Kako naj možje postopajo z ženami

Da, kako naj mož postopa z ženo? Predvsem, kako se naj soprog obnaša do svoje žene, da bo obema dobro in prijetno?

Odgovoriti na to vprašanje je dejansko sposoben samo eden. Kdo je to? To mora biti Tisti, ki je ustvaril telo moškega in žene. Stvarnik, Jehova Bog, prav gotovo najbolje ve, kako se naj obnaša človek — Njegovo stvarstvo — da bi dosegel najboljše rezultate.

Ne pozabi, zakon ni neka slučajna ustanova in se ni slučajno razvil v teku stoletij. Prvi zakon je ustanovil Bog, ustvaril je najprej moža in zatem ženo ter ju spojil, da bosta zakonska tovariša. Moški ni imel povsem istih lastnosti kakor žena, a niso mu dane niti iste dolžnosti kakor ženi. O tem beremo v 1. Mojz. 2:18: »Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste.«

Pomoč njegove vrste je stvar, ki dobro odgovarja, neka dopolnitev, nekaj, kar dopolnjuje to, kar manjka ali kar je potrebno. Moški in žena sta bila ustvarjena tako, da je vsak dopolnjeval tisto, kar je drugemu manjkalo. V svojih lastnostih se moški in ženska tako dobro dopolnjujeta, da se lahko zakonski par smatra za »eno telo«. (1. Mojz. 2:24) To, kar je bilo za oba najbolje, pokažejo naslednje besede, ki jih najdemo prav tako v poročilu Biblije: »Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil in glej, dobro je bilo jako.« — 1. Mojz. 1:31.

Tu je treba upoštevati, da pri ustvarjanju žene ni bilo rečeno, da je njena edina naloga v rojstvu otrok, temveč se posebno poudarja, da je žena njemu pomoč ali da je partner moža. Ona ga očitno dopolnjuje v razmnoževanju, ker niti moški niti ženska ne moreta te naloge sama opraviti. Toda ona ga dopolnjuje še v marsičem.

Žena v Božjih očeh

Odnos žene do njenega Stvarnika, Jehove Boga, naj bi bil važnejši od njenega odnosa do njenega moža ali otrok in razno obstaja, kar daje to spoznati. Eden primer je dejstvo, da ni samo mož, ki je dobil večje odgovornosti, opremljen z lastnostmi, ki odražajo Božjo osebnost, temveč tudi žena.

Žena, na primer, v nobenem pogledu ne zaostaja glede na lastnost ljubezni, ki je glavna Božja lastnost. Božja beseda pravi: »Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker Bog je ljubezen ... in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem.« (1. Jan. 4:8, 16) To velja za ženo prav tako kakor za moža.

Apostol Pavel ni govoril samo o možeh, ki so bili verni, temveč tudi o vernih ženah, ko pravi dalje: »A mi vsi, ki z odkritim obličjem gledamo kot v zrcalo slavo Jehovino, se premenjujemo v isto podobo od slave v slavo, kakor od Jehovinega DUHA.« (2. Kor. 3:18) Najprepričljivejši dokaz, da Bog visoko ceni ženo, je dejstvo, da zagotavlja ženam prednost, da pripadajo nebeški vladavini svojega Sina. Zato pravi Biblija v zvezi s tem: »Ni tu moškega, ne ženske: zakaj vi vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal. 3:28) Torej, Bog zelo ceni žene in ljubeče je obziren do njih, obravnavajoč jih kot ljudi in njihov odnos do Njega je prav tako važen kakor odnos moškega do Boga.

Kdo nosi večjo krivdo?

Toda sčasoma sta si začela prvi mož in prva žena želeti nekaj, česar nista mogla dobiti. Hotela sta biti kakor Bog, zahtevala sta, da imata pravico in sposobnost, da sama odločata, kaj je pravica in kaj je krivica, namesto da se pustita voditi Božjim zakonom. In najprej se je žena uprla Bogu in nato moški. — 1. Mojz. 3:1—6.

Iz tega so nekateri sklepali, da bi bili mi še danes v Edenskem vrtu, če ne bi bilo žene. Vendar to ni točno. Moški je bil najprej ustvarjen in postavljen za poglavarja družine, ki nosi večjo odgovornost od žene. Kakor kapitan svoje ladje naj bi on tudi na razburkanem morju obdržal pravo smer, toda Adam, prvi mož, je v tem zgrešil. Ker je imel on večjo odgovornost, je bila njegova krivda večja in zato piše v Rimlj. 5:12: »Zatorej, kakor je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt ...«

Ljudje so postavili svoja pravila za odnose zatem, ko so se prenehali pustiti voditi Bogu. To se je za ženo pokazalo v mnogih primerih v škodo, ker je moškemu zaradi njegove večje telesne moči in agresivnosti možno vladati nad ženo in jo celo zlorabljati, kar pa je v nasprotju z Božjim namenom.

