Ali določa usoda tvojo bodočnost?

VSAKO leto izgubi na tisoče ljudi življenje v svojih stanovanjih, na delovnem mestu ali na poti zaradi nesreče. Drugi tisočeri dobijo težke poškodbe, kadar se nekaj hudega nepričakovano zgodi. Zakaj? Kako to, da včasih nepredvidene srečne okoliščine zaščitijo življenje posameznika? Večina ljudi smatra takšne dogodke za slučaj; ali pa so to zares slučaji?

Določene osebe pravijo, da ne. Verujejo, da je vsak dogodek v življenju človeka, tudi čas smrti, vnaprej določen z usodo. Napoleon Bonaparte je nekoč napisal: »Naša ura je določena in nihče ne more preiti preko tega, kar je določila usoda, celo vsako uro življenja.«

Mnogo je med tistimi, ki smatrajo, da je njihova bodočnost določena z usodo takih, ki verujejo v Boga, in so mišljenja, da mora Bog vnaprej vedeti za bodoče dogodke. Opirajoč se na to sklepajo, da so vsi bodoči dogodki predvideni, kajti to, kar Bog vnaprej ve, se bo prav gotovo zgodilo. Nekateri so to zamisel razširili na Božje določanje vnaprej in mislijo, da je Bog določene ljudi vnaprej določil za rešitev, ostanek človeštva pa na večno kazen.

Ali je Bog dejansko vse vnaprej vedel, kar se bo zgodilo v teku zgodovine? Ali ve On že sedaj točno, kaj bodo delala Njegova stvarjenja v bodočnosti? Ali je tvoja bodočnost določena s takšno usodo?

Biblija jasno pojasnjuje, da je marsikaj, kar se zgodi ljudem, goli slučaj, »kajti čas in razmere naklanjajo vse« (Propov. 9:11). Razen tega je Jehova Bog zagotovil svojim z razumom obdarjenim stvarjenjem prednost in odgovornost odločanja po prosti volji. Izraelci so bili v starem času opomnjeni, naj si »izberejo življenje« tako, da poslušajo Jehovo Boga. Prerok Zefanija je pozval ponižne, naj »iščejo Jehovo« (5. Mojz. 30:19, 20; Zef. 2:3). V Razodetju 22:17 poziva Božja Beseda vsakega, »ki hoče«, naj izkoristi Božjo pripravo spoznanja.

V navdihnjenem Svetem pismu je Jehova opisan kot usmiljen, pravičen, nepristranski in ljubeč Bog (5. Moj. 4:31; 32:4; Dej. ap. 10:34; 1. Jan. 4:8). Ali bi takšen Bog pozival ljudi, naj si izberejo pravo pot, če bi vnaprej vedel, da usoda mnogim ne bi dovolila, da to storijo?

Vedeti vnaprej ni isto kakor usoda

Res je, da lahko Bog določene stvari vnaprej pozna in Sveto pismo pravi, da On »oznanja od početka konec in od starodavnosti, kar se še ni zgodilo« (Izaija 46:10). Toda vedeti neko stvar vnaprej ni isto kakor povzročiti jo. Nek meteorolog, na primer, lahko sestavi točno napoved vremena, ker pozna faktorje, ki določajo vreme, toda nihče ne bi trdil, da je on vnaprej povzročal vreme.

Če Bog vnaprej reče, kaj bodo storili posamezni ljudje ali skupine ljudi, tedaj dela On to pogosto na osnovi opazovanja že očitnih primerov misli. Ko je, na primer, Jehova napovedal, da bodo Izraelci prekršili svojo zavezo, je rekel: »Vem namreč njih misli« (5. Moj. 31:21). Prerokbe glede na zveste postopke Jezusa na Zemlji so se opirale na to, da je Jehova poznal Jezusa že tisočletja pred Njegovim človeškim obstojem (Jan. 6:62; 17:5, 25).

Če Jehova želi, lahko spoznava tudi generacije in dednosti bodočih potomcev in potem ve, kakšne karakterne poteze bodo razvijali. To je očitno storil v primeru Izakovih dvojčkov Jakoba in Ezava, ko je napovedal: »Večji bo poslužil manjšemu.« (1. Moj. 25:23) V nekaterih primerih (na primer v primeru Izraelskega sodnika Samsona in perzijskega kralja Cira) je Bog vnaprej rekel določene stvari, ki jih bodo delali, še preden so bili spočeti (Sodn. 13:3-5; Iza. 44:28 do 45:3). Toda v nobenem slučaju ni bil vsak postopek ali dogodek v življenju teh oseb voden z usodo.

