Oktober

Vodstveni organ, podružnični urad, okrajni nadzorniki in starešine nam pogosto dajo navodila, ki nam pomagajo služiti Jehovu. Ampak včasih se lahko zgodi, da ne razumemo, zakaj smo dobili neko navodilo. Mogoče vidimo samo, kakšne negativne posledice bi lahko imeli, če bi ga upoštevali. Lahko celo začnemo razmišljati o tem, kakšne napake imajo bratje, ki so nam ga dali. Ko živimo po veri, smo prepričani, da ima Jehova vse pod kontrolo in da pozna naše okoliščine. Zato navodila hitro ubogamo in to z veseljem. (Heb. 13:17) Vemo, da s tem prispevamo k enotnosti občine. (Efež. 4:2, 3) Prepričani smo, da bo Jehova našo poslušnost blagoslovil, čeprav so bratje, ki med nami vodijo, nepopolni. (1. Sam. 15:22) Zaupamo, da bo ob pravem času popravil stvari, ki jih je treba spremeniti. (w25.03 str. 23, odst. 13–str. 24, odst. 14)

Živimo v zelo vznemirljivih časih! Na lastne oči vidimo izpolnitev svetopisemskih prerokb. Na primer, vidimo, kako se severni in južni kralj bojujeta za prevlado v svetu. (Dan. 11:40, op.) Dobra novica se oznanjuje v takšnem obsegu kot še nikoli prej in vsako leto se nam pridruži veliko ljudi. (Iza. 60:22; Mat. 24:14) Prav tako »ob pravem času« dobivamo obilje duhovne hrane. (Mat. 24:45–47) Jehova nas pripravlja na prihodnost med drugim tako, da nam pomaga, da vse bolj jasno razumemo glavne dogodke, ki se bodo še zgodili. (Preg. 4:18) Prepričani smo lahko, da bomo takrat, ko bo prišla velika stiska, vedeli, kar je treba vedeti, da ostanemo zvesti Jehovu in mu z veseljem služimo. Priznati pa moramo, da nekaterih stvari ne vemo. (w24.05 str. 8, odst. 1, 2)

V tem psalmu je posebej omenjeno obrekovanje. Kaj pa je obrekovanje? Večinoma so to lažne izjave, ki lahko nekomu uničijo ugled. Psalm 15:3 nas tudi spomni, da Jehovov gost »svojemu bližnjemu ne dela nič slabega in svojemu prijatelju ne jemlje ugleda«. (Ps. 15:1) Kaj pomeni to? Če bi o nekom širili negativne stvari, bi mu lahko nehote jemali ugled. Na primer, kaj, če neka sestra neha pionirati, neki zakonski par ne služi več v Betelu ali neki brat ni več starešina oziroma strežni služabnik? Ali bi bilo prav ugibati o razlogih za to in o tem razpravljati z drugimi? Zelo verjetno obstajajo razlogi, ki jih sploh ne poznamo. Nikoli ne pozabimo, da gost v Jehovovem šotoru »svojemu bližnjemu ne dela nič slabega in svojemu prijatelju ne jemlje ugleda«. (w24.06 str. 11, odst. 11–str. 12, odst. 13)

Da bi okrepili svoj strah pred Jehovom, moramo pred vsako odločitvijo razmisliti, kaj lahko naredimo, da bi ga razveselili. Med branjem svetopisemskih poročil se vprašaj: Če bi bil jaz v tej situaciji, kakšno odločitev bi sprejel? Na primer, predstavljaj si, da poslušaš izraelske oglednike, ki so si šli ogledat deželo, za katero je Jehova rekel, da jo bo dal Izraelcem. Deset jih govori, da je Izraelci ne bodo mogli zavzeti. Ali bi verjel njihovemu poročilu in bi popustil strahu pred ljudmi? Ali pa bi pokazal ljubezen do Jehova in bi ga želel razveseljevati? Celotna generacija Izraelcev ni verjela resnici, ki sta jo govorila Jozue in Kaleb. Zaradi tega so izgubili priložnost, da vstopijo v Obljubljeno deželo. (4. Mojz. 14:10, 22, 23) (w24.07 str. 10, odst. 7)

