15. POGLAVJE

»Obiskoval je občine in jih krepil«

Potujoči nadzorniki pomagajo občinam, da se krepijo v veri

Temelji na Apostolskih delih 15:36–16:5

1.–3. a) Kdo je Pavlov novi sodelavec in kakšen je? b) Kaj bomo spoznali v tem poglavju?

APOSTOL Pavel se skupaj z nekim mladeničem odpravi na pot. Ko po razgibanem terenu potujeta v drug kraj, tega mladeniča zamišljeno opazuje. Ime mu je Timotej. Timotej je še mlad, verjetno je v poznih najstniških ali zgodnjih 20-ih letih, in poln moči. Z vsakim korakom na tem novem potovanju se vse bolj oddaljuje od svojega doma. Dan se izteka, Listra in Ikonij pa počasi izginjata v daljavi. Kaj čaka ta popotnika? Pavel že nekoliko ve, kaj lahko pričakujeta, ker je to njegovo drugo misijonarsko potovanje. Ve, da je pred njima veliko nevarnosti in problemov. Ali jim bo mladenič poleg njega kos?

² Pavel Timoteju zaupa, morda celo bolj, kakor ta ponižni mladenič sam sebi. Zaradi nedavnih dogodkov je Pavel še bolj prepričan, da na potovanju potrebuje pravega sodelavca. Ve, da bo delo, ki ju čaka, in sicer obiskovanje in utrjevanje občin, od njiju zahtevalo trdno odločenost in enotnost v mišljenju. Zakaj morda tako razmišlja? Mogoče zaradi nesoglasja, ki ga je nekaj časa nazaj imel z Barnabom.

³ V tem poglavju bomo spoznali več o tem, kako čim uspešneje reševati nesoglasja. Spoznali bomo tudi, zakaj je Pavel za sodelavca izbral ravno Timoteja in katero pomembno vlogo imajo danes okrajni nadzorniki.

»Obiščiva brate« (Apd. 15:36)

4. Kakšni so bili Pavlovi načrti za drugo misijonarsko potovanje?

⁴ V prejšnjem poglavju smo videli, kako je skupina štirih bratov (Pavel, Barnaba, Juda in Sila) spodbudila občino v Antiohiji, ko jo je seznanila z odločitvijo vodstvenega organa glede obreze. Kaj je Pavel nato naredil? Obrnil se je na Barnaba in ga seznanil z načrti za novo potovanje: »Dajva, vrniva se v vsa mesta, v katerih sva oznanila Jehovovo besedo. Obiščiva brate in poglejva, kako je z njimi.« (Apd. 15:36) Pavel s tem ni predlagal, da bi te nove kristjane samo prijateljsko obiskala. Knjiga Apostolska dela odkriva pravi namen njegovega drugega misijonarskega potovanja. Prvič, Pavel je nameraval izročati odredbe, ki jih je izdal vodstveni organ. (Apd. 16:4) In drugič, kot potujoči nadzornik je želel občine duhovno spodbuditi in jim pomagati, da bi se krepile v veri. (Rim. 1:11, 12) Kako pa zgled apostolov posnema novodobna organizacija Jehovovih prič?

5. Kako novodobni Vodstveni organ vodi in spodbuja občine?

⁵ Danes Kristus vodi svojo občino po Vodstvenem organu Jehovovih prič. Ti zvesti maziljeni bratje usmerjajo in spodbujajo vse občine po svetu po pismih, tiskanih in digitalnih publikacijah, shodih in drugih komunikacijskih sredstvih. Vodstveni organ si tudi prizadeva, da je tesno povezan z vsako občino. To mu uspe s pomočjo okrajnih nadzornikov. Vodstveni organ je za okrajne nadzornike neposredno postavil že na tisoče usposobljenih starešin po svetu.

6., 7. Katere naloge med drugim opravljajo okrajni nadzorniki?

