Poučne ponazoritve in zgledi

PONAZORITVE in zgledi so učinkovito poučevalno sredstvo. Pogosto neverjetno učinkovito pritegnejo in obdržijo pozornost poslušalcev. Spodbujajo k razmišljanju. Vzbujajo čustva ter tako morda trkajo na vest in srce. Ponazoritve lahko včasih uporabimo za to, da razblinimo predsodke. Učinkovito pa pomagajo tudi pri pomnjenju. Ali jih uporabljaš, ko poučuješ?

Govorne figure so ponazoritve, ki jih navadno izrazimo s samo nekaj besedami, a lahko kljub temu v mislih naslikajo žive miselne podobe. Kadar jih skrbno izberemo, je njihov pomen večinoma že sam po sebi jasen. Toda učitelj lahko njihovo vrednost še okrepi, tako da jih na kratko razloži. V Bibliji je polno zgledov, iz katerih se lahko učiš.

Prični s primerami in metaforami. Primere so najpreprostejša govorna figura. Če se ponazoritve šele učiš uporabljati, bo morda koristno, če boš najprej pričel s primerami. Te ponavadi uvedemo z besedo »kakor«. Kadar primerjamo dve reči, ki sta si precej različni, s primerami poudarimo tisto, kar imata skupnega. V Bibliji je veliko figurativnega govora, v katerem so uporabljene ustvarjene reči (rastline, živali, nebesna telesa) in človeške izkušnje. Besede iz Psalma 1:3 nam govorijo, da je človek, ki redno bere Božjo Besedo, »kakor drevo, zasajeno ob potokih vodá«, drevo, ki rojeva sad in ne vene. Za hudobnega človeka piše, da je »kakor lev«, ki preži na plen. (Ps. 10:9) Jehova je Abrahamu obljubil, da bo njegovo seme po številu postalo »kakor zvezde na nebu« in »kakor pesek ob morskem obrežju«. (1. Mojz. 22:17) Jehova je glede tesnega odnosa, ki ga je omogočil med sabo in izraelskim narodom, dejal: »Kakor se pas oklene ledij moževih, tako sem storil, da se oklepaj mene vsa hiša Izraelova in vsa hiša Judova.« (Jer. 13:11)

Podobnost med dvema zelo različnima stvarema lahko poudarimo tudi z metaforami, le da so te učinkovitejše. Z metaforo eno stvar predstavimo, kot da bi bila druga, in tako se ena stvar navzame kakšne lastnosti druge. Jezus je svojim učencem dejal: »Vi ste luč svetu.« (Mat. 5:14) Ko je učenec Jakob opisoval škodo, ki jo lahko povzroči nenadzorovan govor, je dejal: »Jezik je ogenj.« (Jak. 3:6) David je Jehovu pel: »Skala moja si in trdnjava moja.« (Ps. 31:3) Dobro izbrana metafora potrebuje kaj malo razlage ali pa je sploh ne potrebuje. Še učinkovitejša je, če je jedrnata. Z metaforo si bodo poslušalci kakšno točko zapomnili bolj, kot bi si jo, če bi zgolj navajal dejstva.

Hiperbola izraža pretiravanje in jo je treba uporabljati previdno, sicer bi jo lahko razumeli narobe. Jezus je to govorno figuro uporabil, da bi predstavil nepozabno sliko, ko je vprašal: »Kaj pa vidiš pazder v očesu brata svojega, bruna v očesu svojem pa ne čutiš?« (Mat. 7:3) Preden boš poskusil uporabiti to ali kakšno drugo govorno figuro, se najprej nauči učinkovito ravnati s primerami in metaforami.

Uporabljaj zglede. Lahko se odločiš, da si boš pri poučevanju namesto z govorno figuro pomagal z zgledi, najsibo z izmišljenimi pripovedmi ali pa resničnimi doživljaji. Ker pa ti radi uidejo iz rok, jih je treba dobro uporabljati. S takšnimi zgledi bi moral podpreti samo tiste točke, ki so zares pomembne, in bi jih moral predstaviti tako, da si bodo poslušalci zapomnili pouk, ne le zgodbe.