Gomera je zaradi drugih moških zapustila svojega moža, preroka Ozeja. Ali je bilo možno, da se pokesa? Jehova, ki lahko vidi v srce, je Ozeju rekel: »Pojdi in spet ljubi svojo ženo, ki ima ljubimca in prešuštvuje. Ljubi jo tako, kot jaz, Jehova, ljubim Izraelce, ki častijo druge bogove.« (Ozej 3:1; Preg. 16:2) Bodi pozoren, da je Ozejeva žena še vedno resno grešila. Kljub temu je Jehova Ozeju naročil, naj prevzame pobudo, gre do nje, ji odpusti in jo vzame nazaj za svojo ženo. Jehova je s tem primerom želel pokazati, da ni obupal nad svojim upornim ljudstvom. Čeprav so hudo grešili, jih je imel še vedno rad. Prevzel je pobudo in k njim pošiljal preroke, da bi se pokesali in spremenili. Iz tega primera vidimo, da Jehova ve vse o vsakem posamezniku in da bo tistemu, ki še vedno hudo greši, skušal pomagati, da se pokesa. (w24.08 str. 10, odst. 7)

Judje, ki so v prvem stoletju postali kristjani, so morali narediti velike spremembe, kar ni bilo enostavno. V preteklosti so bili Judje Jehovovo izbrano ljudstvo. Kralji, ki so vladali v Jeruzalemu, so predstavljali Jehova, tempelj pa je bil center čistega čaščenja. Vsi zvesti Judje so živeli po Mojzesovem Zakoniku, iz katerega so jih učili njihovi verski voditelji. V tem Zakoniku so bila pravila glede hrane, obreze in celo druženja z Nejudi. Ampak po Jezusovi smrti Jehova ni več sprejemal žrtev, darovanih v templju. To je bila velika sprememba za Jude, ki so postali kristjani, ker so bili navajeni živeti po Zakoniku. (Heb. 10:1, 4, 10) Celo zvesti kristjani, kot je bil apostol Peter, so se včasih težko prilagodili na nekatere od teh sprememb. (Apd. 10:9–14; Gal. 2:11–14) Poleg tega so ti kristjani zaradi svojega novega verovanja postali tarča judovskih verskih voditeljev. (w24.09 str. 9, odst. 4)

Jehova daje svojemu ljudstvu različne naloge in želi, da jih opravimo urejeno in organizirano. (1. Kor. 14:33) Ena takšna naloga je, da se dobra novica oznani po vsej naseljeni zemlji. (Mat. 24:14) Jehova je za vodenje tega pomembnega dela določil Jezusa. Jezus skrbi, da oznanjevanje poteka organizirano. V prvem stoletju je v Jeruzalemu deloval vodstveni organ, ki je bil sestavljen iz apostolov in nekaj izkušenih starešin. Ta skupina bratov je sprejemala odločitve, ki so veljale za vse občine. (Apd. 15:2; 16:4) Pripravljena navodila so bratom in sestram posredovali bratje, ki so bili v njihovi občini postavljeni za starešine. (Apd. 14:23) Ker so vsi upoštevali dobljene smernice, so se »občine krepile v veri in število učencev je iz dneva v dan raslo«. (Apd. 16:5) (w24.04 str. 8, odst. 1)

Nekaj zvestih žensk je zelo zgodaj zjutraj 16. nisana odšlo k Jezusovemu grobu. (Luk. 24:1, 10) Osredotočimo se na eno od teh žensk – Marijo Magdaleno. Ko je Marija prišla h grobu, je videla, da je prazen. Hitro je stekla k Petru in Janezu in jima to povedala, nato pa jima je sledila nazaj h grobu. Ko sta Peter in Janez ugotovila, da je grob prazen, sta se vrnila domov. Marija pa je ostala tam in jokala. Sploh se ni zavedala, da jo Jezus gleda. Opazoval je, kako joka, in to ga je močno ganilo. Zato se ji je prikazal in naredil nekaj, kar jo je zelo spodbudilo. Z njo je spregovoril in ji dal pomembno nalogo – naj njegovim bratom pove, da je bil obujen. (Jan. 20:17, 18) (w24.10 str. 13, odst. 7)