Toda če je Bog sposoben vnaprej vedeti stvari, ki se bodo zgodile, ali ta Njegova vednost ni isto kakor nespremenljiva usoda, ki določa vse bodoče dogodke? Ne. Zakaj ne? Ker se opazovanje tega, kar Bog lahko stori, napačno primerja s tem, kar On dejansko stori. Čeprav poseduje Jehova Bog sposobnost, vedeti vnaprej, se lahko odloči, da te svoje sposobnosti popolnoma ne uporabi. Kot primer lahko služi način, kako Bog uporablja svojo moč. Čeprav je On vsemogočen, On ne pokaže v vsaki situaciji svoje moči, temveč jo uporablja v meri, kolikor je potrebna, da uresniči svoj namen.

Podobno uporablja Bog tudi v omejeni meri svojo vednost vnaprej. Da je temu tako, se vidi iz biblijskih stavkov, v katerih se opisuje, kako Bog preiskuje določene situacije, da bi stvar spoznal. Vemo, da je Jehova obvestil Abrahama o svoji odločitvi, da preišče dogodke v Sodomi in Gomori, »da vidi, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal« (1. Moj. 18:20, 21).

Ali obstaja nekaj vnaprej določenega?

Kako pa je z biblijskimi stavki, ki govorijo o tem, da so določene osebe izbrane po Božji sposobnosti, da ve vnaprej, da so »izvoljene... po sklepu njega, ki vse dela po ukrepu volje svoje« (1. Petr. 1:1, 2; Efež. 1:3, 5, 11)? Na osnovi takšnih biblijskih stavkov so učili religiozni voditelji kakor je bil Avguštin, Martin Luther in John Calvin, da je bilo že pred ustvaritvijo človeka, Adama in Eve, določeno, da ne bosta poslušna Bogu; da so vsi njuni potomci vnaprej določeni za rešitev ali za večno uničenje.

Ali se v teh stavkih dejansko najde potrdilo za odločanje vnaprej? Če da, potem bi bilo nemogoče, da kdo od teh izvoljenih izgubi Božjo milost, medtem ko so ti apostoli, ki so napisali gori citirane besede (Peter in Pavel) pokazali, da so neki izmed »odkupljenih« in »posvečenih« po krvi Kristusa, odpadli in se niso pokesali ter si tako nakopali uničenje (2. Petr. 2:1, 2, 20-22; Hebr. 6:4-6; 10:26-29).

Tako se morajo prej navedeni stavki nanašati na to, da je bila vnaprej določena krščanska skupščina kot razred.

Kako je bila krščanska skupščina izbrana »pred početkom sveta«? Jezus je to »izvoljenje« v Lukežu 11:50, 51 povezal z Abelom, tako da je torej določil razred tistih, ki bodo kot sodediči s Kristusom v Njegovem Kraljestvu, pred rojstvom Abela in ne preden sta se Adam in Eva odločila, da bosta Bogu neposlušna (Razod. 20:6).

Kakor v primeru izraelskega naroda v starem času zahteva Bog tudi danes od ljudi, da se odvrnejo od svojih prestopkov »in živijo« (Ezek. 18:23, 30-32). Peter je pisal, da Bog ne želi, da kdorkoli umre, temveč želi, da se pokesajo (2. Petr. 3:9). Koliko iskrena bi bila ta želja, če bi mnogi ljudje, da, morda celo milijoni, bili prekleti in po usodi določeni za smrt? Ali bi bil tedaj resničen nauk Biblije, da je Jezus Kristus »sebe dal v odkupnino za vse«, če bi bili mnogi iz tega izključeni po usodi in ne bi mogli uživati blaginje odkupnine? (1. Tim. 2:6).

Ne, niti tvoja niti bodočnost nobene osebe ni določena z usodo. Svobodno se lahko sam odločiš, ako želiš služiti Bogu ali ne. »Vsakdo izmed nas« bo za svojo odločitev »zase odgovor dajal Bogu« (Rim. 14:12). Kako se boš torej odločil ti?