Bog reši Izraelce

IZRAELCI so dolga leta živeli v Egiptu ter bili vse številnejši in uspešnejši. Nato pa je zasedel prestol faraon, ki ni poznal Jožefa. Ta zlobni tiran se je bal Izraelcev zaradi njihove številčnosti, zato jih je zasužnjil in ukazal, da morajo vse novorojene dečke utopiti v Nilu. Toda neka pogumna mama je zaščitila svojega dojenčka tako, da ga je položila v košaro in skrila med trstje ob Nilovem bregu. Dečka je našla faraonova hči, ga poimenovala Mojzes in ga vzgojila na egiptovskem dvoru.

Ko je bil Mojzes star 40 let, je zašel v težave, ker je branil izraelskega sužnja pred egiptovskim nadzornikom. Zato je pobegnil v daljno deželo in tam živel v izgnanstvu. Ko mu je bilo 80 let, ga je Jehova poslal nazaj v Egipt, da bi stopil pred faraona in od njega zahteval, naj izpusti Božje ljudstvo.

Faraon ga je gladko zavrnil. Zato je Bog udaril Egipt z desetimi nadlogami. Vsakič, ko je Mojzes prišel k faraonu in mu dal možnost, da prepreči naslednjo nadlogo, je ta Mojzesa in njegovega Boga Jehova naduto zavrnil. Nazadnje so v deseti nadlogi pomrli vsi prvorojenci v deželi – temu so se ognile samo družine, ki so ubogale Jehova in podboje svojih vrat namazale z jagnjetovo krvjo. Božji angel, ki je pokončeval prvorojence, je šel mimo teh hiš. Izraelci so obhajali to izjemno rešitev z vsakoletnim praznovanjem, imenovanim pasha oziroma mimohod.

Potem ko je faraon izgubil svojega prvorojenca, je ukazal, naj Mojzes in vsi Izraelci zapustijo Egipt. Nemudoma so organizirano odšli. Zatem pa si je faraon premislil. S številnimi bojnimi vozovi in veliko vojsko se je pognal za njimi. Ko so Izraelci prišli do Rdečega morja, je bilo videti, da so se ujeli v past. Toda Jehova je morje razdelil, tako da so ga lahko prečkali po suhem morskem dnu, na njihovi levi in desni pa se je strmo dvigalo vodno zidovje! Ko so se po morskem dnu pognali Egipčani, je Bog povzročil, da so se vode zlile nazaj na svoje mesto in pod seboj pokopale faraona in njegovo vojsko.

Ko so se Izraelci utaborili ob vznožju gore Sinaj, je Jehova z njimi sklenil zavezo. Po svojem posredniku Mojzesu jim je dal zakone, da bi jih vodili in ščitili na praktično vsakem področju življenja. Zagotovil jim je, da bo z njimi in da bo po njih blagoslovil še druge, če bodo le zvesto poslušali njegov zakon.

Vendar je večina Izraelcev razočarala Boga s tem, da je pokazala premalo vere vanj. Zato je moral cel ta rod 40 let tavati po pustinji. Zatem je Mojzes za svojega naslednika pooblastil pravičnega Jozueta. Na koncu so bili Izraelci pripravljeni na to, da vstopijo v deželo, ki jo je Bog obljubil Abrahamu.

(Vir: 2. Mojzesova; 3. Mojzesova; 4. Mojzesova; 5. Mojzesova; Psalm 136:10–15; Apostolska dela 7:17–36)