Mojzes je bil prerok, sodnik, voditelj in pisec. Izraelski narod je izpeljal iz suženjstva v Egiptu in na lastne oči je videl veliko Jehovovih čudežev. Jehova ga je uporabil, da je napisal prvih pet svetopisemskih knjig, 90. psalm in verjetno tudi 91. psalm. Poleg tega je najverjetneje napisal tudi Jobovo knjigo. Mojzes je malo pred svojo smrtjo, ko je bil star 120 let, sklical vse Izraelce in jih spomnil na vse, kar so doživeli in videli. Bili so priča znamenjem in čudežem, ki jih je naredil Jehova. Videli so tudi, kako je kaznoval Egipčane. (2. Mojz. 7:4) Videli so, kako je razdelil Rdeče morje, in lahko so šli po suhem čez. Jehova pa je nato uničil faraonovo vojsko. (2. Mojz. 14:29–31) V pustinji jih je ščitil in za njih skrbel. (5. Mojz. 8:3, 4) Zdaj pa, ko so bili tik pred Obljubljeno deželo, je Mojzes izkoristil to priložnost, da jih je okrepil. (w24.11 str. 8, odst. 3–str. 9, odst. 4)

Besede, ki jih je Jezus izrekel apostolom med Gospodovo večerjo, se nanašajo samo na majhno skupino ljudi. To, kar je izrekel blizu Kafarnauma, pa se nanaša na veliko število ljudi. Jezus je v Galileji leta 32 n. št. govoril predvsem Judom, ki so od njega želeli samo kruh. Ampak on je pozornost usmeril na nekaj, kar je veliko koristnejše od dobesedne hrane – na nekaj, kar bi jim omogočilo večno življenje. Rekel je, da so lahko tisti, ki umrejo, poslednji dan obujeni in živijo večno. Pri tem ni imel v mislih omejenega števila ljudi tako kot med Gospodovo večerjo. Pravzaprav je v Galileji govoril o blagoslovih, ki jih lahko dobijo vsi ljudje. (w24.12 str. 11, odst. 10, 11)

Jehova sovraži vsakega, ki je nasilen. (Ps. 11:5) Še posebej pa sovraži, ko vidi, da mož fizično zlorablja svojo ženo. (Mal. 2:16) Če mož z ženo ne ravna lepo, potem je v nevarnosti njegov odnos z Jehovom. Lahko se celo zgodi, da Jehova ne bo poslušal njegovih molitev. (1. Pet. 3:7) Nekateri možje s svojo ženo govorijo zelo jezno in žaljivo. Ampak Jehova sovraži »jezo, bes, vpitje in žaljivo govorjenje«. (Efež. 4:31, 32) Če mož z ženo govori grdo, škodi svojemu zakonu. Škodi pa tudi svojemu odnosu z Bogom. (Jak. 1:26) Tudi mož, ki gleda pornografijo, škodi svojemu odnosu z Jehovom. Poleg tega do žene kaže veliko nespoštovanje. Jehova od mož pričakuje, da svoji ženi ostanejo zvesti ne samo z dejanji, ampak tudi v mislih. Jezus je rekel, da je moški, ki gleda drugo žensko tako, da do nje začuti strast, »v svojem srcu že prešuštvoval z njo«. (Mat. 5:28, 29) (w25.01 str. 9, odst. 6–8)

To, da smo razglašeni za pravične, pomeni, da so vse obtožbe proti nam umaknjene in da smo tako rekoč izbrisani iz kazenske evidence. S tem Jehova ne krši svojih meril za pravico. Ne razglasi nas za pravične, ker bi si to zaslužili, niti ne odobrava naših grehov. Grehe nam je pripravljen odpustiti, ker imamo močno vero v to, kar sta on in Jezus naredila, da bi priskrbela odkupnino. (Rim. 3:24) Kaj to pomeni za vsakega od nas? Tisti, ki so bili izbrani, da bodo vladali z Jezusom v nebesih, so bili kot Božji otroci že razglašeni za pravične. (Titu 3:7; 1. Jan. 3:1) Jehova jim je grehe že povsem odpustil. Tako rekoč so bili izbrisani iz kazenske evidence in zato ustrezajo pogojem, da so v Kraljestvu. (Rim. 8:1, 2, 30) Tisti, ki imajo upanje na večno življenje na zemlji, so bili razglašeni za pravične kot Božji prijatelji in Bog tudi njim odpušča grehe. (Jak. 2:21–23) (w25.02 str. 5, odst. 17, 18)

