Ali se spotikaš ob druge?

BIL je evropskega porekla in očitno pošten, skromen in resnicoljuben. Ko so krščanske Jehovine priče govorile z njim v njegovem stanovanju v New Yorku, so naletele pri njem in njegovi ženi na uho, ki sliši. Kmalu se je z obema na njegovem domu vsak teden vodil biblijski študij.

Nato pa se je nekaj zgodilo. Nekdo, ki je veljal za Jehovino pričo in ki ga je ta novozainteresirani zelo spoštoval, je naredil tehten pregrešek in je bil iz krščanske skupščine izključen. Mož je bil nad življenjem tega prestopnika tako razočaran, da se je ob to spotaknil in prekinil študij Biblije z Jehovinimi pričami. Nasprotno pa je njegova žena s študijem nadaljevala, bila krščena in vzgojila dva sinova, ki sta danes, mnogo let zatem, polnočasna oznanjevalca dobre vesti o Božjem kraljestvu. Večkrat se jima za ves mesec pridruži v tem razveseljivem in nagrajujočem delu oznanjevanja in biblijskega poučevanja. Njen mož še vedno čaka; ljubi družbo Jehovinih prič in občasno obiskuje tudi sestanke, toda še vedno ni prebolel tiste zadeve.

Ta primer, vzet iz življenja, pokaže, kako žalostno je, če se spotaknemo ob druge. Razmisli kdaj o tem: če se nekdo pregreši ali naredi napako, veliko ali manjšo, ti to vendar ne daje nobenega razloga, da postopaš nerazumno, ali ne? Zakaj bi si škodoval samo zato, ker je nekdo drug storil nekaj, s čimer te je žalil ali ranil?

Jezus Kristus, Božji Sin, nam je dal v zvezi s tem primer, kakor je to storil še za marsikaj. (1. Pet. 2:21) Ali ga je razžalostilo, se je spotaknil, ker je Juda, eden njegovih apostolov, postal izdajalec, ali pa zato, ker ga je Peter, tudi apostol, trikrat zatajil, čeprav ga je poznal, in zato ker so ga v nevarnosti vsi zapustili? Kako nespametno bi to vendar bilo! S tem ne bi nepopisno škodoval samo sebi, temveč tudi stvari svojega Očeta in vsemu človeštvu.

Še tehtnejše kakor škoda, ki jo nakopljemo sebi in drugim, če se spotikamo ob ljudi, je to, da potem ne delamo tega, kar je prav v Božjih očeh. »Naznanil ti je, o človek kaj je dobro; in kaj zahteva Jehova od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno z Bogom svojim?« Ni važno, kaj dela kdo drug ali česa ne dela — to za nas ni opravičilo, če ne dajemo Bogu tega, kar on od nas zahteva. — Miha 6:8.

Državljani so na primer dolžni držati zakone svoje dežele, torej plačevati tudi davke in spoštovati prometne predpise. Vzemimo, da nekega državljana drug državljan prevara, oropa ali mu kako drugače naredi krivico. Ali bi on to lahko uporabil kot pretvezo za to, da lahko prestopi katerekoli deželne zakone, ki jih ne želi držati, torej tudi ne plača davka in prezira prometne predpise? Nekateri so danes sicer res takšnega mnenja, toda če bi vsi mislili tako, bi prišlo do prave anarhije. Obe dejanski stanji nimata med seboj prav nič skupnega. Dolžnosti neke osebe ostanejo zato nedotaknjene.

Vse, kar lahko neki državljan stori, je, da se posluži zakonite pomoči in nato prepusti državi, da prestopnika zakona kaznuje, medtem ko sam posluša državne zakone. Isto velja tudi za naš odnos z Bogom, našim Stvarnikom. Dolžni smo poslušati njegove zapovedi in obračun prepustiti njemu. Apostol Pavel je svetoval: »Ne maščujte se sami, ljubljeni, temveč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: ‚Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Jehova‘.« Tudi Jezus Kristus nam je zagotovil, da bo Bog ob določenem času poravnal vso krivico, ko je rekel: »Gorje tistemu človeku, po katerem pride pohujšanje!« — Rim. 12:19; Mat. 18:7.

