Uvod, ki vzbudi zanimanje

UVOD je odločilen del vsakega govora. Če boš zares vzbudil zanimanje svojih poslušalcev, bodo ti bolj pripravljeni pozorno prisluhniti temu, kar boš povedal v nadaljevanju. Če v terenski strežbi z uvodom ne boš vzbudil zanimanja, morda ne boš mogel nadaljevati svoje predstavitve. Če takrat, ko imaš govor v kraljestveni dvorani, ne boš pritegnil pozornosti poslušalcev, ti sicer ne bodo odšli iz dvorane, toda nekateri bodo mogoče začeli razmišljati o drugih rečeh.

Pri pripravi uvoda imej v mislih naslednje cilje: 1. pritegniti želiš pozornost svojih poslušalcev, 2. jasno navesti svojo temo in 3. pokazati, zakaj je tema za poslušalce pomembna. V nekaterih primerih boš te tri cilje morda dosegel skorajda sočasno. Včasih pa se jim boš morda posvetil ločeno, mogoče tudi v drugačnem vrstnem redu.

Kako pritegniti pozornost poslušalcev. Dejstvo, da so se ljudje zbrali, da bi poslušali govor, še ne pomeni, da so se obravnavani temi pripravljeni povsem posvetiti. Zakaj ne? Ker imajo v življenju mnogo reči, ki od njih terjajo vso pozornost. Morda so v skrbeh zaradi kakšnega problema doma ali česa drugega. Kot govornik stojiš pred izzivom, kako pozornost poslušalcev pritegniti in obdržati. To lahko narediš na več načinov.

Eden najznamenitejših govorov vseh časov je bil govor na gori. Kako se je ta pričel? Glede na Lukeževo pripoved je Jezus dejal: »Srečni ste vi revni, [. . .] srečni ste vi, ki ste sedaj lačni, [. . .] srečni ste vi, ki sedaj jokate, [. . .] srečni ste, kadar vas ljudje sovražijo.« (Luk. 6:20–22, NW) Zakaj je Jezus s tem vzbudil zanimanje? Z nekaj besedami je potrdil nekatere resne probleme, s katerimi so se morali njegovi poslušalci spoprijemati. Nato pa ni o teh problemih na dolgo in široko razpravljal, temveč je prikazal, da so lahko tisti, ki jih takšne težave pestijo, vseeno srečni, in to je storil tako, da so poslušalci želeli slišati še več.

Zanimanje lahko učinkovito vzbudiš tudi z vprašanji, vendar morajo ta biti ustrezna. Če je iz tvojih vprašanj razvidno, da boš enostavno govoril o rečeh, ki so jih poslušalci že slišali, jim bo zanimanje morda hitro splahnelo. Ne postavljaj vprašanj, s katerimi bi poslušalce spravljal v zadrego oziroma jih postavljal v slabo luč. Namesto tega si prizadevaj vprašanja oblikovati tako, da boš z njimi spodbudil k razmišljanju. Po vsakem vprašanju naredi kratek premor, tako da bodo imeli poslušalci čas, da v mislih odgovorijo na vprašanje. Ko bodo začutili, da s teboj miselno sodelujejo v razpravi, si pritegnil njihovo pozornost.

Še en dober način za to, da pritegneš zanimanje, je ta, da poveš kakšen resničen doživljaj. Toda če bo doživljaj koga iz občinstva spravljal v zadrego, potem zgolj s pripovedovanjem zgodbe morda ne boš dosegel svojega namena. In če si bodo tvojo zgodbo zapomnili, pouka, ki sledi iz nje, pa ne, nisi dosegel svojega cilja. Kadar boš doživljaj uporabil v uvodu, bi z njim moral položiti temelj za kakšen pomemben vidik tega, kar boš povedal v jedru govora. Čeprav boš morda moral za to, da bi pripoved zvenela živo, omeniti nekatere podrobnosti, pazi, da doživljaji ne bodo po nepotrebnem dolgi.