Ob neki priložnosti apostol Peter ni posnemal Jehovovega razmišljanja. Jezus je svojim apostolom povedal, da bo moral oditi v Jeruzalem, kjer ga bodo verski voditelji aretirali. Moral bo veliko pretrpeti in nazadnje bo umorjen. (Mat. 16:21) Petru je bilo mogoče težko verjeti, da bo Jehova dovolil, da umorijo Jezusa – obljubljenega Mesija, ki naj bi rešil Božje ljudstvo. (Mat. 16:16) Zato ga je potegnil na stran in mu rekel: »Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.« (Mat. 16:22) Očitno je, da Jezus in Peter glede te zadeve nista bila enotna, ker Peter v razmišljanju ni posnemal Jehova. Ker je Jezus vedel, da bo moral trpeti in umreti, da bi izpolnil Božjo voljo, je zavrnil Petrov nasvet. Res je, da je imel Peter verjetno dobre motive in ni mislil nič slabega. Ampak moral se je naučiti nekaj pomembnega: Razmišljati mora tako, kot razmišlja Jehova. To je pomemben pouk tudi za nas. (w25.03 str. 9, odst. 5, 6)

Ali čutiš čustveno bolečino, ker te je razočaral ali izdal nekdo, ki si mu zaupal? Jehova te ima rad ne glede na to, kako s tabo ravnajo drugi. Če je tudi tebe kdo izdal, lahko najdeš tolažbo v Davidovih besedah, zapisanih v današnjem dnevnem stavku. V nekem priročniku piše, da se izraz »skrušenega duha« lahko nanaša »na tiste, ki se jim zdi, da jih ne čaka nič dobrega«. Kako Jehova pomaga posameznikom, ki se tako počutijo? Blizu jim je kot ljubeč oče, ki vzame v naročje svojega objokanega otroka. Do njih je sočuten in jim je pripravljen takoj pomagati. Ko smo potrti ali se borimo z občutki ničvrednosti, komaj čaka, da nas potolaži. Poleg tega nam obljublja, da nas čaka veliko dobrega, in zaradi tega lažje zdržimo vse težave. (Iza. 65:17) (w24.12 str. 23, odst. 13, 14)

Starešine danes so lahko prepričani, da Jehova vidi in ceni njihovo delo. Mnogi starešine poleg tega, da pastirjujejo, poučujejo in oznanjujejo, tudi sodelujejo pri gradbenih projektih in pomagajo ob naravnih nesrečah. Drugi služijo v skupinah za obiskovanje pacientov in odborih za stike z bolnišnicami. Starešine, ki se dajo na razpolago za takšno delo, vejo, da občina pripada Jehovu. Tem nalogam se povsem posvetijo in so popolnoma prepričani, da jih bo Bog za njihovo delo nagradil. (Kol. 3:23, 24) Vsi ne moremo biti starešine. Ampak vsi lahko Jehovu nekaj damo. Naš Bog zelo ceni, ko mu po svojih najboljših močeh služimo. Opazi, ko prispevamo za vsesvetovno delo, tudi če ne moremo dati veliko. In zelo je vesel, ko spregledamo napake drugih in jim odpustimo. Lahko si prepričan, da Jehova ceni to, kar lahko narediš. Ima te rad in te bo nagradil. (Luk. 21:1–4) (w24.06 str. 23, odst. 12, 13)

Salomon je v 7. poglavju Pregovorov pokazal, kaj se lahko zgodi vsakemu Jehovovemu častilcu. Mogoče kdo naredi resen greh in kasneje misli, da se je vse zgodilo tako hitro. Ali pa mogoče reče: »Sploh ne vem kako, enostavno se je zgodilo!« Ampak če malo razmisli o tem, kar se je dejansko zgodilo, bo verjetno ugotovil, da so ga do greha vodile nemodre odločitve. Mogoče je imel slabo družbo, neprimerno razvedrilo ali pa je pogosto zahajal na vprašljive kraje – bodisi dobesedno ali pa na spletu. Verjetno je tudi nehal moliti, brati Sveto pismo, obiskovati shode ali oznanjevati. Mogoče do njegovega greha pravzaprav ni prišlo kar naenkrat, enako kot je bilo v primeru mladega fanta iz knjige Pregovori. Kaj se naučimo? Ni dovolj, da se samo ogibamo greha, ampak se moramo ogibati tudi odločitev, ki nas lahko vodijo do greha. Ravno to je poudaril Salomon na koncu zgodbe o mlademu fantu. (Mat. 5:29, 30) (w24.07 str. 16, odst. 10, 11)

