»Naj se zgodi Jehovova volja«

1.–4. Zakaj gre Pavel v Jeruzalem in kaj ga tam čaka?

SLOVO v Miletu je za vse žalostno. Pavlu in Luku se je zelo težko posloviti od efeških starešin, ki sta jih vzljubila! Misijonarja stojita na palubi. Prtljago imata polno nujnih potrebščin za potovanje. S seboj imata tudi zbrani denar za kristjane v Judeji, ki potrebujejo pomoč. Komaj že čakata, da ga bodo dobili.

² V jadra piha nežen vetrič in ladja zapušča živahno pristanišče. Ta brata in njunih sedem popotnih sodelavcev gledajo brate, ki žalostnih obrazov stojijo na obali. (Apd. 20:4, 14, 15) Svojim prijateljem mahajo v slovo, dokler ti ne izginejo v daljavi.

³ Pavel je z efeškimi starešinami tesno sodeloval približno tri leta. Zdaj pa je na poti v Jeruzalem, ker mu je tako naročil sveti duh. Nekoliko se mu že zdi, kaj ga tam čaka. Efeškim starešinam je malo prej povedal: »Potujem v Jeruzalem, ker mi tako narekuje duh, čeprav ne vem, kaj se mi bo tam zgodilo. Vem samo to, da me sveti duh v vsakem mestu opozarja, da me čakajo stiske in ječa.« (Apd. 20:22, 23) Pavel kljub nevarnostim čuti, da mu »tako narekuje duh« – čuti, da je dolžan upoštevati vodstvo duha in iti v Jeruzalem. To pa si tudi sam želi. Svoje življenje sicer ceni, toda največ mu pomeni izpolnjevanje Božje volje.

⁴ Ali tudi ti čutiš tako? Ko smo se posvetili Jehovu, smo mu slovesno obljubili, da nam bo izpolnjevanje njegove volje najpomembnejše v življenju. Pri tem nam lahko koristi pregledovanje Pavlovega zgleda zvestobe.

»Zagledali smo Ciper« in »šli mimo njega« (Apd. 21:1–3)

5. Po kateri poti so Pavel in njegovi sodelavci potovali v Tir?

⁵ Ladja, na katero so se Pavel in njegovi popotni sodelavci vkrcali, je plula naravnost do Kosa. To pomeni, da je plula z vetrom in ni spreminjala smeri vožnje. Vetrovi so bili ugodni in tako so še isti dan prispeli do Kosa. (Apd. 21:1) Verjetno so tam za eno noč spustili sidro, potem pa odpluli na Rodos in v Pataro. V Patari, na južni obali Male Azije, so se bratje vkrcali na veliko tovorno ladjo in odpluli naravnost v Tir v Feniciji. Na poti tja so »na levi strani zagledali Ciper« in »šli mimo njega«. (Apd. 21:3) Zakaj je Luka, pisec Apostolskih del, omenil, da so šli mimo Cipra?

6. a) Zakaj je Pavla to, da je videl Ciper, spodbudilo? b) Do kakšnega sklepa prideš, ko premišljuješ o tem, kako te je Jehova že blagoslovil in ti pomagal?

⁶ Morda je Pavel s prstom pokazal na ta otok in povedal, kaj je tam doživel. Na svojem prvem misijonarskem potovanju pred približno devetimi leti je skupaj z Barnabom in Janezom (z vzdevkom Marko) srečal čarovnika Elima, ki je nasprotoval njihovemu oznanjevanju. (Apd. 13:4–12) Morda je Pavla to, da je spet videl ta otok in se spomnil, kaj se je tam zgodilo, spodbudilo in okrepilo za to, kar ga je še čakalo. Tudi nam lahko koristi, če premišljujemo o tem, kako nas je Bog že blagoslovil in nam pomagal zdržati preizkušnje. Po tem bomo morda rekli podobno kot David: »Pravičnega doleti veliko težav, toda Jehova ga iz vseh rešuje.« (Ps. 34:19)

»Poiskali smo učence« (Apd. 21:4–9)

7. Kaj so popotniki naredili po prihodu v Tir?

⁷ Pavel se je zavedal, kako pomembna je družba sokristjanov, in si je želel biti z njimi. Luka piše, da so po prihodu v Tir »poiskali učence«. (Apd. 21:4) Popotniki so vedeli, da so tudi v Tiru kristjani, zato so jih poiskali in verjetno ostali pri njih. Velik blagoslov tega, da poznamo resnico, je med drugim ta, da lahko povsod, kamor koli gremo, najdemo sovernike, ki nas prisrčno sprejmejo. Tisti, ki ljubijo Boga in ga častijo na pravi način, imajo prijatelje po vsem svetu.

