Kako se pokazuje maziljenje za nebeško upanje?

V SVOJEM pismu, naslovljenem maziljenim kristjanom skupščine Korint, je pisal Pavel: »Ki nas je tudi zapečatil in dal zastavo Duha v srca naša«. (2. Kor. 1:21, 22)

S čim dokazujejo takšne osebe, da jih je Bog mazilil za svoje nebeške sinove in jih zapečatil s svetim Duhom? Ali je mogoče, da se nekdo, ki veruje, da je zapečaten, vara v tem?

Očitno potrebujemo za to biblijsko razumevanje. Tako so lahko, na primer, v neki veliki afriški deželi, v nekaterih skupščinah opazili, da so določene osebe ob priliki svečanosti Spominske večerje, prvič vzele simbole in so pri tem drhtele, ali delale druge nenavadne gibe. Ali je to v skladu s tem, kako po Bibliji deluje Božji duh na maziljene? Ali je to dokaz, da posedujejo takšne osebe v svojih srcih Božjega duha, ki jim je »zastava« za nebeško posinovljenje, na katerega so pozvani in ki jim daje predokus tega?

Odgovor na to vprašanje se lahko glasi samo »ne«. Takšno nenavadno obnašanje je namreč značilno za določene sekte, ki spodbujajo k razuzdanim postopkom ali za ritualne plese nekaterih plemen, s katerimi se zbujajo njihovi občutki.

V Bibliji ni nikjer pokazano na to, da izziva Božji duh, — bodisi v času, ko Bog nekoga poziva ali mazili za nebeško življenje, ali zatem, — k nenormalnemu, čudnemu ali nedostojnemu obnašanju. Res je, da je Jehova Bog povzročil na dan Binkošti čudeže kot n. pr. »šum z neba kakor pih silnega vetra«, ki je napolnil hišo, v kateri so bili učenci in »ognjene jezike«, ki so se spustili na tiste, kateri so bili napolnjeni s svetim duhom. Ti nadnaravni znaki, prihajajoči od Boga, so služili zato, da bi pritegnili pozornost mnogih ljudi in bi jim bilo nato mogoče dati krepko pričevanje. Bili pa so tudi mogočen dokaz tega, da je prešla Božja milost od mesenega Izraela, ki je bil pod zavezo zakona, na novi, duhovni Izrael, pod novo zavezo. Učenci so lahko govorili razne jezike tujcev, ki so prišli v mesto, — to je bil dar, ki so ga prav tako dobili na nadnaraven način. Pa vendar ničesar ne kaže na to, da bi učenci postopali posebno čutno ali nedostojno. Da so jih nekateri opazovalci obsodili zaradi pijanosti, ne moremo tolmačiti tako, kot da so kakorkoli drhteli, temveč, kakor pokaže poročilo, so ti opazovalci slišali židovske učence, govoriti tuje jezike. Govor, ki ga je imel apostol Peter ob tej priliki, je bilo trezno, razumno in logično pojasnjevanje, ne pa neka čutna omamljenost. (Dej. ap. 2:1—36)

V Bibliji ni pokazano, da bi takrat, ko so bile še druge osebe po tem prvem izlitju Duha ob Binkoštih maziljene, nastal ponovno »šum z neba kakor pih silnega vetra« ali da bi dobili »ognjene jezike«. Celo darovi Božjega duha, kakor so nadnaravna sposobnost govoriti tuje jezike, naj bi prenehali s smrtjo apostolov in tistih, ki so jih dobili od njih. Tako se je tudi zgodilo. (Dej. ap. 8:14—18; 19:2—6; 1. Kor. 13:8—12)

SPREJETI RESNIČNEGA DUHA POSINOVLJENJA

Kako deluje Božji sveti duh na one, ki jih mazili? Na to se pokazuje v Rimlj. 8:15—17 z naslednjimi besedami: »Niste namreč prejeli duha sužnosti zopet v bojazen, ampak prejeli ste duha sinovstva, ki v njem kličemo: Aba, Oče! Ta duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji. Če pa smo otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo.«