O katerem zakladu je govoril apostol Pavel? O oznanjevanju Kraljestva, s katerim se rešuje življenja. (2. Kor. 4:1) Kaj pa je mislil z izrazom »lončene posode«? Te posode predstavljajo Božje služabnike, ki drugim oznanjujejo dobro novico. V Pavlovih dneh so trgovci uporabljali glinene vrče, da so v njih prevažali dragocene stvari, na primer hrano, vino in denar. Podobno danes Jehova uporablja nas, da ljudem prinašamo dragoceno sporočilo – dobro novico. Jehova nam daje moč, da to nalogo opravljamo zvesto. Včasih nas je morda strah, da nam bodo ljudje na oznanjevanju nasprotovali ali pa da nas ne bodo hoteli poslušati. Ali je tudi tebe kdaj strah tega? Razmisli, kaj so naredili apostoli, ko so jim verski voditelji prepovedali oznanjevanje. Namesto da bi podlegli strahu, so Jehova prosili, naj jim pomaga, da bi »še naprej pogumno oznanjali«. Jehova je takoj odgovoril na njihovo molitev. (Apd. 4:18, 29, 31) Če strah tudi tebe kdaj ovira pri oznanjevanju, prosi Jehova, da bo tvoja ljubezen do ljudi močnejša od strahu pred njimi. (w24.04 str. 16, odst. 8, 9)

Ker imamo Jehova radi, želimo posvečevati njegovo ime. Z njegovega imena želimo odstraniti sramoto, ki mu jo je z lažmi nakopal Satan. (1. Mojz. 3:1–5; Job 2:4; Jan. 8:44) Na oznanjevanju goreče branimo našega Boga in vsem, ki nam prisluhnejo, povemo resnico o njem. Želimo, da vsi vejo, da je njegova glavna lastnost ljubezen, da je njegov način vladanja pravičen in da bo po svojem Kraljestvu kmalu odstranil trpljenje in celotnemu človeštvu omogočil mirno in srečno življenje. (Ps. 37:10, 11, 29; 1. Jan. 4:8) Ko na oznanjevanju branimo Jehovov sloves, posvečujemo njegovo ime. To nas razveseljuje, saj vemo, da s tem delamo to, kar se od nas kot Jehovovih prič pričakuje. (w24.05 str. 18, odst. 12)

To, da si gostoljuben, lahko pokažeš tako, da za druge narediš kaj lepega, tudi za tiste, ki niso tvoji tesni prijatelji. (1. Pet. 4:9) Neki svetopisemski priročnik gostoljubnega človeka opiše takole: »Vrata njegove hiše – in njegovega srca – morajo biti odprta za tujce.« Vprašaj se: Ali sem znan po tem, da prijazno sprejmem tiste, ki obiščejo občino? (Heb. 13:2, 16) Gostoljuben brat je gostoljuben do vseh, tudi do revnih, gostujočih govornikov in drugih, ki se marljivo trudijo, da spodbujajo brate in sestre, na primer okrajnih nadzornikov. (1. Mojz. 18:2–8; Preg. 3:27; Apd. 16:15; Rim. 12:13) (w24.11 str. 21, odst. 6)

V priliki o devicah Jezus govori o desetih devicah, ki so šle naproti ženinu. (Mat. 25:1–4) Vse so upale, da se mu bodo lahko pridružile na svatbi. Pet od njih Jezus opiše kot »preudarne«, ostalih pet pa kot »nespametne«. Preudarne so bile pripravljene, da na ženina čakajo, dokler bo treba, tudi če bi bilo to pozno v noč. Zato so s sabo prinesle svetilke. Prinesle pa so tudi dodatno olje, če bi ženin zamujal. Tako so lahko njihove svetilke še naprej svetile. (Mat. 25:6–10) Ko je ženin prišel, so preudarne device šle z njim na svatbo. Podobno je z maziljenimi kristjani. Dokazati morajo, da so pripravljeni, tako da ostanejo pozorni in zvesti vse do Kristusovega prihoda. Če bodo to dokazali, jih bo ženin, Jezus, spoznal za vredne, da se mu pridružijo v njegovem nebeškem Kraljestvu. (Raz. 7:1–3) (w24.09 str. 21, odst. 6)