In še nekaj: spotikanje ob druge pokaže, da nimamo ljubezni. Izdaja pomanjkanje ljubezni do Boga in cenjenja tistega, kar je storil za nas. Kako zelo bi vendar morali ceniti vse tisto, kar je za nas naredil, ko nam je dal življenje in je poskrbel za zadovoljitev vseh naših potreb, da bi lahko ostali pri življenju! Misli tudi na to, da je dal svojega edinorojenega Sina, tako da lahko upamo na rečno življenje. (Jan. 3:16) Gotovo bi morali storiti vse, kar je le mogoče, da bi pokazali svoje cenjenje za vso ljubečo dobroto, ki nam jo je izkazal Bog.

Če poleg tega zares ljubimo Boga in njegov zakon, se ne bomo ob ničemer spotikali. V Bibliji je rečeno: »Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj in ni jim spotike,« — Ps. 119:165.

Besede in dejanja, ob katere se lahko nekdo spotakne, pogosto niso tako tehtna, da bi bilo treba presojati, če je treba to netaktno osebo izključiti iz skupščine ali ne. Končno pa, kakor je rekel kralj Salomon v svoji molitvi ob posvetitvi templja, »ni človeka, ki ne greši«. Kaj bi bilo iz vseh nas, če bi Bog pazil na vse naše nepopolnosti in napake? Da, »ako boš gledal na krivice, Jehova, Gospod, kdo more obstati«? — 1. kra. 8:46; Ps. 130:3.

Z drugimi moramo ravnati prav tako, kakor želimo, da bi Bog postopal z nami. Če se spotikamo ob druge, nismo pripravljeni odpustiti in če drugim ne odpustimo prestopkov, ne moremo pričakovati, da nam bo nebeški Oče odpustil naše grehe. (Mat. 5:7; 6:14, 15; 18:21—35) Če istočasno ljubimo člane svoje družine in svoje brate po veri, ne bomo razmišljali o njihovih napakah; da, »imejmo iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva grehov obilost«. — 1. Pet. 4:8.

Predvsem pa ne sme tisti, ki trdi, da je pristen Kristusov učenec, uporabljati tega, kar delajo drugi, kot pretvezo za to, da več ne preučuje Božje besede, se več ne sestaja z brati po veri in več ne sodeluje pri oznanjevanju dobre vesti o Božjem kraljestvu. Da, če dopusti, da ga to, kar delajo drugi, zadržuje pri izpolnjevanju krščanskih zapovedi, bo njegova trditev, da je pravi Kristusov učenec, v dvomljivi luči. Če bi se ob tem spotikal, bi nastal sum, da zavestno ali podzavestno išče pretvezo, da mu ni treba več služiti Bogu.

Ne le da moramo paziti, da se ne spotikamo ob druge, temveč ljubeče in razumno skrbimo tudi za to, da nismo mi v spotiko drugim. Pravičnost zahteva, da delamo drugim prav tako, kakor mi želimo, da bi drugi nam storili. (Luk. 6:31) Ne želimo, da postanejo drugi nepazljivo ali nepremišljeno za nas kamen spotike, ali ne? Potem se zanimajmo za to, da tudi mi nismo drugim kamen spotike. Watch Tower Society je pred kratkim dobila pismo, v katerem ji je bilo z obžalovanjem sporočeno, da so se nekatere nezrele osebe spotaknile, ker so drugi, ki so jih smatrali za zgledne, pokazali posebno ljubezen do alkohola. Kdor se v zvezi z uživanjem alkohola tako obnaša, ne upošteva nasveta apostola Pavla: »Ravne tire delajte svojim nogam, da se hromo še bolj ne pohabi, temveč ozdravi.« Poleg tega je Jezus opozoril: »Kdor pa pohujša enega teh malih, ki verujejo v mene, bi mu bilo bolje, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in bi ga potopili v globočino morja.« Gotovo nihče od nas ne želi, da se mu kaj takega zgodi, ali ne? — Heb. 12:13; Mat. 18:6.

Zato želimo biti mi vsi oprezni in delati to, kar je razumno, ljubeče in pravilno, in se ne želimo spotikati ob druge niti sami postati kamen spotike.