⁶ Novodobni okrajni nadzorniki se trudijo, da se osebno posvetijo vsem bratom in sestram v občini, ki jo obiščejo, in jih duhovno spodbudijo. Kako pa to naredijo? Tako da posnemajo zgled kristjanov iz prvega stoletja, kot je bil Pavel. Pavel je brata, ki je bil tako kot on nadzornik, spodbudil: »Vneto oznanjaj Božjo besedo v dobrih in slabih časih, opominjaj, ostro karaj in spodbujaj, pri tem pa bodi zelo potrpežljiv in spretno poučuj. [...] Oznanjuj dobro novico.« (2. Tim. 4:2, 5)

⁷ Skladno s to spodbudo torej okrajni nadzornik (skupaj s svojo ženo, če je poročen) sodeluje s krajevnimi oznanjevalci pri različnih oblikah oznanjevanja. Takšni potujoči služabniki so goreči oznanjevalci in spretni učitelji, kar na čredo pozitivno vpliva. (Rim. 12:11; 2. Tim. 2:15) Znani so po svoji požrtvovalni ljubezni. Z veseljem se razdajajo za druge, saj potujejo tudi ob slabem vremenu in celo po nevarnih območjih. (Fil. 2:3, 4) Okrajni nadzorniki s svetopisemskimi govori občine prav tako spodbujajo, poučujejo in opominjajo. Vsem v občini koristi, če premišljujejo o njihovem vedenju in posnemajo njihovo vero. (Heb. 13:7)

»Hud prepir« (Apd. 15:37–41)

8. Kako se je Barnaba odzval na Pavlovo povabilo?

⁸ Barnaba se je strinjal s Pavlovim predlogom, da obiščeta brate. (Apd. 15:36) Pavel in Barnaba sta med prvim potovanjem že dobro sodelovala in sta poznala ozemlje in ljudi, ki naj bi jih obiskala. (Apd. 13:2–14:28) Zato se je predlog, da bi nalogo opravila skupaj, zdel razumen in praktičen. Vendar ni šlo vse tako gladko. V Apostolskih delih 15:37 beremo: »Bárnaba je vztrajal, da vzameta s seboj Janeza, imenovanega tudi Marko.« Barnaba tega ni samo predlagal. »Vztrajal je«, da ju bo na tem misijonarskem potovanju kot popotni sodelavec spremljal njegov bratranec Marko.

9. Zakaj se Pavel z Barnabom ni strinjal?

⁹ Pavel se s tem ni strinjal. Zakaj ne? Poročilo pravi: »Pavel pa se s tem ni strinjal, saj ju je [Marko] v Pamfíliji zapustil in ju ni več spremljal pri delu.« (Apd. 15:38) Marko je Pavla in Barnaba spremljal že na njunem prvem misijonarskem potovanju, ampak z njima ni ostal do konca. (Apd. 12:25; 13:13) Na začetku potovanja, ko so bili še v Pamfiliji, je Marko zapustil dodelitev in se vrnil domov v Jeruzalem. V Svetem pismu nič ne piše, zakaj je odšel, toda apostolu Pavlu se je Markovo ravnanje očitno zdelo neodgovorno. Morda je dvomil o tem, ali je Marko res zanesljiv.

10. Do česa je pripeljalo nesoglasje med Pavlom in Barnabom?

¹⁰ Vendar je Barnaba vztrajal, da Marka vzameta s seboj. Pavel pa je vztrajal, da ga ne vzameta. V Apostolskih delih 15:39 beremo: »Zaradi tega je med njima prišlo do hudega prepira in nazadnje sta šla vsak svojo pot.« Barnaba je vzel s seboj Marka in odplul na Ciper, od koder je bil doma. Pavel pa je ostal pri svojem načrtu. Poročilo pravi: »Pavel pa je izbral Sila in odšel, potem ko so bratje molili, naj mu Jehova izkaže nezasluženo dobroto.« (Apd. 15:40) »Na poti skozi Sirijo in Kilíkijo je obiskoval občine in jih krepil.« (Apd. 15:41)