Ko vidimo, kaj se z oznanjevanjem dosega, nas to spodbudi, da še naprej goreče opravljamo to delo. Vsako leto se milijoni zainteresiranih udeležijo spominske slovesnosti in začnejo z nami preučevati Sveto pismo. Več sto tisoč se jih krsti in se nam pridruži pri oznanjevanju. Res je, da ne vemo, koliko ljudi se bo še odzvalo na naše oznanjevanje. Vemo pa, da Jehova zbira veliko množico, ki bo preživela prihodnjo veliko stisko. (Raz. 7:9, 14) Gospodar žetve na poljih vidi velik potencial. (Luk. 10:2) Zato imamo vse razloge, da še naprej oznanjujemo. Jezusovi učenci so bili vedno znani po tem, da so goreče oznanjevali dobro novico. Ko so drugi videli, kako brez zadržkov oznanjujejo, jim je postalo jasno, da so bili z Jezusom. (Apd. 4:13) Z nami bi moralo biti enako. Naj ljudje vidijo, da smo na oznanjevanju goreči in da posnemamo Jezusov zgled. (w25.03 str. 18, odst. 15, str. 19, odst. 17, 18)

Iz Svetega pisma izvemo, da Jehova opazi tiste, ki se drugim zdijo nepomembni. Na primer, preroka Samuela je poslal v Jesejevo hišo, da bi enega od njegovih sinov pomazilil za bodočega izraelskega kralja. Jesej je pred Samuela pripeljal sedem od osmih sinov, najmlajšega, Davida, pa ni pripeljal. Ampak Jehova je izbral ravno njega. (1. Sam. 16:6, 7, 10–12) Videl je, kakšna oseba je v resnici, in sicer da zelo ceni duhovne stvari. Razmisli, kaj vse je Jehova že naredil, s čimer je pokazal, da te opazi. Daje ti nasvete, ki so prilagojeni prav tvojim okoliščinam. (Ps. 32:8) Tega ne bi mogel narediti, če te ne bi res dobro poznal. (Ps. 139:1) Ko udejanjaš njegove nasvete in vidiš, kako ti pomagajo, postaneš še bolj prepričan, da se zanima zate. (1. krn. 28:9; Apd. 17:26, 27) Jehova opazi tudi tvoj trud. Vidi tvoje lepe lastnosti in želi biti tvoj prijatelj. (Jer. 17:10) (w24.10 str. 25, odst. 7–str. 26, odst. 9)

Sigurno imaš zelo rad Jehova in želiš služiti drugim. Kaj lahko narediš, da bi si še bolj želel služiti bratom in sestram? Razmisli o veselju, ki prihaja iz tega, da se razdajaš za sovernike. Jezus je rekel: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apd. 20:35) V skladu s tem je tudi živel. To, da je služil drugim, mu je prinašalo veliko veselje. Razmisli o primeru, zapisanem v Marku 6:31–34. Ob tej priložnosti so bili Jezus in njegovi apostoli zelo utrujeni. Zato so se odpravili na samoten kraj, da bi se malo spočili. Ampak množica ljudi je tja prišla pred njimi, ker so upali, da jih bo Jezus učil. Lahko bi jim rekel ne. Navsezadnje on in njegovi učenci »še jesti niso imeli časa«. Lahko pa bi ljudem povedal samo eno ali dve misli in jih nato odslovil. Ampak ker ga je motivirala ljubezen, »jih je začel učiti«, vse dokler ni bilo »že pozno«. (Mar. 6:35) (w24.11 str. 16, odst. 9, 10)