Nekateri govorniki začnejo govor s kakšno nedavno novico, s citatom iz krajevnega časopisa ali pa z izjavo kakšnega uglednega človeka. Tudi to je lahko učinkovito, če le ustreza temi in je primerno za občinstvo.

Če je tvoj govor del sklopa predavanj oziroma točka na službenem shodu, potem je navadno najboljše imeti kratek in jedrnat uvod. Če imaš javni govor, skrbno upoštevaj čas, namenjen uvodnim besedam, saj je jedro govora tisto, ki vsebuje za občinstvo najpomembnejše informacije.

Kdaj pa kdaj boš morda moral govoriti pred poslušalci, ki so skeptični ali celo sovražni. Kako bi lahko pritegnil njihovo pozornost? Zgodnjega kristjana Štefana, ki je bil ‚poln svetega Duha in modrosti‘, so na silo privedli pred judovski sinedrij. Tam se je prepričljivo postavil v bran krščanstva. Kako je pričel? Spoštljivo je spregovoril o nečem, kar jim je bilo skupnega. »Možje, bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu.« (Dej. 6:3; 7:2) Apostol Pavel pa je na Areopagu v Atenah svoj uvod prilagodil zelo drugačnemu občinstvu. Dejal je: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni.« (Dej. 17:22, SSP) V obeh primerih je bilo občinstvo zaradi učinkovitega uvoda pripravljeno še naprej poslušati.

Pozornost ljudi moraš pritegniti tudi takrat, ko si v terenski službi. Če tvoj obisk ni vnaprej dogovorjen, se bo stanovalec morda ukvarjal s čim drugim. V nekaterih delih sveta se od nepovabljenih obiskovalcev pričakuje, da hitro povedo, zakaj so prišli. Kje drugje pa navade narekujejo, da je treba upoštevati določene formalnosti, preden poveš razlog svojega obiska. (Luk. 10:5)

Kakor koli že, z iskreno prijaznostjo lahko ustvariš ozračje, v katerem bo pogovor laže stekel. Pogosto je koristno, da pričneš pogovor o čem, kar se neposredno navezuje na to, kar ima človek v mislih. Kako lahko ugotoviš, kaj naj bi omenil? Vprašaj se: Ali se je človek, ko si pristopil k njemu, s čim ukvarjal? Morda kmetuje, ureja zemljišče okoli hiše, popravlja avtomobil, kuha, pere oziroma skrbi za otroke. Ali je kaj gledal – časopis oziroma dogajanje na ulici? Ali je iz reči, ki ga obdajajo, razvidno, da se še posebej zanima za ribarjenje, šport, glasbo, potovanja, računalništvo ali kaj drugega? Ljudje so pogosto zaskrbljeni glede tega, kar so nedavno slišali po radiu ali videli na televiziji. Če boš glede katere koli od teh reči kaj vprašal oziroma kaj kratkega pripomnil, lahko to vodi do prijateljskega pogovora.

Jezusov pogovor s Samarijanko ob vodnjaku blizu Siharja je čudovit zgled tega, kako pogovor pričeti z namenom, da bi pričevali. (Jan. 4:5–26)

Uvod moraš skrbno pripraviti, še zlasti če občina svoje področje pogosto obdela. Sicer se lahko zgodi, da ne boš mogel dati pričevanja.

Navedi svojo temo. V krščanski občini bo predsedujoči ali tisti, ki ima točko pred tabo, ponavadi objavil naslov tvojega govora in te napovedal. Vseeno je lahko koristno, če v uvodnih besedah svoje občinstvo spomniš, o čem boš govoril. To lahko narediš tako, da temo dobesedno navedeš, ni pa nujno. V vsakem primeru bi moral med govorom temo postopoma razvijati. V uvodu pa bi nanjo moral nekako opozoriti.