Čeprav ni treba, da so vsi zgledi resnični dogodki, bi vseeno morali odsevati stališča oziroma razmere iz resničnega življenja. Ko je tako Jezus učil, kako bi morali gledati na skesane grešnike, je svojo misel ponazoril s človekom, ki je bil zelo vesel, ko je našel izgubljeno ovco. (Luk. 15:1–7) Nekemu možu, ki ni povsem razumel, kaj je bilo mišljeno s postavino zapovedjo, naj človek ljubi svojega bližnjega, je povedal zgodbo o Samarijanu, ki je pomagal ranjencu, zatem ko duhovnik in levit tega nista storila. (Luk. 10:30–37) Če se boš učil skrbno opazovati stališče in dejanja ljudi, boš lahko to poučevalno sredstvo učinkovito uporabljal.

Prerok Natan je kralja Davida pokaral tako, da je povedal namišljeno zgodbo. Ta je bila učinkovita, ker v njej ni omenjal okoliščin, ki bi Davida lahko navedle na samoopravičevanje. Zgodba je govorila o bogatašu, ki je imel mnogo ovc, in o revežu, ki je imel eno samo ovčico, za katero je ljubeče skrbel. David je bil sam nekoč pastir, zato je lahko razumel občutke lastnika te ovčice. Nad bogatašem, ki se je polastil reveževe cenjene ovčice, se je upravičeno razjezil. Nato je Natan Davidu naravnost dejal: »Ti si tisti mož!« Davidu je prišel do srca, zato se je ta iskreno pokesal. (2. Sam. 12:1–14) Z vajo se boš lahko naučil čustvene teme privlačno obravnavati.

Iz dogodkov, zapisanih v Svetem pismu, lahko potegneš veliko zgledov, koristnih za poučevanje. Jezus je to storil z nekaj besedami, ko je dejal: »Spominjajte se žene Lotove!« (Luk. 17:32) Ko je pojasnjeval znamenje svoje navzočnosti, se je skliceval na ‚Noetove dni‘. (Mat. 24:37–39) Apostol Pavel je v 11. poglavju Lista Hebrejcem kot zglede vere poimensko navedel 16 mož in žena. Ko boš Biblijo dodobra spoznal, boš znal iz tega, kar ta govori o dogodkih in ljudeh, navedenih na njenih straneh, potegniti učinkovite zglede. (Rim. 15:4; 1. Kor. 10:11)

Včasih bo morda koristno, če boš kakšno točko pouka okrepil z resničnim, novodobnim doživljajem. Toda pri tem pazi, da boš uporabljal le preverjene doživljaje in se ogibal takšnih, ki bi koga iz občinstva po nepotrebnem spravili v zadrego oziroma usmerili pozornost na sporne teme, o katerih trenutno ne razpravljaš. Prav tako si zapomni, da bi doživljaj moral povedati z določenim namenom. Ne pripoveduj nepotrebnih podrobnosti, ki rade odvračajo pozornost od cilja tvoje predstavitve.

Ali bo razumljivo? Z vsako ponazoritvijo ali zgledom bi moral doseči določen cilj. Ali ti bo to uspelo, če ju ne boš naobrnil na temo, o kateri razpravljaš?

Jezus je zatem, ko je za učence dejal, da so »luč svetu«, povedal še nekaj besed o tem, kako se svetilko uporablja in kakšna odgovornost jim je s tem naložena. (Mat. 5:15, 16) Svojo ponazoritev o izgubljeni ovci je dopolnil s tem, da je povedal, kakšna radost je v nebesih nad grešnikom, ki se pokesa. (Luk. 15:7) In po zgodbi o usmiljenem Samarijanu je svojemu poslušalcu postavil določno vprašanje, zatem pa mu dal še jasen nasvet. (Luk. 10:36, 37) Nasprotno pa je Jezus ponazoritev o različnih vrstah tal ter o ljuljki na njivi pojasnil samo tistim, ki so bili dovolj ponižni, da so ga o tem povprašali, in ne množicam. (Mat. 13:1–30, 36–43) Tri dni pred svojo smrtjo je povedal ponazoritev o morilskih vinogradnikih. Te ponazoritve ni naobrnil, saj mu je tudi ni bilo treba. »Višji duhovniki in farizeji [. . .] spoznajo, da govori o njih.« (Mat. 21:33–45) Torej je to, ali je naobrnitev potrebna, in če je, kako obsežna naj bo, odvisno od vrste ponazoritve, stališča poslušalcev in tvojega cilja.

Da bi se ponazoritve in zglede naučil uporabljati učinkovito, je potreben čas, vendar se splača potruditi. Dobro izbrane ponazoritve trkajo na um in srce. Sporočilo tako predstaviš s takšnim učinkom, ki ga s preprostim navajanjem dejstev pogosto ne moreš doseči.