Če si starš, otroka spodbujaj, naj išče priložnosti, da drugim govori o Svetem pismu. (Rim. 10:10) Njegov trud, da govori o svoji veri, lahko primerjaš s trudom, ki je potreben za igranje nekega glasbila. Človek, ki se je šele začel učiti igrati na instrument, bo na začetku igral preproste melodije. S časom bo postal vse bolj spreten. Podobno bo mlad kristjan moral na začetku izbrati preprost pristop, ko se bo z drugimi pogovarjal o svoji veri. Sošolca lahko na primer vpraša: »A si vedel, da inženirji posnemajo to, kar vidijo v naravi? Ti lahko pokažem en zanimiv video?« Zatem ko mu pokaže videoposnetek iz serije Plod ustvaritve?, lahko reče: »Če znanstvenik dobi zasluge za nekaj, kar je kopiral iz narave, kdo si potem zasluži zasluge za original?« Takšen preprost pristop bo mogoče pri sošolcu vzbudil zanimanje in bo želel izvedeti več. (w24.12 str. 19, odst. 17, 18)

Jehova je, zato da bi nas osvobodil greha in smrti, na zemljo poslal Jezusa kot odkupnino. Ampak kako lahko žrtev enega popolnega človeka odkupi na milijone ljudi? Apostol Pavel pojasni: »Tako kot so zaradi neposlušnosti enega človeka [Adama] mnogi postali grešni, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega človeka [Jezusa] mnogi postali pravični.« (Rim. 5:19; 1. Tim. 2:6) Z drugimi besedami: Sužnji greha in smrti smo postali zaradi enega neposlušnega popolnega moškega. Greha in smrti pa bomo osvobojeni zaradi enega poslušnega popolnega moškega. Ali ne bi mogel Jehova poslušnim Adamovim potomcem enostavno dovoliti, da živijo večno? Nepopolnim ljudem bi se to mogoče zdelo prijazno in razumno. Ampak ne bi bilo v skladu z Jehovovo popolno pravico. Ker je Jehova pravičen, ne bi nikoli kar spregledal Adamove hude neposlušnosti. (w25.01 str. 21, odst. 3, 4)

Apostol Pavel je vedel, da bo kmalu usmrčen. Kljub temu je bil zadovoljen s svojim življenjem. Rekel je: »Pritekel sem do konca in ohranil vero.« (2. Tim. 4:6–8) Sprejel je modro odločitev, da svoje življenje posveti služenju Jehovu. Zato je bil prepričan, da je Jehova z njim zadovoljen. Tudi mi se želimo modro odločati in razveseljevati svojega Boga. Kako nam to lahko uspe? Pavel je glede sebe in drugih zvestih kristjanov rekel: »Živimo po veri, ne pa po tem, kar vidimo.« Tisti, ki živi po veri, odločitve temelji na zaupanju v Jehova. Prepričan je, da ga bo nagradil in da mu življenje po svetopisemskih nasvetih koristi. (Ps. 119:66; Heb. 11:6) (w25.03 str. 20, odst. 1, 2)

Mnogi so s pomočjo svetega duha naredili ogromne spremembe v svoji osebnosti in svojem življenju. (Iza. 65:25) Na vso moč se trudijo znebiti slabih lastnosti. (Efež. 4:22–24) Jehovovi služabniki smo še vedno nepopolni, zato delamo napake. Jehova je zbral »vsakršne ljudi« in jih povezal v enotno ljudstvo, v katerem vladata ljubezen in mir. (Titu 2:11) To je pravi čudež! Tega ne bi zmogel nihče drug kot Vsemogočni Bog. Jehovove besede se vedno uresničijo. (Iza. 55:10, 11) Duhovni raj res že obstaja. Jehova je ustvaril duhovno družino, ki je v tem svetu nekaj unikatnega. Ko smo med brati in sestrami, smo kot v oazi sredi tega nasilnega sveta. Najdemo mir in se počutimo varne, kolikor je v tem svetu pač možno. (Ps. 72:7) Zaradi tega želimo, da se nam v duhovnem raju pridruži čim več ljudi. Da bi nam to uspelo, moramo svoj trud usmeriti v pridobivanje učencev. (Mat. 28:19, 20) (w24.04 str. 23, odst. 13, 15)