Tudi v Galatih 4:6, 7 piše: »Ker pa ste sinovi, je odposlal Bog duha sina svojega v vaša srca, ki kliče: Aba, oče! Tako nisi več suženj, ampak sin; ako pa si sin, si tudi dedič po Bogu.«

Odločilni dokaz za to, da smo maziljeni in da imamo nebeški poklic, je torej duh ali prevladujoči občutek posinovljenja, kar pomeni zavest, da smo od Boga maziljeni za duhovnega sina, za enega od 144 000 naslednikov nebeškega kraljestva. Kdor je dejansko duhovno rojen, lahko z dobro vestjo reče, da v njem zbujeno nebeško upanje ni izšlo iz njegovih lastnih želja in misli, temveč izvira od Jehove in se nanaša na delovanje njegovega duha. (1. Petr. 1:3, 4; Razod. 14:1—3) Postati duhovni sin vesoljnega suverena, čigar »ime je veličastno« in o katerem piše »Slava in lepota sta pred njim, moč in veličastvo v svetišču njegovem«, je predvsem prednost, ki vliva strahospoštovanje in resna odgovornost. (Ps. 8:1; 96:6) Od teh, ki so počaščeni s pozivom, da so njegovi sinovi, in ki so zainteresirani za njegov dober glas, gotovo lahko pričakujejo življenje, ki je vredno zastopnikov tega dostojanstvenega očeta. Gotovo morajo pokazovati sadove Božjega duha, ki vključujejo »samoobvladanje«. (Gal. 5:22, 23; 1. Kor. 14:33) Ti maziljeni imajo za zgled Jezusa Kristusa, Božjega najvišjega sina, in naj bi odsevali tudi njegovega duha ali njegovo prevladujoče obnašanje. Če bi se oni spuščali v postopke, ki spominjajo na čutne plemenske navade ali na religiozne sekte, ki pospešujejo neobvladane izlive občutkov, ne bi dokazali, da so resnični duhovni sinovi. Navdihnjeni apostol Pavel je pisal:

»A vi niste v mesu, ampak v duhu, ako Božji Duh prebiva v vas. Če pa kdo duha Kristusovega nima, ta ni njegov«. (Rim. 8:9)

Kdor resnično pripada maziljenim Kristusovim sodedičem, naj bi ob letnem praznovanju v spomin na Jezusovo smrt kazal brezhibno vedenje. Apostol Pavel je pokaral določene osebe v korintski skupščini, ker je bilo njihovo obnašanje pri Gospodovi spominski večerji »nevredno«. Nekateri so smatrali simbole Spominske večerje enostavno kot jedačo in pijačo, s katero so si lahko potešili lakoto in žejo, ali pa so na praznovanju popili toliko vina, da so bili pijani. S takšnim nedostojnim obnašanjem so pokazali, da niso prav ločili, kaj ponazarjajo simboli, — namreč kri in telo Jezusa Kristusa, kar je bilo darovano kot odkupna žrtev. S takšnim nespoštljivim obnašanjem bi si lahko nakopali sodbo. Lahko bi vodilo do kaznovanja od Jehove. (1. Kor. 11:20—32)

Zato se naj noben pravi kristjan pri Spominski večerji ne obnaša lahkomiselno, niti na način, ki so ga opisali apostoli, niti na drug način, kot n. pr. z nekim osebnim razkazovanjem. Misli vseh prisotnih naj bodo usmerjene na važen pomen tega slavja in ne na neke posebne postopke določenih oseb. Če bi kdo zaradi svojih postopkov pritegnil pozornost nase, tedaj bi nastali dvomi, če sploh pripada k Božjim maziljencem. Pokazal bi, »da nima Kristusovega duha«.