11. Kaj nam bo pomagalo ohraniti dober odnos, ko nas kdo užali?

¹¹ To poročilo nas lahko spomni na to, kako nepopolni smo. Pavel in Barnaba sta bila postavljena za posebna predstavnika vodstvenega organa. Verjetno je tudi sam Pavel postal član vodstvenega organa. Vseeno pa so Pavla in Barnaba v tistem trenutku premagala nepopolna človeška nagnjenja. Ampak, ali sta dovolila, da je ta spor med njima trajno uničil prijateljstvo? Res je, da sta bila nepopolna, vendar sta bila tudi ponižna. Razmišljala sta tako kot Kristus. Nedvomno sta se čez čas izkazala kot prava krščanska brata in si odpustila. (Efež. 4:1–3) Kasneje je Pavel pri drugih teokratičnih nalogah sodeloval z Markom.a (Kol. 4:10)

12. V čem bi morali današnji nadzorniki posnemati Pavla in Barnaba?

¹² Takšen izbruh jeze za Barnaba in Pavla ni bil značilen. Barnaba je bil znan kot ljubeč in radodaren človek. To je zanj veljalo celo tako zelo, da ga apostoli niso klicali po njegovem rojstnem imenu Jožef, ampak so mu dali vzdevek Barnaba, kar pomeni »sin tolažbe«. (Apd. 4:36) Tudi Pavel je bil znan po tem, da je bil ljubeč in blag. (1. Tes. 2:7, 8) Vsi današnji krščanski nadzorniki, tudi okrajni nadzorniki, bi morali posnemati Pavla in Barnaba. Vedno bi si morali prizadevati, da so ponižni in da z drugimi starešinami in celotno čredo ravnajo ljubeče. (1. Pet. 5:2, 3)

»O Timoteju so [...] govorili pohvalno« (Apd. 16:1–3)

13., 14. a) Kdo je bil Timotej in kdaj ga je Pavel verjetno spoznal? b) Zakaj se je Pavel Timoteju še posebej posvetil? c) Kakšno nalogo je Timotej dobil?

¹³ Pavel je med svojim drugim misijonarskim potovanjem obiskal rimsko provinco Galatijo, kjer je že bilo ustanovljenih nekaj občin. Tako je »prišel v Derbo in nato še v Listro«. Poročilo se nadaljuje: »Tam je živel neki učenec z imenom Timotej. Njegova mama, ki je bila prav tako učenka, je bila Judinja, njegov oče pa Grk.« (Apd. 16:1)b

¹⁴ Očitno je Pavel Timotejevo družino spoznal okoli leta 47 n. št., ko je prvič obiskal to območje. Dve ali tri leta pozneje, med svojim drugim obiskom, se je Pavel mladeniču Timoteju še posebej posvetil. Zakaj? Ker so o Timoteju bratje »govorili pohvalno«. Priljubljen ni bil le pri bratih v domačem mestu, ampak tudi pri bratih v drugih občinah. Iz poročila izvemo, da so o njem pohvalno govorili bratje v Listri pa tudi v Ikoniju, ki je bil kakih 30 kilometrov stran. (Apd. 16:2) Pod vodstvom svetega duha so starešine mlademu Timoteju zaupali pomembno nalogo, in sicer da Pavlu in Silu pomaga kot potujoči služabnik. (Apd. 16:3)

15., 16. Zaradi česa je bil Timotej pri drugih na dobrem glasu?

¹⁵ Zaradi česa pa je bil Timotej že v mladih letih na tako dobrem glasu? Ali morda zaradi svoje inteligence, videza ali nadarjenosti? Takšne stvari ponavadi na ljudi naredijo vtis. Celo prerok Samuel se je nekoč pustil preveč vplivati videzu človeka. Ampak Jehova ga je opomnil: »Jaz namreč ne vidim stvari tako, kot jih vidi človek. Človek vidi to, kar je pred očmi, jaz, Jehova, pa vidim v srce.« (1. Sam. 16:7) Timotej si dobrega imena med sokristjani ni pridobil zaradi kakšne naravne sposobnosti, ampak zaradi lepih lastnosti.