Izredne Božje poti se odkrivajo

Toda Bog je omejil čas, v katerem On prenaša nespamet ljudi. V teku stoletij je Bog postopoma razodeval, kaj namerava, da bi osvobodil človeški rod iz stanja, v katerega je zapadel.

Približno 1500 let pred Kristusovim rojstvom je s tem, kako je postopal z Izraelskim narodom vedno bolj razodeval svoj namen. Po Mojzesu je dal Izraelcem zbirko zakonov in ta je vsebovala določbe za zaščito žene. S tem je dobila žena v Izraelu svoj položaj, ki je daleč prekašal položaj žene v poganskih narodih okoli njih.

Stoletja pozneje je vpeljal Jezus Kristus krščanstvo in razodel je še več o Božjih namenih. V krščanski ureditvi je dobila žena položaj, ki je bil mnogo boljši od onega v starem Izraelu. Pravo krščanstvo je bila življenjska oblika, ki je bila veliko boljša od katerekoli od ljudi vzpostavljene oblike življenja in če so živeli po Božji volji, je imela žena od tega velik dobiček.

Tudi v krščanstvu je bil moški »kapitan« družine in če pomislimo, kako je Bog ustvaril moža in ženo, je bila to tudi najboljša ureditev. In kakor beremo v Efežanih 5:23, je »mož glava ženi, kakor tudi Kristus glava skupščini«. Kaj pa bi se dogajalo, če v družini ne bi bilo glave? Tedaj bi vladal stalni prepir zaradi stvari, v katerih se mora odločati, vladala bi neenotnost, ker ne bi bilo nikogar, ki bi končno odločil. Dobro družine zahteva, da ima nekdo pravico, da končno odloča, a Bog je ta, ki je to nalogo določil možu.

Zamislimo si, da mož upravlja z avtomobilom in nenadoma nastane nevarna prometna situacija tako, da se mora izogniti ali pa dodati plin. Zadeva bi postala še mnogo nevarnejša, če bi njegova žena, ki sedi zraven njega, zahtevala, da ona odloča in da mora on storiti, kar ona misli oziroma od njega želi. Nekdo mora končno odločiti in če to stori mož na ljubeč in obziren način, tedaj se to odraža v dobro vse družine.

Kako naj mož izvaja svojo avtoriteto?

Kaj je povezano z nalogo moža kot poglavarja družine? Kakor že omenjeno, pomeni to, da ima on pravico končnega odločanja in to še posebej, kadar gre za važne stvari. Toda kako naj opravlja svojo funkcijo? Ali ga pooblašča njegova avtoriteta, da je lahko šef ali diktator?

To nikakor ne bi bilo po Božji volji, ker v Efež. 5:28, 29 piše: »Tako so možje dolžni ljubiti žene kakor telesa svoja. Kdor ljubi ženo svojo, ljubi sebe; kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa.«

Dolžnost moža je, da je obziren do svoje žene toliko, kolikor je obziren do samega sebe, ker sta on in njegova žena »eno telo«. Toda k temu pripada še mnogo več. Bog zapoveduje možem še naslednje: »Možje takisto, živite z ženami svojimi po spoznanju, kakor s slabšo posodo in jim dajajte čast.« — 1. Petr. 3:7.

Kako pa nekomu dajamo čast oziroma ga spoštujemo? Seveda, samo če mu izkazujemo spoštovanje, upoštevamo njegovo mišljenje kakor tudi to, kar ima on rad in česa ne. Daješ mu, da izbira tako dolgo, dokler ne gre za nekaj temeljno načelnega, in s tem slediš temu, kar govori Kološ. 3:12, 13, kjer piše: »Oblecite torej kot izvoljenci Božjo, sveti in ljubljeni, srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte.«

Če ima mož takšne lastnosti, tedaj ni ženi težko moža ljubiti in ga spoštovati. Ko so vprašali neko srečno poročeno ženo, kaj pri svojem možu najbolj ceni, je odgovorila: »Njegovo dobroto in obzirnost, ki jo ima do mene.« A po Božji volji naj bi se mož zares tako obnašal do svoje žene.

V prvih letih življenja igra mati odločilno vlogo za otroka, toda tedaj postaja tudi vloga očeta vse bolj važna in zato zapoveduje Božji zakon očetom, da prevzamejo iniciativo v vzgoji otrok na važnih področjih življenja, kakor je morala, religija in tudi v kaznovanju. Mati igra pri tem prav tako važno vlogo, toda oče mora voditi. (Efež. 6:4)

Voditi mora tako, da sam dela to, kar govori, in ena najvažnejših dobrot, ki jo lahko izkaže svojim otrokom, je vsekakor to, da ljubi njihovo mater. Kako čudovit zgled daje on s tem bodočim materam in očetom! Vendar je potrebno še več.