8. Kako naj bi razumeli besede iz Apostolskih del 21:4?

⁸ Luka pri opisu sedemdnevnega postanka v Tiru zapiše nekaj, kar je na prvi pogled morda nerazumljivo: »[Bratje v Tiru] so zaradi tega, kar jim je sveti duh razodel, Pavlu večkrat rekli, naj ne hodi v Jeruzalem.« (Apd. 21:4) Ali si je Jehova premislil? Ali je s tem hotel Pavlu reči, naj ne hodi v Jeruzalem? Ne. Duh ni nakazal, da naj se Pavel Jeruzalemu izogne, ampak da bodo z njim v tem mestu grdo ravnali. Očitno so tirski bratje zaradi tega, kar jim je sveti duh razodel, sklepali, da bodo Pavla v Jeruzalemu doletele težave. Zato so ga rotili, naj ne odhaja v to mesto, saj jih je skrbelo zanj. Njihova želja, da bi Pavla obvarovali pred nevarnostjo, ki mu je grozila, je bila povsem razumljiva. Toda Pavel je bil trdno odločen, da izpolni Jehovovo voljo, zato je nadaljeval svojo pot v Jeruzalem. (Apd. 21:12)

9., 10. a) Na kaj je Pavel morda pomislil, ko je poslušal zaskrbljene tirske brate? b) Kaj je danes mnogim v svetu všeč in kako je to v nasprotju z Jezusovimi besedami?

⁹ Morda se je Pavel ob tem, ko je poslušal zaskrbljene brate, spomnil, da so tudi Jezusu učenci podobno ugovarjali, ko jim je povedal, da bo šel v Jeruzalem, veliko pretrpel in da bo umorjen. Peter je takrat, ker so ga premagala čustva, Jezusu rekel: »Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.« Jezus pa mu je odgovoril: »Umakni se mi, Satan! Ovira si na moji poti, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško.« (Mat. 16:21–23) Jezus je bil trdno odločen sprejeti požrtvovalno življenje, ki mu ga je Bog namenil. Pavel je razmišljal enako. Tirski bratje so podobno kot apostol Peter nedvomno imeli dobre namene, toda niso razumeli, da je bila to Božja volja.

¹⁰ Danes je mnogim všeč miselnost, ki se skriva za besedami »Bodi dober s seboj«, oziroma radi grejo po liniji najmanjšega odpora. Ljudje na splošno iščejo religijo, ki od svojih pripadnikov ne bi veliko zahtevala. V nasprotju s tem pa je Jezus spodbujal k povsem drugačnemu stališču. Svojim učencem je rekel: »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odreče samemu sebi, vzame svoj mučilni kol in hodi za menoj.« (Mat. 16:24) Hoditi za Jezusom je modro in prav, ni pa enostavno.

11. Kako so tirski učenci pokazali, da imajo Pavla radi in da ga podpirajo?

¹¹ Kmalu je za Pavla, Luka in druge, ki so bili z njima, prišel čas, da se spet odpravijo na pot. Opis njihovega odhoda je zelo ganljiv. Pokaže namreč, da so tirski bratje imeli Pavla radi in da so ga zelo podpirali pri njegovem delovanju. Moški, ženske in otroci so Pavla in njegove popotne sodelavce pospremili do obale. Vsi skupaj so pokleknili in izrekli molitev, nato pa se poslovili. Pavel, Luka in njuni sodelavci so se vkrcali na ladjo ter nadaljevali pot v Ptolemaido. Tam so srečali brate in ostali pri njih en dan. (Apd. 21:5–7)

12., 13. a) Kakšen čudovit zgled zvestega služenja Jehovu je bil Filip? b) Kaj se lahko od Filipa naučijo današnji krščanski očetje?

