Branje svetopisemskih stavkov s pravilnim poudarkom

KADAR drugim govoriš o Božjih namenih, bodisi zasebno bodisi z odra, bi se morala razprava vrteti okoli tega, kar piše v Božji Besedi. Ponavadi to pomeni, da svetopisemske stavke prebereš iz Biblije, to pa bi moral dobro narediti.

K pravilnemu poudarku spadajo občutki. Svetopisemske stavke naj bi bral z občutkom. Razmisli o nekaj zgledih. Ko naglas bereš besede iz Psalma 37:11, bi moralo iz tvojega glasu veti veselo pričakovanje miru, ki ga ta vrstica obljublja. Pri branju besed iz Razodetja 21:4 glede tega, da ne bo več trpljenja in smrti, bi moral tvoj glas izžarevati prisrčno cenjenje za napovedano čudovito olajšanje. Besede iz Razodetja 18:2, 4, 5, ki nas pozivajo k temu, naj izidemo iz grešnega ‚Babilona velikega‘, bi moral prebrati z glasom, ki izraža nujnost. Izraženi občutki bi seveda morali biti prisrčni, toda ne pretirani. To, koliko naj bi branje čustveno obarval, je odvisno od samega svetopisemskega stavka in od tega, v katerem smislu ga rabiš.

Poudari prave besede. Če razpravljaš le o kakšnem delu vrstice, bi ga moral pri branju te vrstice poudariti. Če želiš na primer analizirati, kaj v Matevževem evangeliju 6:33 pomeni ‚iskati najprej kraljestvo‘, ne boš najbolj poudaril izrazov ‚njegova pravičnost‘ ali pa »vse to«.

Morda nameravaš v govoru na službenem shodu prebrati Matevžev evangelij 28:19. Katere besede naj bi pri tem poudaril? Če hočeš poslušalce spodbuditi, naj si marljivo prizadevajo vzpostavljati biblijske pouke na domu, poudari besedno zvezo ‚pridobivajte učence‘. Če pa po drugi strani nameravaš razpravljati o odgovornosti kristjanov, da morajo z biblijsko resnico seznaniti priseljence, oziroma želiš določene oznanjevalce spodbuditi k temu, da bi služili tam, kjer je potrebnih več oznanjevalcev, bi lahko poudaril izraz »vse narode«.

Svetopisemski stavek pogosto preberemo takrat, ko odgovarjamo na kakšno vprašanje ali želimo podpreti kak dokaz, ki je za druge sporen. Če boš vsako misel v svetopisemskem stavku prebral z enakim poudarkom, poslušalci mogoče ne bodo videli povezave. Točka bo morda jasna tebi, ne pa tudi poslušalcem.

Če na primer pri branju Psalma 83:18 iz Biblije, ki v tej vrstici omenja Božje ime, ves poudarek nameniš izrazu »Najvišji«, stanovalec morda ne bo uvidel na pogled očitnega dejstva, da ima Bog osebno ime. Poudariti bi moral ime »Jehova«. Toda kadar na podlagi tega istega svetopisemskega stavka razpravljaš o Jehovovi suverenosti, bi moral najbolj poudariti besedo »Najvišji«. Enako velja, kadar želiš z besedami iz Jakobovega lista 2:24 pokazati, kako pomembno je vero podpreti z deli. Če bi glavni poudarek namenil besedi »opravičuje« namesto »del«, bi morda nekateri tvoji poslušalci zgrešili bistvo.

Še en koristen zgled lahko najdeš v Listu Rimljanom 15:7–13. Te vrstice so del pisma, ki ga je apostol Pavel pisal občini, sestavljeni tako iz Nejudov kot naravnih Judov. V teh vrsticah Pavel dokazuje, da Kristusova strežba ne koristi samo obrezanim Judom, temveč tudi poganom, tako da bi ‚pogani zavoljo usmiljenja proslavljali Boga‘. Nato pa Pavel citira štiri svetopisemske stavke, ki usmerjajo pozornost na to priložnost, ki jo imajo pogani. Kako naj bi prebral te citate, da bi poudaril točko, ki jo je imel Pavel v mislih? Če si označuješ izraze, ki naj bi jih poudaril, potem bi lahko osvetlil besede »pogani« v 9. in 10 vrstici, »vsi pogani« in »vsa ljudstva« v 11. vrstici ter »pogani« v 12. vrstici. Besede iz Lista Rimljanom 15:7–13 skušaj prebrati tako, da boš poudaril te besede. Če boš naredil tako, bo poslušalcem celotno Pavlovo dokazovanje bolj jasno in ga bodo laže doumeli.

Metode poudarjanja. Kadar želiš poudariti besede, ki sporočajo določeno misel, lahko to narediš na mnogo načinov. Vendar pa bi morala biti metoda, ki jo pri tem uporabiš, v skladu s svetopisemskim stavkom in s pripovednim okvirom govora. Navajamo nekaj predlogov.

Glasovni poudarek. K temu spada vsakršna sprememba glasu, s čimer besede, ki sporočajo določeno misel, poudariš bolj od drugih besed v stavku. Poudarek lahko dosežeš s spremembo glasnosti, bodisi da besede izgovoriš bolj naglas bodisi bolj potiho. V mnogih jezikih dosegajo poudarek tudi s spremembo višine glasu, toda v nekaterih jezikih lahko besede s tem dobijo povsem drug pomen. Kadar človek ključne izraze prebere bolj počasi, jih s tem poudari. Da bi v jezikih, v katerih besed ne morejo poudarjati z glasom, dosegli želeni učinek, morajo poseči po tem, kar je običajno v njihovem jeziku.

Raba premorov. Premor lahko narediš pred branjem ključnega dela svetopisemskega stavka ali po njem, lahko pa tudi obakrat. S premorom tik pred branjem glavne misli ustvariš pričakovanje, s premorom po branju pa ustvarjeni vtis še okrepiš. Toda če boš naredil preveč premorov, ne bo noben del svetopisemskega stavka videti pomembnejši od drugih.

Ponavljanje. Kakšno misel lahko poudariš tako, da se ustaviš in še enkrat prebereš isto besedo ali besedno zvezo. Vendar je pogosto bolj zaželeno, da najprej prebereš stavek do konca in šele nato ponoviš ključni izraz.

Geste. Besedo ali besedno zvezo lahko pogosto čustveno obarvaš s telesnimi gibi in izrazi obraza.

Ton glasu. V nekaterih jezikih lahko posameznik besede prebere s tonom, ki vpliva na njihov pomen ter jih poudari. Tudi v tem primeru je treba biti preudaren, še posebej pri rabi sarkazma.

Kadar svetopisemske stavke bere kdo drug. Ko stanovalec prebere kak svetopisemski stavek, lahko pri tem poudari napačne besede ali pa sploh nobene. Kaj lahko narediš v takšnem primeru? Pomen svetopisemskih stavkov običajno najbolje razjasniš tako, da jih praktično naobrneš. Po tem, ko to narediš, bi lahko posebej opozoril na tiste besede v Bibliji, ki sporočajo določeno misel.