¹⁶ Leta kasneje je apostol Pavel omenil nekaj Timotejevih krščanskih lastnosti. Opisal je njegovo dobro stališče, požrtvovalno ljubezen in njegovo marljivost pri izpolnjevanju teokratičnih nalog. (Fil. 2:20–22) Timotej je bil znan tudi po svoji »nehinavski veri«. (2. Tim. 1:5)

17. Kako lahko današnji mladi posnemajo Timoteja?

¹⁷ Mnogi današnji mladi posnemajo Timoteja, tako da razvijajo lastnosti, ki so Bogu všeč. Tako si že v mladih letih ustvarijo dobro ime pri Jehovu in njegovem ljudstvu. (Preg. 22:1; 1. Tim. 4:15) Imajo nehinavsko vero in ne živijo dvojnega življenja. (Ps. 26:4) Zato lahko imajo tako kot Timotej v občini pomembno vlogo. Ko postanejo oznanjevalci dobre novice in se čez čas posvetijo Jehovu ter krstijo, s tem zelo spodbudijo vse okoli sebe, ki imajo radi Jehova.

»Tako so se občine krepile v veri« (Apd. 16:4, 5)

18. a) Kakšne posebne naloge sta kot potujoča služabnika opravljala Pavel in Timotej? b) Kako so bile občine blagoslovljene?

¹⁸ Pavel in Timotej sta sodelovala več let. Kot potujoča služabnika sta opravljala razne naloge, ki jima jih je zaupal vodstveni organ. Svetopisemsko poročilo pravi: »Ko so Pavel in njegova spremljevalca potovali skozi mesta, so tamkajšnjim bratom sporočali, kakšne odredbe so sprejeli apostoli in starešine v Jeruzalemu.« (Apd. 16:4) Očitno so občine upoštevale smernice apostolov in starešin v Jeruzalemu. Ker so bile poslušne, so se »krepile v veri in število učencev je iz dneva v dan raslo«. (Apd. 16:5)

19., 20. Zakaj bi kristjani morali ubogati tiste, ki med nami vodijo?

¹⁹ Podobno smo tudi danes Jehovove priče blagoslovljene, ker ubogamo smernice tistih, ki med nami vodijo, in se jim podrejamo. (Heb. 13:17) Scena sveta se nenehno spreminja, zato je zelo pomembno, da smo kristjani na tekočem z duhovno hrano, ki nam jo priskrbuje »zvesti in preudarni suženj«. (Mat. 24:45; 1. Kor. 7:29–31) Tako se bomo lahko obvarovali pred duhovno nesrečo in ostali »neomadeževani od sveta«. (Jak. 1:27)

²⁰ Res je, da so novodobni krščanski nadzorniki, tudi člani Vodstvenega organa, nepopolni, tako kot so bili Pavel, Barnaba, Marko in drugi maziljeni starešine v prvem stoletju. (Rim. 5:12; Jak. 3:2) Vendar se Vodstveni organ natančno ravna po Božji Besedi in zvesto posnema zgled apostolov, zato je vreden našega zaupanja. (2. Tim. 1:13, 14) Rezultat tega je, da se občine krepijo v veri.

TIMOTEJ SLUŽI »PRI ŠIRJENJU DOBRE NOVICE«

Apostol Pavel je svojega pomočnika Timoteja zelo cenil. Po skoraj enajstih letih sodelovanja je o njem lahko napisal: »Nikogar drugega nimam, ki bi imel takšno stališče kot on in bi se iskreno zanimal za vas. [...] Kakor otrok z očetom je marljivo služil z menoj pri širjenju dobre novice.« (Fil. 2:20, 22) Pavel je Timoteja imel rad, ker se je pri oznanjevanju z veseljem razdajal, s čimer je dal dober zgled tudi nam.