¹² Luka zatem poroča, da so se Pavel in njegovi sodelavci odpravili v Cezarejo. Tam so »obiskali oznanjevalca dobre novice Filipa«.a (Apd. 21:8) Nedvomno so bili veseli, da so Filipa spet videli. Pred približno 20 leti so ga v Jeruzalemu apostoli postavili, da je v novonastali krščanski občini pomagal skrbeti za razdeljevanje hrane. Filip je bil že dolga leta goreč oznanjevalec. Spomni se, da je takrat, ko so se učenci zaradi preganjanja razkropili, šel v Samarijo in začel tam oznanjevati. Kasneje je oznanjeval etiopskemu evnuhu in ga krstil. (Apd. 6:2–6; 8:4–13, 26–38) Res je bil čudovit zgled zvestega služenja Jehovu!

¹³ Filip svoje gorečnosti za oznanjevanje ni izgubil. Sedaj je živel v Cezareji in bil še vedno zaposlen z oznanjevanjem, saj ga Luka imenuje »oznanjevalec dobre novice«. Poleg tega izvemo, da je imel štiri hčerke, ki so imele dar prerokovanja, kar namiguje na to, da so šle po očetovih stopinjah.b (Apd. 21:9) Filip si je zelo prizadeval krepiti duhovnost svoje družine. Današnji krščanski očetje bi ga morali posnemati, tako da so zgled v oznanjevanju in pomagajo svojim otrokom razviti ljubezen do tega dela.

14. Kaj dobrega so prinesli Pavlovi obiski pri sovernikih in kako ga lahko posnemamo mi danes?

¹⁴ Kjer koli se je Pavel ustavil, je poiskal sovernike in nekaj časa ostal pri njih. Krajevni bratje so temu potujočemu misijonarju in njegovim sodelavcem prav gotovo z veseljem izkazali gostoljubje. Ob takšnih obiskih so nedvomno »spodbudili drug drugega«. (Rim. 1:11, 12) Tudi danes imamo podobne priložnosti. Če okrajnega nadzornika in njegovo ženo sprejmemo na svoj dom, pa naj bo ta še tako skromen, smo zelo blagoslovljeni. (Rim. 12:13)

»Pripravljen [...] tudi umreti« (Apd. 21:10–14)

15., 16. Katero sporočilo je Agab prinesel in kako je to vplivalo na prisotne?

¹⁵ Med Pavlovim bivanjem pri Filipu je prišel še en gost, ki je bil spoštovan med brati – to je bil Agab. Vsi, ki so bili takrat pri Filipu, so vedeli, da je Agab prerok. Napovedal je namreč veliko lakoto, do katere je prišlo med vladanjem Klavdija. (Apd. 11:27, 28) Morda so se spraševali: Zakaj je Agab prišel? Kakšno sporočilo prinaša? Medtem ko so preroka pozorno opazovali, je ta vzel Pavlov pas – traku podoben kos blaga, v katerem so lahko nosili denar in druge reči – si z njim zvezal noge in roke, nato pa spregovoril. Sporočilo je bilo resno: »Sveti duh pravi: ‚Tako bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moškega, ki nosi ta pas, in ga izročili ljudem iz drugih narodov.‘« (Apd. 21:11)

¹⁶ Prerokba je potrdila, da bo Pavel šel v Jeruzalem. Nakazovala je tudi, da ga bodo zaradi oznanjevanja Judom »izročili ljudem iz drugih narodov«. Prerokba se je navzočih močno dotaknila. Luka je napisal: »Ko smo to slišali, smo mi in tudi drugi prisotni začeli Pavla prositi, naj ne hodi v Jeruzalem. Pavel je odgovoril: ‚Kaj delate? Zakaj jokate in me skušate odvrniti od tega, da bi šel tja? Lahko ste prepričani, da sem za ime Gospoda Jezusa v Jeruzalemu pripravljen ne samo biti zvezan, ampak tudi umreti.‘« (Apd. 21:12, 13)

17., 18. Kako je Pavel pokazal trdno odločenost in kako so se na to odzvali bratje?

