Ali si enako pozoren do svoje družine kakor do drugih?

»VESELI me, da ste prišli,« je rekel domačin svojemu gostu. »O, kadar rečem, da pridem, tudi pridem!« je odgovoril gost. Hvalil se je kot človek, ki drži besedo. Ali pa je »mož beseda« tudi do svoje družine? Ne vedno.

Nemški pregovor kaže na splošno človeško pomanjkljivost, ko pravi: »Doma neotesanec, na ulici angel.« Ob koncu družabnega večera, na primer, bo nek mož hitro pomagal mladi, neporočeni ženi obleči plašč, istočasno pa pustil, da si njegova žena sama obleče plašč. Mlada, neporočena žena, je zbudila romantični interes moža, zato je postal vljuden. Toda koliko bolje bi storil, če bi bil pozoren in vljuden do lastne žene! Pokazal bi, da svojo ženo ljubi tako kakor samega sebe. — Efež. 5:33.

Resničen je izrek »Dobrota se pričenja doma«, to se pravi, naj bi se pričenjala doma, toda ne samo z dajanjem denarja, temveč tudi v medsebojni pomoči.

Ali nismo pripravljeni takoj pomagati, če tujec kaj išče ali potrebuje kakšne informacije? Ali naj ne bomo prav tako hitro pripravljeni pomagati doma? Zelo pogosto se član družine muči s kakšnim tovorom, medtem ko so drugi v družini slepi in ne vidijo, da bi lahko po svojih možnostih pomagali. Morda je treba koga postreči ali pomagati otrokom, da se pravočasno odpravijo v šolo?

Potrebno bi bilo pomiti posodo. Posebno možje, katerih žene so zaposlene, naj bi uvideli, da je treba spremeniti stare poglede glede moškega ali ženskega dela, ker so njihove žene zelo obremenjene.

»Dobrota se pričenja doma« tudi tako, da se prenaša tuje slabosti in pomanjkljivosti. Nekdo, na primer, je pripravljen odpuščati svetnim prijateljem in znancem, morda tistim, s katerimi skupaj dela. Ali ne bi moral biti še bolj pripravljen oprostiti pomanjkljivosti in slabosti lastne družine? V nekaterih primerih lahko povzroči napačen občutek dolžnosti in ljubezni pretirano kritičnost do svojega zakonskega partnerja.

Mnogo važnejše je, izgrajevati drug drugega, dajati drugemu moralno podporo ali spregledati neznatne napake ali slabosti, kakor pa paziti, ali je vse točno, in ocenjevati, kako bi moralo biti. Razen tega je morda ravno tisti, ki je nagnjen h kritiziranju drugega, ta, ki greši. Res je, da lahko domači pomagajo drug drugemu odpraviti napake, toda vloga »strogega kritika« je lahko pretirana.

Da, pravilno je oprostiti tuje slabosti. Zapomni si, slabosti so pogosto podedovane lastnosti ali pa so posledica okolja, ki močno vpliva na oblikovanje osebnosti. Prijaznost je modra pot, kajti tako kakor mi pokazujemo prijaznost drugim, bodo tudi oni z nami prijazni, kakor je rekel Jezus: »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerjalo.« (Luk. 6:38) Ko je neka Američanka javno govorila proti kandidiranju ženskega osvobodilnega gibanja, je rekla: »S svojim možem postopam tako kakor s kraljem, a on z menoj kakor s kraljico.«

Svetni pregovor, da »velika prijaznost vodi do nespoštovanja«, se ne bi smel nanašati na prijaznost do članov naše družine. Moralo bi biti ravno nasprotno. Prijaznost bi morala »voditi« k zvestobi in spoštovanju, ker se dobro poznamo, cenimo in razumemo. Naravno je, da se ljudje, ki so bili v mladosti pravilno vzgojeni, obnašajo z določeno mero cenjenja tako do domačih kakor do tujcev. Tako tudi mora biti, ker Biblija pravi: »Vse spoštujte«. (1. Petr. 2:17) To vključuje tudi člane naše družine, ali ne? Z medsebojnim cenjenjem se posamezni člani družine krepijo in pomagajo drug drugemu.

Cenjenje drugih se lahko pokaže tudi z oslavljanjem drugega s polnim spoštovanjem, namreč po tem, kaj kdo je, in z načinom, kako se nekaj reče. Včasih je nekdo strog ali kritičen do drugih članov v družini, čeprav ne bi niti v mislih tako postopal s tujcem. S takšnim postopanjem kaže pomanjkanje sočutja. Drugače se počutimo, če nekaj narobe naredimo in lahko to popravimo, in zopet drugače, kadar nam nekdo drugi to reče in nas prosi, da napako popravimo. Sočutje nam bo pomagalo, da spoznamo to razliko.

Večkrat postopamo z našo družino drugače kakor s tujci tudi iz nepremišljenosti. To se dogaja posebno takrat, kadar govorimo stvari, za katere bi bilo bolje, da jih nismo omenjali. Nagnjeni smo k temu, da smo do tujcev bolj pozorni, toda ravno tako je dobro, da tudi v družini najprej premislimo, nato šele rečemo. Dobro je, postopati po pravilu: »Ali je to pošteno? Ali je resnično? Ali je potrebno?« Razmisli tudi o tem, kako boš nekaj rekel. Nasprotje nepremišljenosti je premišljenost. Potrudi se, da najprej premisliš tudi v malih stvareh, ker je dobro rečeno, da »male stvari mnogo pomenijo«. Premišljenost pokažeš, če prošnjo začneš z besedo »prosim« in ko sprejmeš dar, rečeš »hvala«, kako majhen bi bil.

Mnogo je razlogov, da pomagamo, da smo dobri in pozorni tudi v postopanju s tistimi, ki so izven naše družine. Če izkazujemo te lastnosti, tedaj občutimo moralno zadovoljstvo, s čemer izboljšujemo medsebojne odnose, koristimo našemu dobremu glasu in nam lahko koristi celo v materialnem pogledu. Ali nimamo koristi, če takšne lastnosti izražamo tudi v naši družini? Vsekakor imamo zaklad, ki ga lahko uporabimo, kadar smo v stiski. In kakšno udobnost nam to prinaša!