Ko je Jezus svoje učence poslal oznanjevat, je jasno povedal, katero sporočilo naj objavijo. »Hodeč pa oznanjujte in pravite: Približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mat. 10:7) Jezus je glede naših dni dejal: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval.« (Mat. 24:14) Spodbuja se nas, naj ‚oznanjamo besedo‘, namreč da se takrat, ko pričujemo, držimo Biblije. (2. Tim. 4:2) Toda preden Biblijo odpreš ali opozoriš na Kraljestvo, je pogosto treba navesti kaj takega, kar ljudi trenutno zanima. Morda bi lahko spregovoril o kriminalu, brezposelnosti, krivici, vojni, bolezni, smrti ali o tem, kako pomagati mladim. Vendar se ne zadržuj predolgo pri negativnih rečeh, saj je tvoje sporočilo pozitivno. Pogovor skušaj usmeriti na Božjo Besedo in kraljestveno upanje.

Pokaži, zakaj je tema za tvoje poslušalce pomembna. Če boš imel govor v občini, si lahko dokaj trdno prepričan, da se bodo tvoji poslušalci na splošno zanimali za to, o čemer boš razpravljal. Toda ali bodo pri tem poslušali tako, kakor posluša človek, kadar spoznava reči, ki se tičejo prav njega? Ali bodo pozorni na tvoje besede, ker bodo uvideli, da se ujemajo z njihovimi življenjskimi razmerami, in ker v njih zbujaš željo, da glede tega kaj ukrenejo? Tako bo le takrat, če boš pri pripravi na govor o svojih poslušalcih skrbno razmislil – o njihovih okoliščinah, skrbeh in njihovem stališču. Če si to naredil, potem v uvodu omeni kaj, iz česar bo to razvidno.

Bodisi da govoriš z odra ali pa pričuješ posamezniku, je eden najboljših načinov, da vzbudiš zanimanje za svojo temo, ta, da vpleteš tudi svoje poslušalce. Pokaži, kako se njihovi problemi, njihove potrebe oziroma vprašanja, ki si jih zastavljajo, navezujejo na temo, o kateri razpravljaš. Če boš jasno pokazal, da ne boš govoril samo na splošno, temveč boš spregovoril tudi o določnih vidikih zadeve, ti bodo še celo pozorneje prisluhnili. Za to pa se moraš dobro pripraviti.

Kako ga predstaviti. Pri uvodu je sicer najpomembnejše to, kaj poveš, toda zanimanje lahko vzbudiš tudi s tem, kako to poveš. Pri pripravi torej ne razmišljaj samo o tem, kaj boš povedal, temveč tudi, kako boš to povedal.

Da bi dosegel svoj cilj, je pomembno, da uporabiš prave besede, zato bo morda koristno, če boš prva dva ali tri stavke že vnaprej skrbno pripravil. Ponavadi so najboljši kratki, preprosti stavki. Za govor v občini si jih boš morda hotel v celoti zapisati, lahko pa se tudi odločiš, da si jih boš zapomnil, tako da bodo uvodne besede res dosegle potrebni učinek. Če v uvodu ne boš hitel in boš uvodne besede učinkovito predstavil, se boš lahko notranje zbral, da boš predstavil preostali del govora.

Kdaj ga pripraviti. Mnenja o tem se razlikujejo. Nekateri izkušeni govorniki menijo, da bi se morala priprava za govor pričeti pri uvodu. Drugi, ki so se učili javnega govorništva, pa menijo, da bi morali najprej sestaviti jedro govora in šele nato uvod.

Preden se lahko lotiš podrobnosti za ustrezen uvod, moraš prav gotovo poznati svojo temo in vedeti, katere glavne točke nameravaš razviti. Kaj pa, če govor pripravljaš na podlagi natisnjenega očrta? Če boš zatem, ko boš očrt prebral, dobil kakšno zamisel za uvod, ne bo seveda prav nič narobe, če si ga boš napisal. Prav tako pa si zapomni, da moraš za to, da bi imel učinkovit uvod, upoštevati svoje občinstvo in gradivo v očrtu.