41. POGLAVJE
David in Savel
Potem ko je David ubil Goljata, ga je kralj Savel postavil za poveljnika izraelske vojske. David je zmagal v številnih bitkah, zato je postal zelo priljubljen med Izraelci. Vsakič, ko se je po bitki vrnil domov, so prišle ženske, ki so plesale in pele: »Savel jih je pobil na tisoče in David na desettisoče!« Savel je zaradi tega postal ljubosumen na Davida in ga je hotel ubiti.
David je znal zelo lepo igrati na harfo in Savel ga je rad poslušal. Nekega dne pa je Savel, medtem ko je David igral na harfo, proti njemu vrgel svojo sulico. David se je še pravi čas umaknil, sulica pa se je zapičila v steno. Savel je potem še večkrat skušal ubiti Davida. Nazadnje je David zbežal stran in se pred Savlom skrival v pustinji.
Savel je vzel 3000 svojih vojakov in šel iskat Davida. Slučajno je stopil prav v tisto jamo, v kateri so se skrivali David in njegovi možje. Davidu so njegovi možje tiho rekli: »Zdaj imaš priložnost ubiti Savla.« David je neslišno prišel do Savla in odrezal kos njegove tunike, ampak Savel ni nič opazil. Davidu je bilo potem zelo hudo, ker je bil tako nespoštljiv do Jehovovega maziljenega kralja. Svojim možem ni dovolil, da napadejo Savla. Ko je Savel šel iz jame, je za njim celo zaklical, da je imel priložnost, da bi ga ubil, ampak ga ni. Ali je Savel zaradi tega začel drugače gledati na Davida?
Ne. Še naprej ga je iskal, ker ga je hotel ubiti. Neke noči sta David in njegov nečak Abišaj neopazno prišla v Savlov tabor. Vsi v taboru so spali. Spal je celo Abner, ki je imel nalogo varovati Savla. Abišaj je rekel: »To je naša priložnost! Dovoli mi, da ga ubijem.« David pa mu je rekel: »Ne, zanj bo poskrbel Jehova. Samo vzemiva njegovo sulico in vrč za vodo ter pojdiva.«
David se je potem povzpel na bližnji hrib, s katerega se je videl Savlov tabor. Zaklical je: »Abner, zakaj nisi varoval svojega kralja? Kje je Savlov vrč in kje je njegova sulica?« Savel je prepoznal Davidov glas in rekel: »Lahko bi me ubil, pa me nisi. Vem, da boš ti naslednji izraelski kralj.« Savel se je nato vrnil v svojo palačo. Čeprav so v Savlovi družini mnogi sovražili Davida, pa je med njimi imel tudi prijatelja.
»Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se, ljubljeni bratje, ampak pustite Bogu, naj on pokaže svojo jezo.« (Rimljanom 12:18, 19)