Timotej je verjetno odraščal v Listri. Njegov oče je bil Grk, mama pa Judinja. Mama Evnika in babica Loida sta ga že od najzgodnejšega otroštva poučevali o Svetih spisih. (Apd. 16:1, 3; 2. Tim. 1:5; 3:14, 15) Verjetno je skupaj z njima sprejel krščanstvo med Pavlovim prvim obiskom v njihovem mestu.

Ko se je Pavel čez nekaj let vrnil, so o Timoteju, ki je bil takrat verjetno v poznih najstniških ali zgodnjih 20-ih letih, »bratje v Listri in Ikóniju govorili pohvalno«. (Apd. 16:2) Glede tega mladeniča je bilo po Božjem duhu navdihnjenih nekaj prerokb. V skladu z njimi so ga Pavel in krajevni starešine priporočili za posebno vrsto služenja. (1. Tim. 1:18; 4:14; 2. Tim. 1:6) Pavla naj bi spremljal kot misijonarski sodelavec. Timotej je zato moral zapustiti svojo družino. Poleg tega se je moral dati obrezati, da se ne bi Judje, ki naj bi jih obiskal, pritoževali nad njim. (Apd. 16:3)

Timotej je veliko potoval. Oznanjeval je s Pavlom in Silom v Filipih, s Silom v Beroji, nato pa še sam v Tesaloniki. Ko se je spet srečal s Pavlom v Korintu, mu je prinesel dobre novice o Tesaloničanih, ki so kljub preganjanju kazali ljubezen in zvestobo. (Apd. 16:6–17:14; 1. Tes. 3:2–6) Pavel ga je hotel poslati nazaj v Korint, ko je med bivanjem v Efezu o Korinčanih prejel novice, ki so ga vznemirile. (1. Kor. 4:17) Kasneje je Timoteja in Erasta poslal iz Efeza v Makedonijo. Ko pa je pisal Rimljanom, je bil Timotej spet z njim v Korintu. (Apd. 19:22; Rim. 16:21) To je le nekaj potovanj, ki jih je Timotej opravil zaradi dobre novice.

Timotej se je morda obotavljal uveljavljati svojo avtoriteto, kar je razvidno iz tega, kako ga je Pavel spodbudil. Rekel mu je: »Naj nate nikoli nihče ne gleda zviška zaradi tvoje mladosti.« (1. Tim. 4:12) Pavel mu je zaupal in se ga ni bal poslati v problematično občino. Naročil mu je: »Ostani tam, da boš lahko nekaterim zapovedal, naj ne učijo drugačnih naukov.« (1. Tim. 1:3) Pooblastil ga je tudi, da je na zrele moške po občinah polagal roke in jih s tem postavljal za nadzornike in strežne služabnike. (1. Tim. 5:22)

Pavel je imel Timoteja zaradi njegovih lepih lastnosti rad. Sveto pismo odkriva, da je bil ta mladenič tesen, zvest in prisrčen sodelavec. Pavlu je bil kot sin. Zato je Pavel lahko napisal, da se spominja njegovih solz, da hrepeni po tem, da ga spet vidi, in da moli zanj. Tako kot skrben oče mu je tudi svetoval glede njegovih »pogostih bolezni« – očitno je šlo za želodčne težave. (1. Tim. 5:23; 2. Tim. 1:3, 4)

Ko je bil Pavel prvič zaprt v Rimu, mu je Timotej stal ob strani. Tudi sam je bil vsaj nekaj časa zaprt. (Filem. 1; Heb. 13:23) To, kako zelo navezana sta bila drug na drugega, se vidi iz tega, da je Pavel, ko je videl, da se mu bliža smrt, Timoteju pisal: »Prosim, potrudi se, da boš čim prej prišel k meni.« (2. Tim. 4:6–9) Vendar nam Sveto pismo ne odkriva, ali je Timoteju uspelo priti pravočasno in še enkrat videti svojega dragega učitelja.