Jezus je ljubil Jehova z vsem svojim umom. Vedel je, kakšen namen ima Bog z njim. Odločen je bil, da v skladu s tem ravna, čeprav je zaradi tega moral trpeti. Ker mu je bilo najpomembnejše, da razveseli Očeta, ni dovolil, da bi ga kar koli premotilo pri izpolnjevanju njegove volje. Peter in drugi apostoli so z Jezusom preživeli veliko časa. To je bila izjemna priložnost, da se o njegovem načinu razmišljanja učijo iz prve roke. Peter je v svojem prvem navdihnjenem pismu spodbudil kristjane, naj si pridobijo enako miselnost, kakršno je imel Kristus. (1. Pet. 4:1) V izvirnem jeziku izraz, ki se na tem mestu prevaja s »pridobiti si«, opisuje vojaka, ki se oboroži za boj. Ko se torej trudimo posnemati Jezusovo miselnost oziroma način razmišljanja, smo v boju proti grešnim nagnjenjem in Satanovemu svetu opremljeni z močnim orožjem. (2. Kor. 10:3–5; Efež. 6:12) (w25.03 str. 8, odst. 1–str. 9, odst. 3)

Kaj bi med sestajanjem morala izvedeti drug o drugem? Preden se med vama razvijejo močna čustva, je dobro, da se pogovorita o pomembnih zadevah, kot so vajini cilji. Kako lahko izveš, kakšna je druga oseba v resnici, globoko v srcu? Eden od najboljših načinov je, da se odprto in iskreno pogovarjata, si postavljata vprašanja in se resnično poslušata. (Jak. 1:19) Pri tem vama lahko pomagajo aktivnosti, ki vodijo k pogovoru, na primer to, da skupaj jesta, gresta na oznanjevanje ali pa se sprehajata tam, kjer so še drugi ljudje. Drug o drugem lahko izvesta več tudi tako, da čas preživljata s prijatelji in družino. Poleg tega načrtujta aktivnosti, pri katerih bosta lahko videla, kako se odzivata na različne okoliščine in ljudi. (w24.05 str. 27, odst. 6–str. 28, odst. 7)

V prihodnosti bomo doživeli preizkušnje, zaradi katerih se bomo morali še bolj zanesti na Jehova. Svetopisemski odlomki in doživetja današnjih Prič ti bodo pomagali spoznati, kako se je Bog za svoje služabnike izkazal kot skala. Poglobljeno premišljuj o teh poročilih. To ti bo pomagalo, da bo Jehova tudi tvoja Skala. Poleg tega boš lahko še boljše krepil brate in sestre. Na primer, Jezus je Simonu dal ime Kefa (kar se prevaja s Peter). Ime Kefa pomeni »kos skale«. (Jan. 1:42) S tem je nakazal, da bo v občini postal vir tolažbe in stabilnosti. Občinski starešine so opisani kot »senca velike skale«. To pomeni, da ščitijo brate in sestre v občini. (Iza. 32:2) Seveda pa občini koristi, če vsi posnemamo Jehovove lastnosti. (w24.06 str. 28, odst. 10, 11)

Izraelski kralji, ki so bili za Jehova zvesti, so ga častili na pravi način. Večina kraljev, ki so bili v Jehovovih očeh nezvestih, se je nehala ravnati po Jehovovem Zakoniku in začela častiti krive bogove. (1. kra. 21:25, 26; 2. krn. 12:1) Zakaj je bilo za Jehova to, na kakšen način ga častijo kralji, tako pomembno? Bili so odgovorni, da Božjemu ljudstvu pomagajo, da pravilno časti Jehova. Čaščenje krivih bogov je vodilo tudi v druge resne grehe in krivice. (Ozej 4:1, 2) Poleg tega so bili kralji in drugi Izraelci posvečeni Jehovu. Zato Sveto pismo njihovo čaščenje krivih bogov primerja s prešuštvom. (Jer. 3:8, 9) Človek, ki zagreši prešuštvo, greši proti svojemu zakoncu – nekomu, ki bi mu moral biti najbolj zvest – in ga s tem zelo prizadene. Podobno posvečeni Jehovovi služabniki, ki častijo krive bogove, grešijo proti Jehovu osebno, kar ga zelo boli. (5. Mojz. 4:23) (w24.07 str. 22, odst. 12–str. 23, odst. 15)