RAZLOGI ZA NAPAČNO MIŠLJENJE

Kaj lahko vodi k temu, da nekateri napačno mislijo, da pripadajo maziljencem in naj bi jemali simbole spominskega slavja? Apostol Janez je rekel svojim maziljenim sokristjanom: »In vi imate maziljenje od Svetega in veste vse«. (1. Jan. 2:20) Pomanjkanje spoznanja bi lahko bilo torej odločilno, da nekdo napačno sklepa, da je maziljen. Morda spregleda, da maziljenje, kakor ostali načini izkazovanja Božje milosti, ,ni v moči tega, ki hoče, ne tega, ki se trudi, ampak (od) Boga‘. (Rim. 9:8, 16; Jak. 1:18) Ni torej odvisno od tega, da bi nekdo rad pripadal tistim, ki bodo služili kot nebeški kralji in duhovniki in so bili sprejeti v novo zavezo, ki je postala veljavna po preliti Kristusovi krvi, ki je pri Spominski večerji ponazorjena z vinom. Božja izbira je tista, ki šteje, ne pa izbira posameznika. (Mat. 26:27, 28)

Danes prav tako ni nobenega razloga biti drzen, kakor v starem času, ko je Jehova izbiral tiste, ki mu naj bi služili v Izraelu pod zavezo zakona kot duhovniki. (Primerjaj 2. Letop. 26:18; Hebr. 5:4, 5) Korah je drzno stremel za duhovništvom, ki ga je Jehova Bog dal družini Arona in zaradi njegovega uporništva ga je Bog uničil. (2. Moj. 28:1; 4. Moj. 16:4—11) Prav tako bi Bogu ne ugajalo, če bi nekdo trdil, da je od Boga poklican k nebeškim »kraljevskim duhovnikom«, čeprav dejansko takega poklica ni dobil. Z Jehovinimi pripravami ne moramo lahkomiselno ravnati in kljub temu pričakovati, da nam bo naklonjen. Ob določenem času daje on na znanje svojo sodbo. (1. Kor. 4:5; 1. Tim. 5:24, 25)

Nekdo bi lahko napačno sklepal, da ima nebeški poziv, ker je zaradi težkih problemov izpostavljen veliki duševni obremenitvi. Pri tem gre lahko za zakonske probleme, mogoče celo za ločitev, za smrt zakonskega partnerja, kakšno drugo nesrečo ali veliko razočaranje. S takšnimi stvarmi lahko nekdo izgubi zanimanje za današnje življenje na Zemlji, da, življenje mu lahko celo zagrenijo. Tedaj se lahko zgodi, da pride na misel, da bi raje živel na nebu. Toda Bog ne postopa tako, če nekoga pokliče in mu da »duha sinovstva«. Takšne osebe naj mislijo na to, da bo Jehova Bog pod kraljestvom njegovega sina kmalu naredil spremembe v življenju na zemlji in skrbel za to, »da bo tudi stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih«. Če torej »stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj«, temu vendar ne bo vedno tako. Izdajalo bi pomanjkanje cenjenja Božjega namena glede Zemlje, če bi nekdo ne gledal na življenje na Zemlji kot nekaj zaželenega in bi zato upal v življenje na nebu. (Rim. 8:20—22)

PREISKATI NAŠE UPANJE

Na osnovi teh pojasnjevanj imamo možnost, da se preiščemo. Morda bi se lahko vprašali, če nismo pod vplivom drugih prišli na misel, da imamo nebeško upanje. To ne bi bilo pravilno, kajti Bog ni nikogar pooblastil, da z vplivanjem »pridobiva« druge in jim tako poizkuša vliti upanje, ki jim ga Bog ni podelil. Lahko se vprašamo, če nismo imeli prej, preden smo spoznali resnico Božje besede, opravka z mamili, kar zadeva danes mnoge mlade ljudi. Na znotraj usmerjeno nagnjenje k fantaziji, sanjaštvu ali abstraktnem mišljenju ni noben znak za maziljenje od Boga in tudi ne za pravo duhovno mišljenje. Da bi Bog razglasil, da je mazilil osebe za krščanske kraljevske sodediče, ne uporablja nobenih metod, po katerih bi bili navedeni k mišljenju, da so slišali glasove, — včasih z glasbeno spremljavo, — ali sporočila; vsekakor so se v zadnjih letih nekateri pustili po takih rečeh zapeljati k mislim, da so dobili nebeški poziv.