MARKU SO ZAUPANE MNOGE POSEBNE NALOGE

V Markovem evangeliju beremo, da so tisti, ki so prijeli Jezusa, hoteli prijeti tudi »nekega mladeniča«, ki pa jim je »napol gol pobegnil«. (Mar. 14:51, 52) Marko (s pravim imenom Janez) je edini zapisal ta dogodek, zato je omenjeni mladenič verjetno on sam. Če to drži, potem se je Marko vsaj ob tej priložnosti srečal z Jezusom.

Približno enajst let pozneje, takrat ko je Herod Agripa preganjal kristjane, se je veliko bratov in sester iz jeruzalemske občine zbralo v hiši Markove mame Marije, da bi molili. In ravno na njen dom se je odpravil Peter, potem ko je bil čudežno osvobojen iz ječe. (Apd. 12:12) Tako je Marko verjetno odrasel v hiši, v kateri so kasneje imeli krščanske shode. Gotovo je dobro poznal Jezusove prve učence in ti so nanj pozitivno vplivali.

Marko je tesno sodeloval s številnimi nadzorniki krščanskih občin. Kolikor vemo, je bila njegova prva posebna naloga ta, da je sodeloval s svojim bratrancem Barnabom in apostolom Pavlom na njuni dodelitvi v sirski Antiohiji. (Apd. 12:25) Barnaba in Pavel sta Marka vzela s seboj tudi takrat, ko sta se odpravila na prvo misijonarsko potovanje. Z njima je odplul najprej na Ciper, nato pa še v Malo Azijo. Od tu se je iz nepojasnjenih razlogov vrnil v Jeruzalem. (Apd. 13:4, 13) Kot beremo v 15. poglavju Apostolskih del, je zaradi njega med Barnabom in Pavlom prišlo do nesoglasja. Zato je Marko skupaj z Barnabom na Cipru služil kot misijonar. (Apd. 15:36–39)

To nesoglasje je bilo gotovo že pozabljeno leta 60 oziroma 61 n. št., ko je Marko ponovno sodeloval s Pavlom, tokrat v Rimu. Pavel je, ko je bil tam zaprt, pisal občini v Kolosah: »Pozdravlja vas Aristárh, ki je z menoj v ječi, pa tudi Bárnabov bratranec Marko (glede katerega smo vam naročili, da ga prisrčno sprejmite, če pride k vam).« (Kol. 4:10) Pavel je torej Marka nameraval kot svojega predstavnika poslati iz Rima v Kolose.

Nekje med letoma 62 in 64 n. št. je Marko sodeloval z apostolom Petrom v Babilonu. Kot je že pisalo v desetem poglavju te knjige, sta se mladi Marko in Peter drug na drugega zelo navezala, saj je Peter zanj rekel, da mu je kot sin. (1. Pet. 5:13)

Ko je bil apostol Pavel okoli leta 65 n. št. drugič zaprt v Rimu, je pisal sodelavcu Timoteju v Efez: »S seboj pripelji Marka, ker mi bo v veliko pomoč pri služenju Bogu.« (2. Tim. 4:11) Marko se je verjetno takoj odzval na to povabilo in se iz Efeza odpravil nazaj v Rim. Nič čudnega, da so ga Barnaba, Pavel in Peter tako zelo cenili!

Največja čast, ki jo je Marko imel, pa je bila ta, da je po Jehovovem navdihnjenju napisal evangelij. Glede na izročilo naj bi Marko veliko informacij za pisanje dobil od apostola Petra. Zdi se, da dejstva to potrjujejo, saj so v Markovem poročilu podrobnosti, za katere je lahko vedel le očividec, kar pa je Peter tudi bil. Vendar je videti, da Marko svojega evangelija ni napisal v Babilonu, ko je bil pri Petru, ampak v Rimu. Uporablja veliko latinskih besed, hebrejske izraze, ki bi bili sicer kakemu Nejudu težko razumljivi, pa prevaja. Kot kaže, je evangelij napisal predvsem za nejudovske bralce.

a Glej okvir »Marku so zaupane mnoge posebne naloge«.

b Glej okvir »Timotej služi ‚pri širjenju dobre novice‘«.