri njih prenočijo.

Biblijsko poročilo o nekem levitu iz časa, ko je imel Izrael sodnike, je primer za to. Levit je prišel s svojo priležnico in služabnikom iz Betlehema in je zavil proti Gibei (Benjamin), da tam prenoči. Poročilo se glasi: »In ko pride noter, sede na ulico v mestu; in ni bilo nikogar, ki bi jih vzel čez noč pod streho.« — Sodniki 19:1, 2, 14, 15.

Taka neprijaznost je bila za izraelsko mesto skrajno nenavadna. Levit se je neizraelskih mest namenoma izogibal, ker je veroval, da ga bodo Izraelci bolje sprejeli. (Sodn. 19:11, 19) Star mož, ki ni bil iz Benjaminovega rodu, ga je končno gostoljubno sprejel in rekel: »Mir ti! Vsekakor naj oskrbim jaz, česar ti je treba; le na ulici ne nočuj!« — Sodn. 19:16-28.

Ljudje v Gibei so postopali proti zahtevam morale, ker niso bili pripravljeni izkazati tujcu gostoljubja. Sebično so opravljali svoje posle in niso izkoristili priložnosti, da bi drugim izkazali prijaznost.

Njihova sebičnost je postala še posebno vidna, potem ko je stari mož popotnike vzel pod svojo streho. Številni možje so obkolili hišo in zahtevali, naj izroči Levita za nemoralne namene. Stari mož pa njihovim zahtevam ni popustil. Vsekakor je prišlo tako daleč, da so jim izročili Levitovo priležnico. Vso noč so jo oskrunjali, tako da je umrla.

Stoletja pred tem je tudi v Sodomi vladal takšen negostoljuben duh. Nekega večera sta prišla v mesto dva tujca. Ko ju je Lot zagledal, ju je povabil v svojo hišo in silil ju je, naj noči ne preživita na prostem. Tujca sta privolila, toda še preden so legli k počitku, je obkolila drhal, »dečki in starci«, Lotovo hišo. Glasno so zahtevali, naj jim Lot gosta izroči v nemoralne namene, toda Lot je stanovitno odklonil. (1. Mojz. 19:1-11) To je bil dokaz njegove pravičnosti, ki je prispevala k temu, da je ušel uničenju, ki ga je izvedel Jehova nad Sodomo in še tremi sosednjimi mesti. — 5. Mojz. 29:23; 2. Pet. 2:6-9.

Lot je nevede vzel pod streho dva angela. List Hebrejcem 13:2 opozarja na njegov zgled gostoljubnosti in na zglede drugih kot spodbudo za kristjane. Takole piše: »Gostoljubnosti ne pozabite: ž njo so namreč nevedoma nekateri vzeli pod streho angele.«

Da, duh prijaznosti in radodarnosti, ki spodbuja k pristnemu gostoljubju, je dragocen zaklad. Če tega duha ni, kakor je bilo v primeru prebivalcev Gibee in Sodome, se lahko zgodi, da postopajo ljudje skrajno sebično. Pristna ljubezen do ljudi nas namreč navaja, da se zanimamo za njihove pravice. Na to je opozoril apostol Pavel z besedami: »Kdor ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti: Ne prešeštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne poželi, in če je katera druga zapoved, tale beseda jo obsega: Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne napravlja hudega.« — Rim. 13:8-10.

Samo tedaj, če razvijamo in ohranjamo duha ljubezni, ki nas spodbuja, naj drugim izkazujemo pristno gostoljubje, lahko dobimo Božje priznanje. Pravo oboževanje temelji pravzaprav na ljubezni do Boga in do bližnjega. Jezus Kristus je rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« — Jan. 13:35.

Kakor v starem času se tudi danes med Božjim ljudstvom ponujajo mnoge priložnosti, da lahko zgrabimo iniciativo in drugim izkazujemo gostoljubje. Lahko se zgodi, da pridejo sokristjani v stisko zaradi naravnih katastrof, preganjanja, bolezni in podobnega. Kako dobro je vendar, če jim njihovi duhovni bratje in sestre pomagajo kolikor se le da! Lahko se ponudijo tudi priložnosti, da prijateljsko povabimo potujoče starešine, jih pogostimo in jim nudimo prenočišče ali na kakršenkoli način pomagamo kriti njihove stroške. Tudi znotraj skupščine se nudijo mnoge možnosti za gostoljubje, tako da na primer povabimo na kosilo ali večerjo brate v veri ali se z njimi kako drugače družimo. Takšno izkazovanje gostoljubnosti služi v medsebojno izgrajevanje.

Na kaj naj bi mislili, kadar se ti izkaže gostoljubje? Razumno je, da skrbno paziš nase, da ne boš obdolžen, da druge izkoriščaš ali da si »družabni zajedavec«. Apostol Pavel in njegovi sodelavci so dali v tem pogledu izreden zgled. Pavel je spomnil starešine skupščine Efez na to z besedami: »Sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj.« (Dej. 20:34) Pavel s tem ni hotel reči, da so on in njegovi tovariši odklonili vsa gostoljubna povabila. Da so sprejeli pristno gostoljubje se vidi iz tega, kar se je zgodilo v Filipih. V tem mestu je Lidija in njena družina sprejela krščansko vero. Zatem je prosila Pavla in njegove tovariše: »Če ste sodili, da sem verna Jehovi, pridite v hišo mojo in tu ostanite.« Takšnega prisrčnega vabila enostavno ni bilo mogoče odkloniti. Lukež, zdravnik, ki je pisal Dejanja apostolov, je dodal: »In nas je primorala.« — Dej. 16:14, 15.

Kdor sprejme takšno povabilo, je dolžan, da se izkaže hvaležnega gosta. Jezus Kristus je svoje učence opozoril na to, ko jim je rekel: »A v tej hiši ostanite in jejte in pijte, kar imajo ... Ne prehajajte iz hiše v hišo.« (Luk. 10:7) Jezus je postopal po svojih besedah in je učencem na ta način pojasnil, naj hiše tistega, ki jim je izkazal gostoljubje, nehvaležno ne zapustijo in si ne iščejo drugega gostitelja, ki jim lahko nudi več udobja in boljšo jed. Če uporabljamo temeljno načelo Jezusovega nasveta, lahko spoznamo, da bi bilo neprijazno odkloniti neko povabilo samo zato, ker bi dobili pozneje v materialnem pogledu boljše povabilo.

Glede na to, kar pravi Biblija se mi vsi trudimo biti gostoljubni iz globoke ljubezni do Jehove in do bližnjih. Četudi imamo le malo, naj nas to ne ovira pri izkazovanju gostoljubja — odkritosrčnega zanimanja za blaginjo drugih. Če pa nam izkažejo pristno gostoljubje, ga hvaležno sprejmimo kot izraz ljubezni.

    Publikacije v slovenščini (1970–2026)
    Odjava
    Prijava
    • Slovenščina
    • Deli
    • Nastavitve
    • Copyright © 2026 Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsylvania
    • Pogoji uporabe
    • Politika zasebnosti
    • Nastavitve zasebnosti
    • JW.ORG
    • Prijava
    Deli