¹⁷ V mislih si naslikaj prizor: Bratje, med katerimi je tudi Luka, Pavla rotijo, naj ne odhaja na pot. Nekateri jokajo. Pavla njihova ljubeča skrb gane, zato jim nežno reče, da ga skušajo omajati oziroma mu slabijo srce. Nekateri drugi prevodi ta grški izraz prevajajo, da se mu zaradi njih »lomi srce«. Kljub temu je trdno odločen. Podobno kot ni dovolil bratom v Tiru, tudi tukajšnjim bratom ne bo dovolil, da bi ga s svojimi prošnjami ali solzami omajali. Pojasni jim, zakaj mora na pot. Kako zelo pogumen in odločen je bil! Podobno kot že pred njim Jezus je bil tudi sam odločen, da gre v Jeruzalem. (Heb. 12:2) Pavel si ni želel mučeniške smrti, toda če bi do te vseeno prišlo, bi si štel v čast umreti kot sledilec Kristusa Jezusa.

¹⁸ Kako so se bratje na to odzvali? Na kratko rečeno, njegovo odločitev so spoštovali. Takole beremo: »Videli smo, da ga ne moremo pregovoriti, zato smo odnehali in rekli: ‚Naj se zgodi Jehovova volja.‘« (Apd. 21:14) Tisti, ki so Pavla prepričevali, naj ne gre v Jeruzalem, niso vztrajali pri svojem. Prisluhnili so mu in popustili. Spoznali so, da je takšna Jehovova volja, in jo sprejeli, čeprav jim to ni bilo lahko narediti. Pavel se je odpravil na pot, ki se je nazadnje končala s smrtjo, zato bi bilo zanj lažje, če ga tisti, ki so ga imeli radi, ne bi od tega odvračali.

19. Kaj pomembnega se naučimo iz tega, kar se je zgodilo Pavlu?

¹⁹ Iz tega, kar se je zgodilo Pavlu, se lahko naučimo nekaj pomembnega: tistih, ki si prizadevajo požrtvovalno služiti Bogu, ne bi nikoli smeli od tega odvračati. To lahko upoštevamo v raznih okoliščinah, ne samo takrat, ko gre za življenje ali smrt. Mnogim krščanskim staršem na primer ni lahko pri srcu, ko njihovi otroci zapustijo dom, da bi Jehovu služili nekje daleč stran od njih, vendar jih od tega nočejo odvračati. Phyllis, ki živi v Angliji, se spominja, kako se je počutila, ko se je njena hčerka edinka odločila, da bo kot misijonarka služila v Afriki. »Imela sem mešane občutke,« je povedala. »Težko mi je bilo ob misli, da bo tako daleč stran. Bila sem žalostna in hkrati ponosna. Glede tega sem veliko molila. Toda to je bila njena odločitev, zato je nisem nikoli skušala prepričati, naj se premisli. Konec koncev sem jo sama vedno učila, naj ji bo delo v prid Kraljestva na prvem mestu! Sedaj že 30 let služi na različnih dodelitvah v tujini. Jehovu se vsak dan zahvaljujem za njeno zvestobo.« Res je lepo, ko spodbujamo požrtvovalne sovernike!

»Bratje so nas z veseljem sprejeli« (Apd. 21:15–17)

20., 21. Iz česa se vidi, da si je Pavel želel biti s soverniki, in zakaj je bil rad z njimi?

²⁰ Pavel je nadaljeval svojo pot, na kateri ga je spremljalo tudi nekaj bratov. Ti so s tem, da so šli z njim, jasno pokazali, da ga iz srca podpirajo. Pavel in njegovi popotni sodelavci so v vsakem kraju, v katerem so se na poti v Jeruzalem ustavili, poiskali družbo krščanskih bratov in sester. V Tiru so našli učence in pri njih ostali sedem dni. V Ptolemaidi so pozdravili brate in sestre in preživeli z njimi en dan. V Cezareji so nekaj dni ostali pri Filipu. Potem pa je nekaj učencev iz Cezareje pospremilo Pavla in njegove sodelavce v Jeruzalem. Tam jih je pogostil Mnazon, eden od prvih učencev. Kot poroča Luka, so jih ob prihodu v Jeruzalem »bratje z veseljem sprejeli«. (Apd. 21:17)

²¹ Pavel je bil očitno rad s soverniki. Bratje in sestre so mu bili v spodbudo, tako kot so nam danes. Nedvomno so ga njihove spodbude okrepile, da se je lahko soočil z jeznimi nasprotniki, ki so ga hoteli usmrtiti.