V Efež. 5:25 piše: »Možje! ljubite žene svoje, kakor je tudi Kristus ljubil cerkev in je samega sebe dal zanjo.« Da, mož mora imeti veliko ljubezen do svoje žene, takšno, da bi bil za njo celo pripravljen umreti! To je storil Jezus za osebe, ki jih je ljubil.

In katera razumna žena bi hotela zapustiti moža, ki jo tako spoštuje, ljubi in je obziren, ki ji tako izkazuje dobroto in ki je zvest? Seveda mora tudi ona izpolnjevati svoje naloge in Biblija vsebuje mnoge dobre nasvete v tej smeri, toda tukaj govorimo v prvi vrsti o dolžnostih moža.

Odnos do drugih žena

Kako se naj obnaša mož do žene, ki ni njegova soproga? Mlademu Timoteju je dan naslednji nasvet, navdihnjen od Boga: »Starejšega ne prijemlji trdo, temveč opominjaj ga kakor očeta, mlajše kakor brate, žene starejše kakor matere, mlajše kakor sestre, v vsej čistosti.« (1. Tim. 5:1, 2)

Starejšo ženo mora moški spoštovati, kakor da mu je mati, a do mlajše naj bo dostojen, kakor do svoje sestre, ne sme jo gledati kot »objekt seksa«, temveč se obnašati do nje kot do človeka.

Pravilno gledišče o nalogah žene

Jezus je ženo zelo cenil, ni je smatral za »manjvredno«, niti je ni gledal kot »objekt seksa« ali samo kot takšno, ki rodi. Nekoč je obiskal dve sestri, Marijo in Marto. Marta se je povsem zaposlila s tem, da ga postreže, medtem ko je Marija sedla k Njegovim nogam in pozorno poslušala Njegove besede. Ko se je Marta pritožila, da ji Marija ne pomaga, je Jezus pohvalil Marijo z besedami: »Marija je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame.« (Lukež 10:38—42) Jezus ni s prezirom govoril o hišnih opravilih, temveč je pokazal, da so za ženo še važnejše stvari od tega.

Ob neki drugi priliki je rekla neka žena Jezusu: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki si jih sesal!«, nakar je Jezus odgovoril: »Veliko bolj blagor tem, ki besedo Božjo poslušajo in jo hranijo!« (Luk. 11:27, 28) Pokazal je, da je odnos žene do Boga važnejši od njene vloge kot mati. Končno zahteva rojenje otrok in vzgoja samo majhen del življenja žene. Toda kako se naj obnaša žena če zahteva njen mož od nje, da krši Božji zakon? Biblijsko temeljno načelo pravi: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« — Dej. ap. 5:29.

Če skrbno preiščemo Biblijo, da bi ugotovili, kaj pravi ona o tem, kako naj mož postopa z ženo, tedaj lahko spoznamo, da je položaj, ki ga je Bog določil ženi, položaj dostojanstva in milosti. Vsekakor je točno, da se večina mož v današnjem svetu ne drži tega božanskega merila, toda to niti najmanj ne pomeni, da ta merila niso pravilna, temveč se s tem samo pokaže napačno gledišče takšnih mož. In nekega dne bodo za to dajali odgovor pred Bogom.

Vendar možje, ki so pravi kristjani, spoštujejo božanska merila. Če se več in pobliže ukvarjaš z Jehovinimi pričami, tedaj boš ugotovil, da oni tako postopajo. Oni se stalno poučujejo o tem, kako se je treba ravnati po teh merilih, kaj je v korist njim kakor tudi ženam, s katerimi se družijo. In če njihove žene, matere in sestre prav tako spoštujejo in držijo ta božanska merila, pravilno postopajo v njim dodeljenih nalogah, tedaj je njihovo življenje harmonično in srečno. Takšnega življenja si ne želijo spremeniti; a pri tem one niti niso prisiljene k temu redu, temveč si same želijo takšno ureditev, ker spoznavajo, da jih ta oblika življenja mnogo bolj osrečuje od katerekoli drugačne oblike.

A vendar potrebujejo možje in žene — čeprav živijo med seboj v harmoniji — neko osvoboditev. Kakšno? Da se osvobodijo sveta, polnega mržnje, zločinov, vojn, siromaštva, bolezni in smrti, da se osvobodijo sveta, ki dela velike krivice ne samo ženam, temveč tudi možem in celo otrokom. Ali bo takšna osvoboditev kdajkoli postala stvarnost?