Končno se lahko tudi v vsej odkritosrčnosti vprašamo: »Ali sem nagnjen k temu, da zbujam pozornost ali silim v ospredje? Ali bi rad imel vplivni položaj? Ali težim častihlepno za tem, da sem eden od »kraljev in duhovnikov«, povezanih z Jezusom Kristusom?« Prav storimo, če mislimo na to, da v prvem stoletju, ko je izšla splošna spodbuda, da iščejo vstop v nebeško kraljestvo, niso vsi maziljeni kristjani zavzemali odgovorne položaje. Tudi niso bili vsi starešine ali pomočniki v skupščinah. To maziljenje tudi ne vodi do izrednega razumevanja Božje besede, kar se spozna po tem, da je apostol Pavel smatral za potrebno, pisati maziljenim kristjanom svojih dni razna pisma. (1. Kor. 3:1—3; Hebr. 5:11—14) Omembe vredno je tudi, da osebe, ki že mnoga leta služijo kot maziljeni kristjani, ne smatrajo danes sebe kot nekaj posebnega, niti ne opozarjajo stalno na to, da so maziljene. Oni pokazujejo ponižnost, kakor se tudi pričakuje od tistih, ki imajo »Kristusovega duha«. Vedo, da zadeva večina zahtev, ki jih Bog postavlja tistim, ki dobijo življenje na nebu, tudi tiste, ki bodo na Zemlji večno živeli.

Kakor je pokazano v knjigi Večno življenje v svobodi Božjih sinov (stran 145 do 149, nemščina), dajejo znaki spoznati, da je Bog leta 1934 usmeril svojo pozornost izobraževanju »velike množice«, ki bo preživela prihajajočo »veliko stisko« in vstopila na Zemlji v novo ureditev in da je bilo takrat doseženo polno število 144 000 poklicanih za nebeško kraljestvo. (Razod. 7:9—14; 14:1—3) Tako je bilo pričakovati, da bodo od tedaj nadaljnje osebe poklicane samo kot nadomestilo za tiste maziljene, ki bodo nezvesti. (Primerjaj Razodetje 3:11) Kakor se vidi iz Stražnega stolpa (»Ženitev Kralja v Božjem namenu«), drugi del od 16 do 28 odstavka, Jezusove besede »Mnogo je poklicanih, a malo izvoljenih«, ne pokažejo, da se bo večina maziljencev pokazala za nevredne in bi morala biti nadomeščena. »Mnogi«, o katerih je Jezus govoril, so bili milijoni ljudi, ki so sestavljali židovski narod, ki je bil najprej »povabljen« in iz katerega je bilo razmeroma malo izvoljenih za Kristusove sodediče. (Mat. 22:14)

Če imamo torej zemeljsko ali nebeško upanje, naj bi se mi vsi varovali drznosti in vsak čas in pri vsem, kar delamo, naj bi se trudili, dostojno odsevati postopke in lastnosti našega nebeškega očeta. Zavedati se moramo tega, da pri maziljenju in nebeškem poklicu ne gre za Božje postopanje in njegovo odločitev. Odločilna torej ni trditev neke osebe, temveč da ima kot maziljeni sin »Kristusovega duha« in iz preizkušenj končno izide kot zmagovalec ter s tem postane duhovni Božji sin. (Razod. 2:7, 11, 17, 26; 3:11, 21; 21:7)