Glavne točke naj bodo jasno vidne

KAJ so v govoru glavne točke? To niso zgolj zanimive točke, ki bi jih omenil mimogrede, temveč gre za pomembne misli, o katerih naj bi nadrobno razpravljal. So misli, ki so ključnega pomena za to, da dosežeš svoj cilj.

Da bi bile glavne točke jasno vidne, je bistveno to, da svoje gradivo modro izbereš in urediš. Ko boš iskal informacije za govor, jih boš ponavadi našel več, kot jih lahko uporabiš. Kako lahko ugotoviš, kaj naj bi omenil?

Kot prvo razmisli o svojih poslušalcih. Ali jim je tvoja tema povečini tuja ali pa jo kar dobro poznajo? Ali se večina od njih strinja s tem, kar Biblija govori o njej, ali pa so nekateri nekoliko skeptični? S kakšnimi izzivi se spoprijemajo v vsakdanjem življenju, ko si prizadevajo udejanjati to, kar Biblija govori o tej temi? Kot drugo pa glej, da boš imel jasno v mislih, kaj naj bi z obravnavanjem teme, ki jo nameravaš uporabiti, pri svojih poslušalcih dosegel. Na podlagi teh dveh smernic gradivo oceni in ohrani le tisto, kar res ustreza.

Če si prejel osnovni očrt, na katerem so napisane tema in glavne točke, bi ga moral upoštevati. Vendar bo vrednost tega, kar boš predstavil, veliko večja, če boš imel pri razvijanju vsake od glavnih točk v mislih prej omenjene dejavnike. Če pa očrta nisi prejel, boš moral glavne točke izbrati sam.

Če boš imel glavne točke jasno v mislih, dodatne podrobnosti pod njimi pa urejene, boš govor laže predstavil. Verjetno pa bo bolj koristil tudi tvojim poslušalcem.

Kako vse lahko urediš svoje gradivo. Jedro svojega govora lahko urediš na številne načine. Ko se boš seznanil s temi metodami, boš ugotovil, da jih lahko kar nekaj učinkovito uporabiš, odvisno pač od tega, kaj želiš doseči.

K prilagodljivi metodi spada tematska razporeditev. (Potrebna je vsaka glavna točka, saj prispeva k temu, da poslušalci temo razumejo, oziroma ti pomaga doseči cilj govora.) Naslednja metoda je ta, da gradivo urediš kronološko. (Na primer, za dogodki, ki so se zgodili pred potopom, lahko omeniš dogodke pred razrušenjem Jeruzalema leta 70 n. š., za vsem tem pa lahko prikažeš, kaj se dogaja v današnjem času.) Tretja metoda je razpravljanje o vzroku in posledici. (Gradivo lahko razviješ v eno ali drugo smer. Lahko bi denimo začel s trenutnimi razmerami, kar je posledica, in nato prikazal vzrok zanje.) K četrti metodi spadajo nasprotja. (Morda bi lahko dobro primerjal s slabim oziroma pozitivno z negativnim.) Včasih boš v govoru uporabil več kot eno metodo.

Ko so Štefana pred judovskim sinedrijem po krivem obtožili, je imel prepričljiv govor, ki je sledil kronološki metodi. Pri branju besed iz Dejanj apostolov 7:2–53 lahko opaziš, da je točke izbral namensko. Najprej je jasno prikazal, da govori o zgodovini, ki je njegovi poslušalci ne morejo zanikati. Nato je opozoril na to, da je Bog za osvoboditev uporabil Jožefa, čeprav so ga njegovi bratje zavrnili. Zatem je pokazal, da Judje niso bili poslušni Mojzesu, ki ga je uporabljal Bog. Na koncu pa je poudaril, da so ti, ki so dali usmrtiti Jezusa Kristusa, kazali istega duha, kot so ga odsevali Judje iz prejšnjih rodov.

Ne preveč glavnih točk. Pri razvijanju vsake teme je potrebnih le nekaj bistvenih točk. Največkrat jih lahko prešteješ na prste ene roke. To velja, bodisi da boš govoril 5 minut, 10 minut, 30 minut ali dlje časa. Ne skušaj poudariti preveč točk. Tvoji poslušalci lahko, razumno gledano, v enem govoru dojamejo le nekaj različnih misli. In daljši ko je govor, bolj poudarjeno moraš predstaviti ključne točke ter jih natančneje razložiti.

Ne glede na to, koliko glavnih točk boš uporabil, glej, da boš vsako dovolj razvil. Poslušalcem pusti dovolj časa, da bodo vsako glavno točko preiskali, tako da se jim bo trdno vtisnila v um.

Tvoj govor bi moral dajati vtis enostavnosti. To pa ni vedno odvisno od tega, koliko gradiva predstaviš. Če boš imel misli jasno razvrščene pod samo nekaj glavnimi naslovi ter boš hkrati razvijal le po eno misel, bodo poslušalci govoru zlahka sledili in si ga dobro zapomnili.

Glavne točke naj bodo jasno vidne. Če boš imel gradivo ustrezno organizirano, ti z govorom ne bo težko poudariti pomembnosti glavnih točk.

Glavne točke lahko poudariš prvenstveno s tem, da dokazne točke, svetopisemske stavke in drugo gradivo predstaviš tako, da z njimi opozoriš na glavno misel ter jo podkrepiš. Vse dodatne točke bi morale glavno točko pojasnjevati, jo dokazovati oziroma krepiti. Nebistvenih misli ne omenjaj samo zato, ker so zanimive. Ko boš razvijal dodatne točke, jasno pokaži, kako se navezujejo na glavno točko, ki jo podpirajo. Naj o tem nikar ne ugibajo poslušalci sami. To povezavo lahko prikažeš tako, da ponoviš ključne besede, ki izražajo glavno misel, oziroma občasno ponoviš bistvo same glavne točke.

Nekateri govorniki glavne točke poudarijo tako, da jih naštejejo po številčnem zaporedju. To je sicer eden od načinov, kako lahko osvetliš glavne točke, vendar pa ta ne bi smel nadomestiti skrbne izbire in logičnega razvijanja gradiva samega.

Lahko se odločiš, da boš glavno točko enostavno omenil prej, preden jo boš podprl z argumentom. S tem boš poslušalcem pomagal doumeti vrednost tega, kar boš povedal v nadaljevanju, pa tudi glavno točko boš s tem poudaril. Točko bi lahko podkrepil tudi tako, da bi jo potem, ko bi jo docela razvil, na kratko povzel.

V terenski strežbi. Prej omenjena načela se ne nanašajo samo na formalne govore, temveč tudi na pogovore, ki jih imaš v terenski strežbi. Ko se boš pripravljal za strežbo, upoštevaj vsako pomembnejšo okoliščino, ki jo imajo ljudje na področju v mislih. Izberi si temo, s katero boš lahko pojasnil, kako bo upanje, ki je zapisano v Bibliji, to okoliščino rešilo. Da bi razvil to temo, izberi morda dve glavni točki. Odloči se, s katerimi svetopisemskimi stavki boš ti točki podprl. Nato načrtuj, kako boš razpravo pričel. S takšno pripravo se boš lahko v pogovoru ustrezno prilagajal. Pomagala pa ti bo tudi, da boš povedal kaj takega, kar si bodo stanovalci zapomnili.